Jedro

Kljub zakonski dikciji, da se prevozni stroški povrnejo za najkrajšo razdaljo od doma do najbližje zdravstvene ustanove, 41. člena ZZVZZ ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati le ob goli jezikovni razlagi. Še manj je mogoče pristajati na zapolnjevanje pravnega standarda najkrajše razdalje s tako absurdno argumentacijo, za katero se zavzema pritožba. Ta v okoliščinah obravnavanega primera ni sprejemljiva iz varnostnih razlogov, saj del poti poteka celo po nekategorizirani gozdni poti. Popolnoma nesprejemljivo je toženkino stališče, da uporaba delno makadamske in gozdne poti ne pomeni, da ni primerna za uporabo, saj povsem zanemarja element varne vožnje po nekategorizirani gozdni poti. Je v nasprotju z pisnim pojasnilom Direkcije RS za infrastrukturo, ki o uporabi najkrajše poti na relaciji A. - B. izrecno navaja, da poteka tudi po makadamskih javnih in gozdnih cestah, ki niso primerne za vsakodnevno varno uporabo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 4. 7. 2019 in št. ... z dne 2. 10. 2019 ter zadevo vrnilo v novo upravno odločanje (I. tč. izreka). Toženca je zavezalo, da nov upravni akt o višini povračila potnih stroškov izda v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo ter zavrnitev tožbenega zahtevka.

Povračilo potnih stroškov in pogoji za priznanje pravice so določeni v členih 39. do 44. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju1 (ZZVZZ), v 153. do 156. členu ter 247. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja2 (Pravila OZZ). ZZVZZ v 41. členu jasno določa, da povračilo potnih stroškov pripada zavarovanim osebam za najkrajšo razdaljo do najbližjega izvajalca storitve. Za povračilo se ne morejo upoštevati dejanski stroški ali celo stroški za vožnjo po relacijah, ki so najhitrejše, običajne, bolj varne itd. Delno makadamska delno gozdna pot ne pomeni, da ni primerna za uporabo. Namen zakonodajalca je jasen in ne dopušča drugačne razlage. Za realizacijo zakonske norme je bilo nujno določiti standard. V konkretnem primeru gre za razdaljnik po karti Telefonskega imenika Slovenije - TIS in pomeni enakopravno obravnavo zavarovancev. Toženec je v skladu s 26. členom ZZVZZ določil, da se za izračun najkrajše poti pri uveljavljanju zdravstvenih storitev izven kraja bivanja uporablja razdaljnik TIS, od 1. 1. 2021 pa razdaljnik Google Maps v skladu z Organizacijskim navodilom o načinu dela na področju povračila. Uporaba aplikacije najdi.si bi pomenila odstopanje od dogovorjenega standarda, kar bi privedlo do neenakopravne obravnave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane kasatorne sodbe, izdane ob pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno poudariti zlasti naslednje.

5. Pravilno je razsojeno, da drugostopenjska odločba z dne 2. 10. 2019 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko z dne 4. 7. 2019, s katero je zavarovanki (tožnici) priznano povračilo potnih stroškov od doma A. do B. (B.) in nazaj za 13 potovanj od 10. 9. 2018 do 12. 12. 2018 v višini 71,73 EUR nista pravilni in zakoniti, ker temeljita na nepravilni uporabi materialnega prava.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 41. členu ZZVZZ in Pravilih OZZ, citiranih v 4. točki obrazložitve sodbe, ki jih pritožbeno sodišče ne povzema znova. Izpostavlja le, da ZZVZZ v 41. členu dejansko določa, da zavarovanim osebam pripada povračilo prevoznih stroškov za _najkrajšo razdaljo_ do najbližjega zdravstvenega doma oz. zdravnika po ceni javnega prevoza, in da zavod določi znesek do katerega se stroški povrnejo (1. odst.). Če ni javnega prevoza, ali ko drugačen prevoz zahteva zdravstveno stanje zavarovanca, se odobri ustrezen prevoz ali se povrnejo stroški v višini, ki jo določi zavod (2. odst.).

Abstraktno opredeljena _najkrajša razdalja_ od doma do najbližjega zdravstvenega doma oz. zdravnika (1. odst. 41. člena ZZVZZ) je nedoločen, raztegljiv pravni pojem. Zakonodajalec se tovrstnega načina pravnega urejanja poslužuje, ko ne more vnaprej določno predvideti vseh možnih dejanskih položajev. Vsebina norme se prilagaja raznolikim okoliščinam ravnanja in vedenja subjektov, na katere se obrača. Takšen del pravne norme se šele soustvarja s t.i. tipologičnim argumentom4 vzorcev vedenja in ravnanja in na ta način izoblikuje pravni standard.

7. Kljub zakonski dikciji, da se prevozni stroški povrnejo za najkrajšo razdaljo od doma do najbližje zdravstvene ustanove, 41. člena ZZVZZ ni mogoče pravilno interpretirati niti uporabljati le ob goli jezikovni razlagi. Še manj je mogoče pristajati na zapolnjevanje pravnega standarda najkrajše razdalje s tako absurdno argumentacijo, za katero se zavzema pritožba. Ta v okoliščinah obravnavanega primera ni sprejemljiva iz varnostnih razlogov, saj del poti poteka celo po nekategorizirani gozdni poti. Popolnoma nesprejemljivo je toženkino stališče, da uporaba delno makadamske in gozdne poti ne pomeni, da ni primerna za uporabo, saj povsem zanemarja element varne vožnje po nekategorizirani gozdni poti. Je v nasprotju z pisnim pojasnilom Direkcije RS za infrastrukturo, ki o uporabi najkrajše poti na relaciji A. - B. izrecno navaja, da poteka tudi po makadamskih javnih in gozdnih cestah, **_ki niso primerne za vsakodnevno varno uporabo_**5 (list. 27). Napolnitev pravnega standarda „najkrajše razdalje“ z razdaljnikom TIS v okoliščinah obravnavanega primera ni sprejemljiva.

8. Pravilen je zaključku prvostopenjskega sodišča, da v predsodnem postopku ugotovljena najkrajša razdalja za povračilo prevoznih stroškov na relaciji A. - B. ni primerna za vsakdanjo uporabo in da je v praksi ne uporablja niti Zdravstveni dom C. (list. št. 24). Direkcija RS za infrastrukturo dne 19. 10. 2020 (list. št. 27) pisno pojasnjuje, da najkrajša pot na relaciji A. - B. med drugim poteka na relaciji A. do D. po kategorizirani makadamski javni poti in nato od D. do E. nadaljuje _po nekategorizirani gozdni poti v dolžini približno_ 2,5 km, naprej po lokalnih cestah do E., kjer se priključi na državno cesto ..., nato po javnih poteh, lokalnih cestah in avtocesti do F. ter znaša 42,63 km. Glede na to, da delno poteka po makadamskih javnih in gozdnih cestah izrecno navaja, da ni primerna za vsakodnevno varno uporabo. Predlaga uporabo državnih cest od A., G. do B., in sicer od H. do G. po glavni cesti ..., nato po regionalni cesti ... mimo naselja I., J. do J. in po avtocesti do B. Dolžina poti znaša _50,41 km_ do uvoza v urgentni blok, do B. pa _51,1 km_.

Razlika med najkrajšo možno potjo, uporabljeno v predsodnem postopku, ki v določenih delih ni primerna in varna za vsakodnevno uporabo ter potjo, kot jo priporoča resorni upravni organ za javno infrastrukturo je manj kot 10 km v eni smeri. Uporaba razdaljnika TIS, po katerem najkrajša pot poteka tudi po nekategorizirani gozdni poti, neprimerni za vsakodnevno varno uporabo, ni sprejemljiva. V okoliščinah obravnavanega primera že iz razloga varne vožnje toženec ne more uspešno očitati odstopa od dogovorjenega standarda niti neenake obravnave, očitane povsem pavšalno in nekonkretizirano.

9. Ker sta nezakoniti odločbi iz razlogov, ki jih pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1) utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, pritožba ne more biti uspešna. V ponovljenem postopku bo toženi zavod dolžan slediti materialnopravnemu stališču in napotilom iz sodb prvostopenjskega in pritožbenega sodišča ter ponovno odločiti o višini povračila potnih stroškov od tožničinega doma A. - B. za 13 potovanj v letu 2018. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 79/1999 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1991; str. 142. 5 Dopis RS, Ministrstvo za infrastrukturo z dne 19. 10. 2020. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.