Jedro

Toženčevo sklicevanje na silobran ne more biti utemeljeno, saj je tožnico močno držal za roke in jo na koncu spustil na tla, s čemer jo je poškodoval, kljub temu, da je njen napad s palico medtem že prenehal.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede stroškovne odločitve (IV. točka izreka) spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2009. V nadaljevanju je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2010 do plačila. V presežku, to je za znesek 7.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2009 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.200,00 EUR od 30.10.2009 do 11.4.2010, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 1.203,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica v dveh ločenih pritožbah uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar drugemu sodniku. V pritožbi, ki jo je vložila po odvetnici, opozarja, da sodišče ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka. Tožbenemu zahtevku je ugodilo za 1.200,00 EUR, zavrnilo pa za 7.200,00 EUR, o razliki 600,00 EUR pa ni bilo odločeno. Sodišču očita, da je zagrešilo procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede poteka dogodka se je sodišče oprlo tako na izvedensko mnenje kot tudi na izpoved toženca, pri čemer je izvedenec zaključil, da so udarnine nastale zaradi udarca s trdim predmetom, toženec pa je zatrjeval, da jo je le držal za roke. Pritožba nadalje graja dokazno oceno sodišča, saj naj bi bila ta pomanjkljivo obrazložena oziroma nejasna. Takšna je na primer navedba sodišča, da je toženčevem opisu dogodka treba verjeti zaradi tožničine izpovedi, da je zaradi delavcev prosila prisotne osebe, da naj se umaknejo. Sodišču očita, da ni upoštevalo okoliščine, da so toženec, njegov oče in sin dobesedno vdrli na vikend, saj prihoda niso najavili. Šlo je za tri odrasle moške, med katerimi je bil tudi njen nasilen mož, zaradi česar jo je bilo strah in je nerealno, da bi ona prva napadla toženca. Pojasnjuje, da na naroku ni dala jasnih odgovorov zato, ker jo je bilo strah pred tožencem. Glede na to, da sta pravdni stranki v zelo slabih odnosih, ni neverjetno, da je toženec tako burno reagiral. Zagovor toženca, da ga je tožnica skušala brcniti v mednožje in da ga je rinila proti živi meji, je absurden glede na njuno starost (tožnica je stara 75 let, toženec pa 50 let) ter telesno zgradbo (toženec je fizično močnejši, poleg tega ima tožnica umeten kolk in je ovirana pri gibanju). Za nastalo škodo je odgovoren izključno toženec in za njen soprispevek ni nikakršne podlage. Glede višine prisojene odškodnine pritožnica meni, da ta odstopa od sodne prakse ter v dokaz prilaga sodne odločbe. Meni, da bi ji moralo sodišče prisoditi odškodnino tudi za sekundarni strah. Po napadu ni šla takoj h zdravniku zato, ker je bila v hudem šoku, poleg tega jo je bilo sram, da jo je napadel sin. Sicer pa ni bilo nikogar, ki bi jo lahko peljal, saj so se prisotni delavci distancirali. Tudi izvedenec je potrdil, da je tožnica trpela sekundarni strah. Pritožna končno napada tudi odločitev o stroških postopka. Delnega umika tožbe ni mogoče enačiti z neuspehom tožnice, poleg tega bi moralo sodišče uspeh pravdnih strank ugotavljati ločeno po temelju in višini. Zato meni, da bi morala vsaka stranka nositi svoje stroške postopka.

4. V pritožbi, ki jo je vložila tožnica sama, podrobno opisuje, kako se je odvijal sporni dogodek. Navaja, da jo je bilo strah, ko jo je toženec napadel in da jo je dogodek močno pretresel. Meni, da ji pripada odškodnina v višini 18.000,00 EUR, ne glede na to, da je tožbo za 9.000,00 EUR umaknila, saj je bila pri tem zavedena. Prisojeni znesek odškodnine se ne ujema z ugotovljenim 40% deležem sokrivde tožnice, saj bi morala biti odškodnina v takem primeru 5.400,00 EUR.

5. Toženec izpodbija obsodilni del sodbe zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje, da ugotovljene poškodbe niso posledica njunega konflikta, temveč se je tožnica sama poškodovala. Modrice in poškodbo desne roke je lahko dobila tudi kasneje, saj je po dogodku nadaljevala z delom na vikendu. Opozarja, da se v izvidu urgentne travmatološke ambulant naveden datum nastanka poškodbe ne ujema z datumom škodnega dogodka. Priznava, da sta se s tožnico prerivala, saj ni hotela odnehati s svojim napadom. Zato mu ni mogoče očitati, da je prekoračil silobran, saj se je le branil. Meni, da je njen prispevek h nastali škodi vsaj 80%, saj je bila tožnica tista, ki se je grdo vedla in zmerjala toženca, njegovega očeta in sina, ter ga fizično napadla, pri čemer jo je toženec hotel umiriti, a ga je še naprej poskušala fizično napasti in ga brcniti.

6. Na pravilno vročeni pritožbi nobena od pravdnih strank ni odgovorila.

7. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena le glede stroškov postopka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstva v zvezi s potekom škodnega dogodka z dne 29.10.2009 ter poškodbami tožnice, ki jih je pri tem utrpela. Pravilno je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca ter za povzročeno nepremoženjsko škodo tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino. Pri odločanju tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba oziroma na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da o delu tožbenega zahtevka ni bilo odločeno. S popravnim sklepom z dne 8.6.2012 je sodišče ustrezno popravilo očitno računsko napako v III. točki izreka, kjer je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zgolj za 7.200,00 EUR namesto za 7.800,00 EUR.

10. Izpodbijana sodba ima zadostne in jasne razloge, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti. O tem, ali je toženec udaril tožnico, ni nasprotij med razlogi, kot to zatrjuje pritožba. Toženec je res vztrajno zanikal, da jo je udaril, a sodba se na njegovo izpoved opira le glede vprašanja, kdo je dal povod za fizični obračun, ne pa tudi glede njegovega nadaljnjega poteka. Zatrjevana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Glede poteka dogodka

11. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da pri odločanju ni moglo upoštevati naknadno posredovanega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.4.2012, iz katerega izhaja, da je bil toženec (nepravnomočno) obsojen za kaznivo dejanje povzročitve lahke telesne poškodbe. Gre namreč za dejstvo, ki je nastopilo po zaključku glavne obravnave 30.1.2012. 12. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica začela zmerjati toženca, njegovega očeta in sina ter jih odganjati s parcele, pri čemer je s palico udarila toženca. Toženec jo je zato prijel za roke, da je palico izpustila, nakar sta se prerivala in jo je medtem tudi udaril, na koncu pa jo je spustil ob živi meji, tako da je padla.

13. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost gornjih ugotovitev, ki se nanašajo na ravnanje tožnice. V 22. in 23. točki obrazložitve je sodišče prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje za bolj verjetno, da je tožnica začela konflikt. Dokazna ocena sodišča je logična, življenjska in prepričljiva, in tožničina pritožba vanjo ne uspe vzbuditi tehtnih pomislekov.

14. Glede na to, da tožnica ob zaslišanju ni jasno odgovarjala in je o določenih okoliščinah dogodka izpovedovala drugače, kot je zatrjevala, je sodišče utemeljeno podvomilo v resničnost njene izpovedi. Na ta način je treba razumeti obrazložitev sodišča, da je verjelo toženčevemu opisu dogodka zaradi njene izpovedi o tem, kaj je bil pravi razlog za to, da je prisotne osebe prosila za umik.

15. Okoliščina, da so omenjene osebe prišle na vikend nepovabljene in da so tožnico motile pri njenih opravilih, ki jo izpostavlja pritožba, po mnenju pritožbenega sodišča govori celo v prid zaključku, da je tožnica sama sprožila incident, saj ji njihova prisotnost ni bila po godu.

16. Toženec v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožnici ni povzročil (vseh) ugotovljenih poškodb. Glede na ugotovitve izvedenca o načinu njihovega nastanka (predvsem modric), ki v celoti ustreza opisu strank o (močnejšem) prijemu za roke ter stiku tožnice z živo mejo, ne more biti dvoma, da so poškodbe posledica obravnavanega dogodka. Napaka pri navedbi datuma poškodbe v izvidu z dne 2.11.2009, kjer je namesto 29.10.2012 naveden datum 30.11.2009, ni bistvena, saj je povsem mogoče, da se je tožnica zmotila. Po drugi strani pa so trditve toženca, da se je tožnica gotovo poškodovala drugje, pavšalne in dokazno nepodprte.

17. Sodišče prve stopnje je odgovornost toženca za škodo utemeljilo na določbah o prekoračenem silobranu (138. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), s pojasnilom, da jo je premočno držal za roke. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da toženec potem, ko je tožnica izpustila palico, ni imel več utemeljenega razloga, da jo je držal, saj je napad prenehal. Če se ni hotela umiriti in se je izvijala iz prijema, to njegovega ravnanja ne opravičuje. Tudi izražena namera, da ga bo brcnila, ne predstavlja napada, ki bi terjal njegovo obrambo. Stališče sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost toženca, je zato pravilno.

18. Ker za odločitev o tožbenem zahtevku ni bistveno, ali ga je tožnica med prerivanjem dejansko hotela brcniti, pritožbeno sodišče na obširne pritožbene navedbe o nelogičnosti takšnega ravnanja (zaradi razlike v letih in njuni fizični konstituciji) ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožnica s svojim ravnanjem h nastali škodi prispevala 40% (171. člen OZ), za kolikor je odmerjeno (in ne zahtevano) odškodnino za nepremoženjsko škodo ustrezno znižalo.

Glede višine odškodnine

20. Poškodbe tožnice ter intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti ter duševnih bolečin so razvidne iz 34. do 37. točke in 45. ter 49. točke obrazložitve sodbe in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

21. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožnica ni bila v strahu za izid zdravljenja. Iz izvedenskega mnenja resda izhaja drugače, a tudi to je zgolj dokaz, ki je podvržen dokazni oceni sodišča. Glede na to, da je šla tožnica h zdravniku šele naslednji dan po vrnitvi domov oziroma 3 dni po dogodku, poleg tega je zaslišana povedala, da ''…za vsako figo ne hodi k zdravniku...'', je sodišče upravičeno sklepalo, da je ni bilo strah za njeno zdravje. Glede na njeno nadaljnjo izpoved, da je takoj po dogodku razmišljala, ali poklicati policijo, očitno le ni bila v takšnem stanju (hudem šoku), kot to prikazuje v pritožbi.

22. Pritožba tožnice upravičeno graja stališče sodbe, da njen strah ob samem dogodku ne predstavlja pravno priznane škode. Na naroku je namreč izpovedala, da je mislila, da jo bo toženec ubil. Strah je bil torej dovolj intenziven, da je porušil njeno duševno ravnovesje in zato predstavlja ustrezno podlago za prisojo odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča primerno zadoščenje predstavlja znesek 300,00 EUR. Ker pa je bila (upoštevaje okoliščine primera ter sodno prakso) v izpodbijani sodbi nekoliko previsoko odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti (1.000,00 EUR), pritožbeno sodišče v njeno odmero ni posegalo.

23. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, duševne bolečine ter primarni strah je bila tožnici prisojena pravična denarna odškodnina v skupnem znesku 2.000,00 EUR. Ta v celoti gledano ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ in je tožničino prizadevanje za njeno zvišanje neutemeljeno.

24. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožnica, ne predstavljajo ustrezne primerjave. Vsi primeri so bili namreč hujši od tožničinega tako glede utrpelih poškodb oziroma obsega zdravljenja, kot tudi glede trajnih posledic v obliki zmanjšanja življenjskih aktivnosti, poleg tega so bili poškodovanci precej mlajši od tožnice.

25. Pritožbeno vztrajanje pri odškodnini 18.000,00 EUR je tudi sicer neutemeljeno, saj izjave o delnem umiku tožbe (za znesek 9.000,00 EUR) ni mogoče preklicati, tudi če je bila dana v zmoti.

26. Odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je (ob upoštevanju tožničinega soprispevka) toženec dolžan plačati 1.200,00 EUR, je torej pravilna, pritožba tožnice, ki se zavzema za zvišanje odškodnine, pa neutemeljena.

Glede stroškov postopka

27. Pač pa tožnica upravičeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh pravdnih strank ugotavljati ločeno po temelju in višini, saj je bila v postopku sporna tako podlaga toženčeve odškodninske obveznosti kot tudi višina primerne odškodnine.

28. Tožnica je uspela s 60% po temelju in 22% po višini. Njen uspeh je v povprečju 41%, toženčev pa 59%. V postopku sta imeli obe pravdni stranki pooblaščenca, vendar so bili stroški tožnice nekoliko višji zaradi plačila sodne takse (519 EUR) in predujma za delo izvedenca (460 EUR). Po stališču pritožbenega sodišča je zato pravilnejša odločitev, kot jo predlaga tožnica, to je da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

29. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (353. člen ZPP).

30. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela le glede odločitve o stroških postopka, toženec pa je v celoti propadel, zato nosita vsak svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).