Jedro

Ker je tožena stranka januarja 2003 zaradi zmanjšanja stroškov ukinila tožnikovo delovno mesto samostojnega projektanta I, je redna odpoved PZ iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana konec januarja 2003, pravočasna, čeprav je tožena stranka že decembra 2002 ugotavljala, da bo potreben sanacijski program podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odločba tožene stranke z dne 30.1.2003 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo zahtevek za razveljavitev obvestila tožene stranke z dne 22.1.2003 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnik na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi še dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki, da mu delovno razmerje pri njej ne preneha s potekom odpovednega roka v trajanju 15 dni, ki prične teči naslednji dan po vročitvi odločbe, temveč mu še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni zahtevek, v kolikor je tožniku med sodnim postopkom pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, da ga je ta dolžna pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedal pred nezakonito odpovedjo pogodbe oz. pozvati na drugo ustrezno delovno mesto, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajoče plače po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila ter mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in priznati vse ostale pravice iz dela in po delu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka po pravilnem postopku in iz utemeljenih razlogov odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je tožena stranka zvedela za odpoved pogodbe že pri sprejemu sanacijskega programa v mesecu decembru 2002, konkretno pa ob reorganizaciji družbe s sprejemom nove mikro sistemizacije, ki je stopila v veljavo dne 1.2.2003. Takrat mu je izdala pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere prejem je podpisal dne 4.2.2003. Poleg tega se tudi po vsebini ne strinja z odpovednim razlogom, saj so opravila po njegovem delu, ki jih je skupaj z njim izvajala še sodelavka, ostala nespremenjene še naprej. Tožena stranka jih je zaupala zunanjemu pogodbenemu partnerju. Sodišče prve stopnje glede tega ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Navaja, da je za razloge nepotrebnosti tožnikovega dela zvedela šele v sredini meseca januarja 2003. Celotna reorganizacija podjetja je bila izvedena zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja. Pri odpovedi tožnikove pogodbe so bili spoštovani vsi predpisani zakonski roki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da vsebuje v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev. Če delodajalec oceni, da je potreba po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, mu v skladu z določbo

1. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer mora obstoj takšnega razloga dokazati, saj je po določbi 1. odst. 82. čl. ZDR o tem dokazno breme na delodajalcu. Poleg tega mora delodajalec v primeru takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz.

prekvalificirati za drugo delo (3. odst. 88. čl. ZDR).

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 30.1.2003 ugotovila izredno visoke stroške dela na področju režijskih in proizvodnih delavcev, zaradi česar je sprejela ukrepe za smotrnejšo in racionalnejšo organizacijo dela ter zmanjšanje zaposlenih delavcev. Med ostalim je ugotovila nepotrebnost dela samostojnega projektanta I., ki ga je tožnik izvajal skupaj s sodelavko.

Opravila tega delovnega mesta je zaradi racionalizacije in zmanjšanih stroškov predala zunanjemu izvajalcu. Z obvestilom z dne 22.1.2003 je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov, nakar mu, kot je že navedeno, z dnem 30.1.2003 pisno odpovedala pogodbo, o čemer je bil tožnik seznanjen dne 4.2.2003, ko je podpisal prevzem odpovedi. Tožena stranka ni ugotovila možnosti, da bi tožnik še nadaljeval delo bodisi pod spremenjenimi pogoji ali z ustrezno dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo.

Nesprejemljiva je pritožba, ki opozarja na neobstoj poslovnega razloga, ker so pri toženi stranki še nadalje obstajale potrebe po opravilih iz tožnikovega delovnega mesta. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča potrebe po določenih delih ne morejo narekovati delodajalcu, da nadaljuje z delovnim razmerjem z delavcem, ki takšna dela opravlja, če ugotovi, da bi bili stroški takšnih opravil v sodelovanju z zunanjim izvajalcem manjši. Zato je utemeljeno pričakovati odločitev delodajalca, da se bo z namenom zmanjšanja stroškov poslovanja odločil za odpoved pogodb delavcem na delovnih mestih z večjimi stroškovnimi obremenitvami.

Poleg tega delavec ne more pogojevati delodajalcu, ki nosi tveganje dejavnosti gospodarske družbe, kako naj posluje oz. s katerim delavcem bi moral izvajati delovni proces.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka pri odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi prekoračila roke iz določbe 5. odst. 88. čl. ZDR. Iz izvedenih dokazov je sicer razvidno, da je tožena stranka že v mesecu decembru 2002 sprejela sanacijski program glede poslovanja podjetja, v katerem je med ostalim ugotovila tudi povečanje stroškov na določenih delovnih mestih.

Vendar je za presojo odločilno, da je ZDR začel veljati z dnem

1.1.2003, ki je tudi uvedel institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je pri sprejetih ekonomskih razlogih potrebno izhajati iz dogodkov v letu 2003 in iz ugotovitev makro organizacije tožene stranke v mesecu januarju 2003, ki je določila ukinitev delovnega mesta samostojnega projektanta I., ki ga je zasedal tožnik. Tožena stranka je o tem, da bo postalo tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, dokončno ugotovila do dne 22.1.2003, ko je tožnika pisno obvestila o nameravani odpovedi pogodbe. Ker mu je podala odpoved dne 30.1.2003, ni v nobenem primeru kršila šestmesečnega objektivnega 30 dnevnega subjektivnega roka iz navedene zakonske določbe za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik poleg odpovedi pogodbe izpodbijal tudi obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe.

Glede tega je potrebno povdariti, da pisno opozorilo samo po sebi v ničemer ne posega v pravice in interese delavca, saj ima zgolj namen pisne seznanitve o (kasnejši) nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Odločilno je, da lahko posega v delavčeve pravice in interese samo odpoved pogodbe, zoper katero je po določbah ZDR zaradi ugotovitve njene zakonitosti oz. nezakonitosti dopustno vložiti tožbo. Vsekakor pa takšno sodno varstvo ni predpisano za pisno obvestilo, glede katerega delavec nima zakonske podlage, da ga izpodbija v postopku pred sodiščem.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je takšno odlčitev sprejelo tudi glede odgovora tožene stranke, saj delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja, kar velja tudi v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v skladu z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS nosi svoje stroške, ne glede na izid postopka.