Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker delodajalec z vročitvijo odpovedi ni počakal do izteka osmih dni od obvestila sindikatu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sindikat svoje mnenje lahko poda v roku 8. dni od pisnega obvestila o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa nasprotovanje sindikata odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima učinkov iz 85. člena ZDR, saj do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pride le v primeru, če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga, ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

ZDR ne predvideva roka, ki bi moral miniti med vročitvijo pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga in samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi opr. št. 580/04-2, z dne 16.2.2004, ki jo je tožniku podala tožena stranka.

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da je samovolja tožene stranke pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove razvidna iz tega, da je bila tožena stranka z dopisom z dne 15.3.2004 opozorjena na svojo zakonsko dolžnost. Zaradi navedenega se tožena stranka ne more izgovoriti na napako ali nepoznavanje predpisov. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da nespoštovanje 8 dnevnega roka (v katerem sindikat lahko poda mnenje o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ne predstavlja samovolje. Nadaljnja samovolja tožene stranke naj bi bila izkazana s kompleksnostjo odpovedi, ki jih podaja nova uprava. Ta si prizadeva pridobiti sodelavce po svoji izbiri, pri tem pa ne ravna v skladu s predpisi. To je razvidno iz predloga za prerazporeditev z dne 22.1.2004, ki ga je v spis vložila tožena stranka, v katerem navaja, da v enoti Lipica potrebuje enega samega direktorja živih iger, pri čemer predlaga, da si vsak direktor igralnice sam izbere vodje. Tožena stranka naj bi tako zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da bi tožnika na silo odstranila z njegovega delovnega mesta. Iz navedbe tožene stranke v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, da ni bila zadovoljna z doseženimi poslovnimi rezultati tožnika, izhaja, da bi tožena stranka morala ugotoviti, ali so podani pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka naj bi se temu želela izogniti, saj je bil tožnik v resnici eden boljših kadrov. Tožena stranka naj bi zlorabila določilo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002), saj je namen te določbe, da se presežnim delavcem, ki se jim poda odpoved iz poslovnega razloga, omogoči ohranitev delovnega razmerja. Tožnik je pritožbi priložil listine, iz katerih naj bi bilo razvidno, da ga je na delovnem mestu takoj nasledil R. B.. Protispisno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se bo število izvajalcev na tem delovnem mestu zmanjšalo. Sodišče prve stopnje za takšno oceno ni imelo nobene opore v priloženi sistemizaciji in obrazložitvi organizacijske sheme vodstva igralnice. Pritožba graja stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik lahko izogne grozeči protipravni škodi s tem, da podpiše novo pogodbo o zaposlitvi. Takšno stališče sodišča prve stopnje delavce sili k temu, da bodisi podpišejo pogodbo o zaposlitvi in se s tem "zapečatijo" na nižje delovno mesto za 7 let, ali pa da prevzamejo riziko, da pogodbe ne podpišejo in s tem izpostavijo svojo eksistenco. Delavcem tako ostaja dilema med eksistenco in častjo, kar so delodajalci začeli s pridom izkoriščati. Prvostopenjskim sodiščem je potrebno preprečiti uporabo argumenta, da ima delavec možnost podpisati pogodbo o zaposlitvi, saj to pomeni preložitev odločitve na pleča šibkega delavca, kar gotovo ni bil namen zakona. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ni ravnala samovoljno, pač pa je tako ravnal tožnik, ki jo je dostikrat izsiljeval in ji ni hotel izročiti podpisanega izvoda pogodbe o zaposlitvi in podobno. Tudi ne drži, da tožena stranka na zahtevo tožnika ni obvestila sindikata, saj je obvestila vse štiri sindikate, tožnik pa se je tik potem, ko je dobil obvestilo o odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov, včlanil v sindikat, ki nima nobene povezave z njim. Tožena stranka je zaradi vrtoglave izgube v začetku leta 2004 reorganizirala delovni proces v družbi tako, da ima enota v L. samo enega vodjo oddelka in ne več dva. Iz opisa delovnega mesta naj bi bilo razvidno, da je delovno mesto vodje oddelka igralnih miz po vsebini povsem drugačno od delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. R. B. naj bi imel kot pomočnik vodje igralnice bistveno večja pooblastila in večjo odgovornost, kot pa jo je imel tožnik na svojem delovnem mestu, saj B. ni vezan samo na oddelek igralnih miz, ampak na uspešnost celotne enote. Tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi v podpis pogodbe za naloge, ki jih opravlja B., saj tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki se nanašajo na izobrazbo, pa tudi v preteklosti ni pokazal takšnega znanja, da bi mu lahko ponudili tako odgovorno delo, kot je sanacija oddelka in celotnega poslovanja v enoti. Ne gre za degradacijo tožnika, saj mu je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi in znanju. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer ne navaja, katere pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP tožnik uveljavlja, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Z navedbo, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajalo, da se bo zmanjšalo število izvajalcev na delovnem mestu, ki ga zaseda tožnik, tožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da se bo število izvajalcev na tem delovnem mestu zmanjšalo, ni protispisna. V obrazložitvi izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je namreč v resnici zapisano, da zasedba izvajalcev na delovnih mestih vodje oddelka igralnih miz in inšpektorjev iger presega dejanske potrebe v delovnih procesih. Pritožbene trditve, da je takšna ugotovitev v nasprotju s priloženo sistemizacijo, pa ni možno preveriti, saj v spisu ni te listine.

Dejansko stanje se pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ugotavlja v okviru navedb in dokazov iz predloga za izdajo začasne odredbe (v našem primeru pa tudi iz navedb in dokazov v odgovoru na predlog), saj mora sodišče o predlogu v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) odločiti brez odlašanja. Ob upoštevanju listin v spisu je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sicer pa pritožba niti ne navaja, katerih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno. V zvezi z delom, ki ga pri toženi stranki sedaj opravlja R. B., sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tožnik dokazila v zvezi s tem predložil šele s pritožbo. Sicer pa zgolj na podlagi pritožbi priloženih listin ni mogoče ugotoviti, ali je bil R. B. v resnici razporejen na delovno mesto, za katerega je bilo ugotovljeno, da je na njem prenehala potreba po tožnikovem delu. V nadaljnjem postopku bo pač potrebno ugotoviti, ali je med obema delovnima mestoma res razlika v zahtevani izobrazbi ter vsebini dela ter odgovornosti, kakor zatrjuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ali pa gre v resnici za isto delovno mesto, kot to zatrjuje tožnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožnik v tej fazi postopka še ni dokazal verjetnosti obstoja terjatve. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožena stranka z vročitvijo odpovedi ni počakala do izteka osmih dni od obvestila sindikatu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da drugi odstavek 84. člena ZDR določa, da sindikat svoje mnenje lahko poda v roku 8 dni (od pisnega obvestila o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Vendar pa nasprotovanje sindikata odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima učinkov iz 85. člena ZDR, saj do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pride le v primeru, če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga, ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru gre očitno za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj so kot razlog za odpoved v izreku navedeni strukturni razlogi oz. operativne potrebe; v obrazložitvi pa, da zasedba izvajalcev na delovnih mestih vodij oddelka igralnih miz in inšpektorji iger presega dejanske potrebe glede na operatine potrebe po zasedbi delovnih mest. Navedeno je prav gotovo poslovni razlog v smislu določb 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, čeprav ta določba v odpovedi v resnici ni citirana. Nasprotovanje sindikata nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato ne povzroči zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Sicer pa iz odgovoru na pritožbo priloženega dopisa tožene stranke Sindikatu delavcev C.P. (priloga B4) izhaja, da je tožena stranka sindikat obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, zato bo v nadaljnjem postopku potrebno preveriti, ali drži tožnikovo zatrjevanje, da tožena stranka tega ni storila.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot samovoljo, ki bi jo lahko preprečila predlagana začasna odredba. ZDR ne predvideva roka, ki bi moral miniti med vročitvijo pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga (tretji odstavek 83. člena ZDR) in samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz navedb v tožbi je razvidno, da naj bi bilo obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vročeno 10.3.2004 in da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana pet dni kasneje, to je 15.3.2004. Tožnik je po svojem pooblaščencu iz Mengša istega dne, to je 15.3.2004, od tožene stranke zahteval, da o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvesti sindikat delavcev I. P., ki ga vodi M. S.. Navedeno pomeni, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala samovoljno, ker z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni počakala, da mine 8 dni od obvestila sindikatu, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno podala, še preden jo je tožnik sploh obvestil o svoji zahtevi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98) določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Verjetnost obstoja terjatve je izkazana, če iz navedb v tožbi in predloženih dokazov izhaja verjetnost, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Takšna verjetnost v tej fazi postopka še ni podana, zato je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo moralo zavrniti. Verjetnost obstoja terjatve je tudi osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 14/94), čeprav v citirani določbi ta pogoj niti ni naveden. Vendar je samo po sebi razumljivo, da tudi po uradni dolžnosti ni mogoče izdati začasne odredbe, če ni izkazano, da obstoji verjetnost, da terjatev obstoji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi navedeni razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.