Jedro

Sodišče je odpravilo izrek revizijske odločbe o nepriznavanju statusa CIV tožeči stranki, zaradi le 20% invalidnosti tožeče stranke. To pa zato, ker je bila revizijska odločba, ki jo tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, vročena tožeči stranki po preteku zakonskega roka (31.12.1993), v katerem bi tožeča stranka lahko uspešno uveljavljala 20% invalidnost s pridobitvijo tega statusa po novih predpisih.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi in se odpravi 2. odstavek izreka odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 31.3.1994, ki se glasi: "M.S. se ne prizna statusa civilnega invalida vojne - civilne žrtve vojne".

Obrazložitev

Sekretariat za občo upravo in proračun občine je dne 20.4.1993 izdal odločbo, s katero je tožniku od 1.1.1991 dalje priznal status civilnega invalida vojne VIII. skupine s 40 % invalidnostjo. Odločil je tudi o zneskih civilne invalidnine VIII. skupine od 1.1.1991 do 1.1.1993. Navedeni prvostopni organ pa je z drugo odločbo, z isto številko in z istega dne, kot je citirana prva odločba, tožniku glede na 3. člen novele zakona o civilnih invalidih vojne (Ur. l. RS, št. 56/92) določil osebno invalidnino od 1.1.1993 v znesku 3.233,51 SIT mesečno.

V revizijskem postopku je tožena stranka z izpodbijano odločbo citirani odločbi navedenega prvostopnega organa odpravila (1. odstavek) in tožniku ni priznala statusa civilnega invalida vojne - civilne žrtve vojne (2. odstavek). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je ob reviziji, opravljeni po uradni dolžnosti, obravnavano zadevo poslala v mnenje pristojni zdravniški komisiji druge stopnje. Komisija jo je prvič obravnavala dne 4.8.1993, ko je menila, da naj tožnik kot invalid opravi nove medicinske preiskave pri zdravniku specialistu oftamologu, ki naj poda mnenje o očesnem ozadju. Prav tako naj tožnik opravi tudi zdravniške preiskave pri zdravniku specialistu internistu zaradi postavitve dokončne diagnoze ledvičnega obolenja. Po dopolnjeni medicinski dokumentaciji in po osebnem pregledu je komisija tožnikovo zadevo ponovno obravnavala dne 22.2.1994 (V izvodu izpodbijane odločbe, ki jo je prejel tožnik in jo je priložil tožbi, je naveden datum 11.1.1994. Ta datum je v upravnih spisih popravljen na 22.2.1994. Tožnik je bil za 22.2.1994 namreč vabljen dne 15.2.1994 in je vabilo za ta dan prejel dne 19.2.1994, kar izhaja iz vročilnice, ki je v upravnih spisih). Po proučitvi celotne medicinske dokumentacije, s poudarkom na dokumentaciji, ki je bila dopolnjena, je komisija izdala izvid in mnenje št. 105, v katerem je navedla, da "lažja oblika kroničnega glomerulonefritisa" tožniku povzroča 20 % invalidnost, ki jo je komisija ocenila po točki 275. seznama odstotkov vojaške invalidnosti, z obrazložitvijo, da so laboratorijski izvidi v mejnih vrednostih, povišan krvni pritisk je v zvezi s primarno boleznijo, izvid očesnega ozadja pa ne govori za sekundarno hipertenzijo. V obrazložitvi izvida je komisija še navedla, da je obolenje ledvic v zvezi s prestanimi napori v taborišču, vendar je sedaj brez drugih renalnih ali splošnih motenj, zato pride pri oceni invalidnosti v poštev točka 275. in ne 274. s citiranega seznama. Izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje je tožena stranka sprejela v celoti. Glede na to, da tožnikova vloga ob uveljavitvi novele zakona o civilnih invalidih vojne (Ur. l. RS, št. 56/92) še ni bila pravnomočno rešena, naj bi se v obravnavani zadevi odločilo še po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, kar je tudi v skladu z določbo njegovega 17. člena. Po določbi 2. in 4. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Ur. l. SRS, št. 8/78, 12/85, 11/88 in Ur. l. RS, št. 5/90 in 47/90) se je status civilne žrtve vojne priznal nevojaški osebi, državljanu Republike Slovenije, ki je med vojno zaradi vojnih dogodkov utrpela trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi telesne ali psihične poškodbe ali bolezni oziroma njenega poslabšanja in če je bil njen organizem okvarjen najmanj za 60 % oziroma za 40 % (od 1.1.1991 dalje) po predpisih o vojaških invalidih. Glede na to, da tožnik z navedenim odstotkom invalidnosti, ki je bil ugotovljen po zdravniški komisiji druge stopnje, po mnenju tožene stranke za priznanje statusa civilne žrtve vojne ne izpolnjuje obeh pogojev zakona o civilnih invalidih vojne, ki je bil v veljavi pred uveljavitvijo zakonske novele (Ur. l. RS, št. 56/92), je tožena stranka odpravila navedeno citirano prvo odločbo prvostopnega organa. Ker si tožnik ni pridobil statusa civilne žrtve vojne, je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila tudi drugo citirano odločbo prvostopnega organa, s katero je bila, kot že navedeno, od 1.1.1993 dalje le usklajena civilna invalidnina VIII. skupine z določbo 3. člena navedene novele in sama odločila, da se tožniku ne prizna statusa civilnega invalida vojne.

Tožnik v tožbi uveljavlja izpodbojne razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe zakona in bistvene kršitve določb upravnega postopka. Ne strinja se z izpodbijano odločbo. S prvostopno odločbo mu je bil namreč priznan status civilnega invalida vojne VIII. skupine s 40 % invalidnostjo, upoštevaje kronični glomerulonefritis in zvišan krvni pritisk oziroma bolezen po točki 274. seznama odstotkov vojaške invalidnosti, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi ocenila, da gre pri njem za lažjo obliko ledvičnega obolenja, ki sodi pod točko 275. citiranega seznama in mu je priznala 20 % invalidnost. Po njegovem mnenju gre za bistveno razliko v oceni njegove bolezni, ki ni utemeljena in jo zato ni mogoče preizkusiti. Prizadet je tudi s tem, da se je njegova zadeva reševala po predpisih, ki so bili v veljavi pred uveljavitvijo zakonske novele, po katerih je bila začetna stopnja invalidnosti 40%, medtem ko nižja stopnja ni imela zakonskega varstva. Po sedanji zakonodaji je upoštevana že 20 % invalidnost. Meni, da znižanje odstotka invalidnosti ni utemeljeno. Tudi v primeru nižje invalidnosti bi morala biti izdana ugotovitvena odločba o priznanju statusa civilnega invalida vojne, z možnostjo, da uveljavlja pravico po noveliranem zakonu o civilnih invalidih vojne (Ur. l. RS, št. 56/92). Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe in še dodaja: Glede tožnikovih navedb, zakaj se mu je priznala le 20 % invalidnost, na prvi stopnji pa 40 % invalidnost, kar je po prej veljavnih predpisih bilo dovolj za priznanje statusa civilnega invalida vojne (sedaj je za priznanje tega statusa dovolj že 20 %), pripominja, da so te navedbe brezpredmetne za odločitev o stvari. Pristojna zdravniška komisija druge stopnje je svojo odločitev namreč sprejela šele potem, ko je tožnik opravil nove medicinske preiskave pri zdravniku specialistu internistu zaradi postavitve dokončne diagnoze ledvičnega obolenja in pri tem komisiji predložil tudi novo medicinsko dokumentacijo o navedenem obolenju. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je deloma utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v 1. odstavku izreka izpodbijane odločbe, s katero je odpravila navedeni prvostopni odločbi z dne 20.4.1993, pravilna in zakonita, saj temelji na določbi 17. člena citiranega zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92). Tožena stranka je to odločitev tudi pravilno obrazložila, kar sodišče na tem mestu ne ponavlja.

Sodišče pa glede na okoliščine primera meni, da tožnik, če je zaradi dolgotrajnega revizijskega postopka zamudil rok za vložitev zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne po zakonu o civilnih invalidih vojne (31.12.1993), zaradi tega ne sme biti oškodovan pri uveljavljanju svoje pravice.

Po določbi 13. člena tega zakona je bilo mogoče vložiti do 31.12.1993 zahtevo za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne na podlagi okvare organizma (najmanj 20 %) zaradi bolezni oziroma poslabšanja bolezni, ki so jo povzročile okoliščine iz 1. odstavka 2. člena tega zakona (civilna žrtev vojne, ki je kot nevojaška oseba zaradi vojnih dogodkov dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni). Tožnik bi lahko tako zahtevo vložil do 31.12.1993, če bi bil revizijski postopek končan pred tem dnem in bi mu bila izpodbijana revizijska odločba tudi do tega dne vročena. Tožniku pa je bila izpodbijana revizijska odločba vročena dne 16.4.1994. Ker tožnik do tega dne ni mogel vedeti, da bo tožena stranka v reviziji navedeni prvostopni odločbi (s 40 % invalidnostjo) odpravila in da bi moral do 31.12.1993 vložiti zahtevo po citirani določbi 13. člena navedenega zakona o civilnih invalidih vojne, je potrebno tožniku dati možnost, da bo lahko v 30. dneh od dneva, ko bo prejel to sodbo, pred prvostopnim organom podal navedeno zahtevo po 13. členu citiranega zakona, kljub že pretečenemu zakonskemu roku, prvostopni organ pa bo moral šteti, kot da je tožnik podal navedeno zahtevo pravočasno. V takem primeru bo prvostopni organ lahko odločil o tej tožnikovi zahtevi v skladu z določbami citiranega zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92), saj je tožniku priznana 20 % invalidnost, ki zadošča za priznanje navedenega statusa po tem zakonu (1. odstavek 1. člena).

Sodišče je zato deloma ugodilo tožbi in odpravilo 2. odstavek izreka izpodbijane odločbe na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo, kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).