Jedro

Odvetnica bi morala sodišču, pred katerim teče postopek, sporočiti spremembo svojega naslova, ne zadošča le obvestilo odvetniški zbornici.

Če sta zakonca oz. partnerja živela v najemniškem stanovanju, naj se po razpadu zakonske oz. partnerske skupnosti zagotovi rešitev stanovanjskega vprašanja tistemu od njiju, čigar problem je nerešen oz. vsaj bolj pereč. Če se zakonca oz. partnerja o tem ne moreta sporazumeti, lahko zahtevata odločitev o tem od sodišča. Gre torej za pravico, ki jo lahko uveljavita drug proti drugemu. To pravico lahko udejanita le za njen pravi namen, kar logično pomeni, do jo lahko uveljavita v nekem časovnem okviru, ki je vezan na razpad njune zveze oz. skupnosti.

Če ob razpadu zveze stanovanjski problem ne nastopi, ker se eden od partnerjev npr. sam odseli in te pravice ni uveljavljal, je ne more uveljavljati po desetih letih, ko denimo izve, da bo partner, ki je ostal v najemniškem stanovanju, to razmerje prekinil, saj je očitno, da stanovanja ob razpadu zveze ni nujno potreboval. Drugačno razumevanje bi pomenilo zlorabo te pravice.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Predlagatelj je dolžan nasprotni udeleženki povrniti 392,35 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo predlagateljev predlog, da se za najemnika neprofitnega stanovanja na ... po razpadu zunajzakonske skupnosti med predlagateljem in nasprotno udeleženko določi njega. S kasnejšim izpodbijanim sklepom mu je naložilo, da nasprotni udeleženki povrne 187,15 EUR za stroške postopka.

2. Predlagatelj se zoper oba sklepa pritožuje, predlaga njuno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita številne kršitve postopka, in sicer določb o prekluzijah, ker naj bi nasprotna udeleženka sporni časopisni članek brez utemeljenega razloga predložila prepozno, njemu pa naj bi s tem kršilo tudi ustavno pravico do enakosti in do izjave. Potem očita, da sodišče na narok 23. 2. 2016 ni pravilno vabilo njegove pooblaščenke, saj je ta spremenila sedež svoje pisarne, kar je pravočasno sporočila. Sicer pa nasprotuje ugotovljenim dejstvom, da živi v luksuznem stanovanju na ulici ..., saj tam živita le njegova babica in sestra. Pravi, da se sodišče ne bi smelo opreti na izpoved A. A., ker da ni verodostojna, pač pa pogojena s trenutnimi odnosi do obeh staršev. Nakar opisuje, kako je bil oproščen kazenskih obtožb o nasilju v družini, da ima kot zobozdravnik 12.000,00 EUR letnega prometa in ne profita, da izpolnjuje pogoje za neprofitno stanovanje in da gre nasprotni udeleženki le za vračilo denarja lastne udeležbe, z menjavo ključavnice pa mu je želela za hrbtom preprečiti dostop do stanovanja. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je zunajzakonska skupnost udeležencev razpadla leta 2004, saj je nasprotna udeleženka tožbo za dodelitev mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo vložila šele leta 2013. 3. V pritožbi zoper sklep o stroških predlagatelj navaja, da odločitev o glavni stvari še ni dokončna, ker se je zoper njo pritožil. 4. Nasprotna udeleženka je obrazloženo odgovorila na obe pritožbi, predlaga njuno zavrnitev ter priglaša stroške teh odgovorov.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Izpodbijani glavni sklep je pravilen in zakonit; sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva in ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

7. Dokazna listina, za katero pritožnik trdi, da je sodišče kot prepozne ne bi smelo upoštevati, je nerelavantna (gre za kopijo nekakšne družabne rubrike nekega lokalnega glasila). Prvostopenjsko sodišče sicer opira na ta članek svojo ugotovitev, da ima predlagatelj sedaj rešen svoj stanovanjski problem, kar je tu brez posebnega pomena. To listino bi moralo sodišče prve stopnje kot dokazno nerelevantno zavrniti in je tudi ne pošiljati nasprotni stranki, vendar drugačno ravnanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

8. Prvostopenjsko sodišče je kot odločilno ugotovilo, da se je predlagatelj izselil iz zadevnega najemniškega stanovanja že davnega leta 2004, ob razpadu zunajzakonske skupnosti udeležencev, zato sedaj neutemeljeno zahteva, da se ga določi za najemnika. Razloge, zakaj je tako, je navedlo pritožbeno sodišče že prvič in jih lahko sedaj samo še ponovi:

9. V 110. čl. Stanovanjski zakon (SZ-1) določa: „1) Če se zakonska zveza razveže, se lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. 2) Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče upošteva pri tem stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera. 3) Prejšnji zakonec, ki po sodni odločbi ne ostane ali ne postane najemnik stanovanja, se mora iz stanovanja izseliti v roku, ki ga določi sodišče v skladu s 112. členom tega zakona.“ Po 5. odst. istega določila vse navedeno veljajo tudi v primeru prenehanja zunajzakonske skupnosti.

10. Smisel tega pravila je nedvoumen: Če sta zakonca oz. partnerja živela v najemniškem stanovanju, naj se po razpadu zakonske oz. partnerske skupnosti zagotovi rešitev stanovanjskega vprašanja tistemu od njiju, čigar problem je nerešen oz. vsaj bolj pereč. Če se zakonca oz. partnerja o tem ne moreta sporazumeti, lahko zahtevata odločitev o tem od sodišča. Gre torej za pravico, ki jo lahko uveljavita drug proti drugemu. To pravico lahko udejanita le za njen pravi namen, kar logično pomeni, do jo lahko uveljavita v nekem časovnem okviru, ki je vezan na razpad njune zveze oz. skupnosti. To jasno sledi iz dikcije navedenega zakonskega določila, čeprav izrecni prekluzivni rok ni določen, kot tudi iz smisla 3. odst., ki predvideva izselitev drugega zakonca (oz. partnerja). Če ob razpadu zveze stanovanjski problem ne nastopi, ker se eden od partnerjev npr. sam odseli in te pravice ni uveljavljal, je ne more uveljavljati po desetih letih, ko denimo izve, da bo partner, ki je ostal v najemniškem stanovanju, to razmerje prekinil, saj je očitno, da stanovanja ob razpadu zveze ni nujno potreboval. Drugačno razumevanje bi pomenilo zlorabo te pravice.(1)

11. Ključno dejstvo, da se je predlagatelj izselil leta 2004, je zanesljivo ugotovljeno in pritožba v tako oceno sodišča prve stopnje ne zbudi resnega dvoma. Ocena je oprta na izpovedbi prič – hčerke obeh udeležencev A. A. in B. B., ki ju je prvostopenjsko sodišče sprejelo za pristni, verodostojni in skladni, skratka prepričljivi. Te ocene ne omaje pavšalna navedba, da je hči nezanesljiva priča, odvisna od trenutnih odnosov z obema staršema, saj je to premalo, da bi bilo sploh nesklepčno. Sodišče prve stopnje korektno pojasni, da ocenjuje to pričo za verodostojno, ker je v dobrih odnosih z obema roditeljema in neposredno nezainteresirana za izid postopka. Kdaj je nasprotna udeleženka vložila tožbo zaradi vzgoje, varstva in preživljanja, samo po sebi ne more dokazovati datuma prenehanja zunajzakonske skupnosti.

12. Tudi nadaljnji očitek procesne kršitve, ki naj bi bil v napačnem vabljenju predlagateljeve pooblaščenke na narok, ni utemeljen. Kot pravilno opozarja nasprotna udeleženka v odgovori na pritožbo, bi morala odvetnica sodišču, pred katerim teče postopek, sporočiti spremembo svojega naslova (137. in 145. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, ki se smiselno uporablja po 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku; ZNP), ne zadošča le obvestilo odvetniški zbornici. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je je vabilo na stari naslov in štelo vabilo za izkazano s fikcijo vročitve.

13. Vse ostalo, kar predlagatelj navaja v pritožbi, nima glede na relevantno pravno podlago navedeno zgoraj, nobene zveze z obravnavanim nepravdnim postopkom, ne njegov domnevni promet ali profit, ne to, ali izpolnjuje pogoje za najemnika za neprofitno stanovanje, ne to, ali je ali ni izvajal nasilje v družini.

14. Ker je pritožba zoper glavni sklep neutemeljena, je posledično neutemeljena tudi zoper sklep o stroških, saj ga pritožnik izpodbija le vezano na svoj pričakovani uspeh v glavnem postopku. Ker tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeni senat predlagateljevi pritožbi zavrnil ter sklep potrdil na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.

15. Ob smiselni uporabi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP (37. čl. ZNP) mora pritožnik nasprotni udeleženki povrniti stroške, ki ji jih je povzročil s svojima neutemeljenima pritožbama, in sicer po Tar. 3210 254,40 in 27,20 EUR, ter po tar. št. 6002 2 x 20 EUR, vse povečano za 22% DDV, kar je skupaj 392,35 EUR. Priznane stroške mora plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Bistveno podobno to pritožbeno sodišče že v zadevi I Cp 1762/2009: „Določba 57. člena SZ (ki je določal enako kot sedaj 110. čl. SZ-1) ne more biti podlaga za sklenitev sporazuma med bivšima zakoncem nekaj let po razvezi, ampak le ob njej. [...] S tem, ko se je toženec iz stanovanja prvič izselil (že pred razvezo), se je odpovedal pravici do uporabe.“ Prenehanje uporabe stanovanja v neprekinjenem obdobju več kot tri mesece je denimo tudi krivdni odpovedni razlog (prim. 11. tč. 103. čl. SZ-1).