Jedro

Drugo ustrezno delovno mesto je ali obstoječe delovno mesto, ki ga delodajalec ustrezno prilagodi glede na preostalo delovno zmožnost delavca, ali pa drugo prosto ustrezno delovno mesto, na katerem delavec še ni opravljal dela, ki ga delodajalec prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca.

Za zakonitost izpodbijane odpovedi bi toženka morala dokazati, da glede na tožničine omejitve pri delu in njene dejanske zadolžitve, delovnega mesta prodajalec v ribarnici (kot tudi drugih prostih ustreznih delovnih mest) ne bi mogla ustrezno prilagoditi, ker tožnica ne bi mogla opravljati bistvenih nalog, zato bi prilagoditev pomenila nesorazmerno breme za toženko, česar ni dokazala.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 15. 6. 2025 prizna delovno dobo za polni delovni čas, prijavi v zavarovanje pri matični evidenci ZPIZ in plača nadomestilo plače v višini 1.436,70 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da mora toženka tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.269,65 EUR in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je v nasprotju z odločbo ZPIZ štelo, da je tožnica sposobna za delo prodajalec v ribarnici, pri čemer je v celoti verjelo pristranski izpovedi tožnice, da to delo lahko opravlja kljub drugačni ugotovitvi invalidske komisije. Odločitev je v tem delu protispisna in kontradiktorna. Sodišče najprej ugotovi, da tožnica to delo lahko opravlja, kar pomeni brez prilagoditev, nato pa toženki očita, da ni dokazala, da bi bila prilagoditev nesorazmerno breme. Toženka je opravila presojo možnosti prilagoditve, način presoje je v odgovoru na tožbo tudi natančno obrazložila. Tožnice ni bila dolžna vključiti v ta postopek glede na ugotovitev, da bi bila prilagoditev prekomerno breme, prav tako ji ni bila dolžna vročati ugotovitev s tem v zvezi. Da bi bila prilagoditev nesorazmerna organizacijska in kadrovska obremenitev, sta potrdila A.A. in B.B.. Ugotovljeno je bilo, da bi tožnica od štirih bistvenih nalog lahko opravljala le dve in še ti zgolj delno, zato bi toženka morala prilagoditi delovni proces v obsegu 55,97 % delovnih nalog, kar je nesorazmerna obremenitev v smislu Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o spl
61nih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (Direktiva) in Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI). Napačen je tudi zaključek glede opravljanja dela v neugodnih mikroklimatskih razmerah, saj že iz odločbe ZPIZ izhaja, da prodajalec v ribarnici opravlja delo v takih razmerah. Stališče, da bi morala toženka preverit, ali bi tožnici lahko prilagodila delo na drugih delovnih mestih, je zmotno. Delodajalec je na podlagi 40.
0lena ZZRZI in Direktive dol
7en prilagoditi le obstoje
0de delovno mesto. Testi, ki jih je morala pripraviti na poziv sodi
61
0da, potrjujejo, da to
7nica ni zmo
7ena opravljati dela niti na drugih delovnih mestih. Vsa imajo delovne naloge, ki vklju
0dujejo dvigovanje bremen in delo v neustreznih pogojih dela. A.A. ni strokovnjak za prilagoditev delovnih mest, zato je neutemeljen zaklju
0dek, da bi morala preveriti verodostojnost in pravilnost strokovnih ocen, prav tako je napa
0den zaklju
0dek o njeni neverodostojnosti, zakaj to
7nica ne more opravljati dela prodajalke v pekarni, na delikatesi ali hitri blagajni. Delovno mesto prodajalec v pekarni in na hitri blagajni sploh ni sistemizirano, delovno mesto podajalec v delikatesi pa ne ustreza omejitvam to
7nice. S tem, ko to
7nice ni zaposlila na prosta delovna mesta, ki zanjo niso bila ustrezna, ni diskriminirala invalidov, kot to neutemeljeno zaklju
0di sodi
61
0de prve stopnje. Omejitev predstavlja tudi oddaljenost delovnega mesta. Za
0dasna premestitev to
7nice na delo v G. ni primerljiva s presojo ustreznosti novega delovnega mesta glede na peti odstavek 91.
0lena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Napa
0dna je ugotovitev, da ni dokazala
61tevila relevantnih delovnih mest za to
7nico, ker ni prelo
7eila sistemizacije, saj
61tevilo delovnih mest izhaja iz plana posamezne poslovalnice in ni statično, kot je potrdila tudi A.A.. Sodi
61
0de lahko presoja le, ali obstaja ustrezno prosto delovno mesto, ne pa, ali dolo
0deno
61tevilo delovnih mest dosega ali presega produktivne normative. To
7enka tudi ni bila dol
7ena zatrjevati, kak
61en bi bil stro
61ek prilagoditve drugih delovnih mest, saj je pojasnila, da bi bila prilagoditev nesorazmeren ukrep, ker bi lahko to
7nica opravljala le manj
61i, nebistveni del nalog, sodi
61
0de pa ne more presojati, kaj je za to
7enko
61e finan
0dno sprejemljiva prilagoditev. Dokazala je tudi, da do prilagoditve delovnega mesta s pripomo
0dki za dvigovanje ni pri
61lo, ker bremena ne presegajo obremenitev iz Pravilnika o ro
0dnem preme
61
0danju bremen. Ker je napa
0dna odlo
0ditev o nezakonitosti odpovedi, je napa
0dna tudi odlo
0ditev glede pogojev za sodno razvezo in o stro
61kih postopka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu prodajalec v ribarnici. Z odločbo ZPIZ z dne 29. 11. 2023 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana ji je bila premestitev na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno premeščanje bremen do 8 kg, opravljanje dela z levo zgornjo okončino, pri katerem odroči ali predroči v ramenskem sklepu do 70°, v ugodnih mikroklimatskih razmerah. Toženka je tožnici dne 30. 10. 2024 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved nezakonita, ker bi toženka lahko prilagodila obstoječe delovno mesto prodajalec v ribarnici, prav tako je imela potrebo po delu na delovnem mestu prodajalec, katerega bi prav tako lahko prilagodila preostali delovni zmožnosti tožnice, ta prilagoditve pa ji ne bi predstavljale nesorazmerne obremenitve.

6.Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti zaradi nezmožnosti zagotavljanja dela le v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (prvi odstavek 116.člena ZDR-1). Te pogoje določa prvi odstavek 40. člen ZZRZI, ki delodajalcu nalaga, da delavcu ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri drugem delodajalcu. Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

7.Obveznosti delodajalca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti opravljanja dela je potrebno razlagati tudi v luči Direktive, ki v 5.členu določa, da morajo delodajalci zaradi zagotavljanja načela enake obravnave sprejeti ustrezne ukrepe, prilagojene potrebam v konkretni situaciji, s katerimi se hendikepirani osebi omogoči opravljanje dela, če taki ukrepi ne predstavljajo nesorazmerne obremenitve delodajalca. Ti ukrepi so primeroma našteti v uvodni izjavi št. 20 k Direktivi, med drugim pa vključujejo prilagoditev delovnih prostorov in opreme ter razdelitev delovnih nalog. Kaj vse se upošteva pri ugotavljanju sorazmernosti ukrepov za možnost nadaljnje zaposlitve, izhaja iz uvodne izjave št. 21 k Direktivi.1 Dokazno breme, da je odpoved zakonita, v tem primeru to vključuje tudi dokaz, da bi prilagoditev delovnega mesta prodajalec v ribarnici ali drugega ustreznega prostega delovnega mesta predstavljala nesorazmerno obremenitev v smislu uvodne izjave št. 21 k Direktivi je na delodajalcu, torej toženki (prvi odstavek 84. člena ZDR-1, 10. člen Direktive).

8.Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da ji predpisi ne nalagajo obveznosti prilagoditve drugih prostih delovnih mest, ki so za tožnico ustrezna v smislu njene strokovne izobrazbe, na katerih dela ni opravljala. Direktiva delodajalcu nalaga dolžnost razumne prilagoditve, te dolžnosti pa ne omejuje le na obstoječe delovno mesto delavca. Tudi 40. člen ZZRZI ne določa dolžnosti delodajalca, da preveri zgolj možnost prilagoditve obstoječega delovnega mesta. Tako iz 40.člena ZZRZI kot odločbe ZPIZ izhaja, da ima tožnica pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto. Drugo ustrezno delovno mesto je ali obstoječe delovno mesto, ki ga delodajalec ustrezno prilagodi glede na preostalo delovno zmožnost delavca, ali pa drugo prosto ustrezno delovno mesto, na katerem delavec še ni opravljal dela, ki ga delodajalec prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca. To izhaja tudi iz sodne prakse.2

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z odločbo ZPIZ ugotovilo, da je tožnica sposobna za delo na delovnem mestu prodajalec v ribarnici, pri čemer naj bi nekritično sledilo izpovedi tožnice, odločbe ZPIZ pa naj ne bi upoštevalo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnica lahko opravlja naloge delovnega mesta prodajalec v ribarnici, ampak da bi glede na vsebino del in nalog, ki jih je tožnica dejansko opravljala na tem delovnem mestu toženka delovno mesto prodajalec v ribarnici lahko prilagodila tako, da bi tožnica še naprej opravljala to delo ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ. Očitek o kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi hkratne ugotovitve zmožnosti opravljanja dela na delovnem mestu prodajalec v ribarnici v nasprotju z odločbo ZPIZ in potrebe po prilagoditvi tega delovnega mesta je zato neutemeljen.

10.Toženka s ponavljanjem navedb, da je s testom prilagoditve izkazala, da bi morala spremeniti več kot polovico bistvenih delovnih nalog tožnice na delovnem mestu prodajalec v ribarnici, kar predstavlja nesorazmerno organizacijsko in kadrovsko obremenitev, ni uspela omajati drugačnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da premeščanje bremen nad 8 kg ne predstavlja bistvene naloge prodajalca v ribarnici, zato bi se delo lahko razumno prilagodilo preostali delovni zmožnosti tožnice. Ugotovilo je, da je delo tožnice obsegalo pripravo strežne vitrine, shranjevanje rib, strežbo, filiranje, čiščenje in prodajo, pri čemer praviloma ni prihajalo do dvigovanja bremen nad 8 kg in odročitve ali predročitve rok v ramenskem sklepu nad 70°. Tožničino delo zjutraj in zvečer je obsegalo tudi premeščanje bremen, vendar je bila teža običajno med 6 do 8 kg. Teža je presegla 8 kg le pri večjih ribah, kjer so pomoč potrebovali vsi delavci, kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik toženke B.B.. Pri tem je upoštevalo, da toženka ni predložila izjave o varnosti z oceno tveganja za delovno mesto prodajalec v ribarnici, iz katere bi izhajale obremenitve in nevarnosti pri delu. Prav tako je upoštevalo, da iz testa prilagoditve, na katerega se sklicuje toženka, izhaja, da se naloga prevzema in kontrole blaga, ki vključuje dvigovanje bremen, opravlja le 20 % delovnega časa, zato se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da ne gre za bistveno nalogo.

11.Pojasnilo toženke, da je 40 % meja, kjer je prilagoditev delovnega mesta še razumna in izvedljiva glede na standarde ergonomije, varnega dela in racionalne delovne organizacije v maloprodaji, pri tožnici pa bi bila potrebna 55,97 % prilagoditev, ne zadostuje za dokaz nesorazmernosti bremen v primeru prilagoditve tožničinega delovnega mesta, glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno vsebino bistvenih delovnih nalog tožnice. Toženka je v okviru prilagoditvenega testa opredelila štiri bistvene delovne naloge prodajalca v ribarnici, ni pa s predloženim testom dokazala, da tožnica naj ne bi bila sposobna opravljati večine teh nalog oziroma priprave izdelkov, filirati in čistiti ter prevzemati in kontrolirati blaga, delo na strežni liniji pa bi lahko opravljala le 88 %.3 Toženka ni pojasnila, kako je prišla do takšne ocene, s tem v zvezi ni predlagala zaslišanje predstavnika C. d.o.o., ki je izvedel test prilagoditve niti izvedenca medicine dela. Vodja kadrovske slu
7ebe A.A. in zakoniti zastopnik toženke B.B. nista izpovedala o vsebini delovnih zadolžitev tožnice, s kakšno težo je imela dnevno opravka pri prodaji, strežbi, filiranju, čiščenju in zlaganju blaga, izpovedala sta le, da bi bila prilagoditev nesorazmerno breme glede na izvedeni test. Toženka ni predložila niti ocene tveganja in obremenitev za tožničino delovno mesto ali predlagala drugih dokazov v zvezi z obremenitvami in načinom dela tožnice, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedi tožnice s tem v zvezi. Odločba ZPIZ, da tožnica ne sme dvigovati bremen nad 8 kg, ne dokazuje, da tožnica vsakodnevno in večino delovnega časa premešča bremena nad 8 kg z odročitvijo oziroma predročitvijo v ramenskem sklepu nad 70°. Odločba toženki le nalaga, da tožnici zagotovi delo, kjer do takšnega obremenjevanja ne bo prišlo. Tožnica je dokazala, da je večino časa opravljala delo z lažjimi bremeni, nebistven del njenih opravil pa je obsegalo premeščanje bremen nad 8 kg, pri čemer so pri težjih bremenih pomoč potrebovali tudi ostali zaposleni, kar pomeni, da prilagoditev dela ne bi predstavljala nesorazmerne obremenitve toženke.

12.Ena od omejitev pri delu tožnice je tudi delo v neugodnih mikroklimatskih razmerah. Enako kot za prepoved dvigovanja bremen nad 8 kg in glede odročenja in predročenja v ramenskem sklepu to ne pomeni, da je tožnica na delovnem mestu prodajalec v ribarnici ves čas delala v neugodnih mikroklimatskih razmerah, zaradi česar ne bi bila sposobna opravljati bistvenega dela nalog tega delovnega mesta. V zvezi s to omejitvijo je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da toženka ni zatrjevala, kakšne so neugodne mikroklimatske razmere, ali to pomeni, da tožnica ne sme hoditi v hladilnico, na kakšni temperaturi lahko dela ipd., in ali je tožnica bistveni del nalog opravljala v takih razmerah, kot tudi ni preverila, kaj ta omejitev pomeni. Na podlagi izpovedi tožnice je ugotovilo, da je zgolj občasno morala v hladilnico po posamezno zamrznjeno ribo, delo v ribarnici pa je opravljala v enakih klimatskih razmerah, kot so jim bili izpostavljeni ostali prodajalci in kupci. Očitek, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in protispisno ugotovilo, da tožnica ni opravljala dela v neugodnih mikroklimatskih razmerah, je posledično neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je opravila individualni pristop razumne prilagoditve tožničinega delovnega mesta. Toženka sicer ni bila dolžna vročiti testa prilagoditve tožnici, tega ji predpisi ne nalagajo. Za zakonitost izpodbijane odpovedi pa bi morala dokazati, da glede na tožničine omejitve pri delu in njene dejanske zadolžitve, delovnega mesta prodajalec v ribarnici (kot tudi drugih prostih ustreznih delovnih mest) ne bi mogla ustrezno prilagoditi, ker tožnica ne bi mogla opravljati bistvenih nalog, zato bi prilagoditev pomenila nesorazmerno breme za toženko, česar ni dokazala. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni zavzelo stališča, da bi morala vodja kadrovske službe A.A., ki je izpovedala, da je pred podpisom odpovedi le prebrala vsebino odpovedi, opraviti strokovno medicinsko oceno testa prilagoditve. Pravilno je poudarilo, da zgolj formalna izpeljava postopka, kjer se izdela dokument o nezmožnosti prilagoditve delovnega mesta, ne dokazuje, da je delodajalec izpolnil obveznosti, ki mu jih nalaga 5. člen Direktive in 40. člen ZZRZI.

Ne glede na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved nezakonita že iz razloga, ker bi toženka lahko brez večjih obremenitev prilagodila delovno mesto prodajalec v ribarnici, je odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker bi toženka tožnico lahko zaposlila na enega od prostih delovnih mest prodajalec, z manjšo prilagoditvijo tega delovnega mesta preostali delovni zmožnosti tožnice.

Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je v obdobju od 11. 10. 2024 do 30. 3. 2025 imela prostih 15 delovnih mest prodajalca v D. in E. regiji, F. ter v G.. Za vse navedena območja je v odgovoru na tožbo navedla, da so oddaljena manj kot tri ure vožnji v obe smeri, zato neutemeljeno uveljavlja, da delovna mesta v G. ne pridejo v poštev glede na omejitve iz petega odstavka 91. člena ZDR-1. Koliko časa bi tožnica potrebovala za vožnjo v G. in nazaj, je glede na prosta delovna mesta prodajalca v bližnjih krajih tudi sicer nepomembno. Delovno mesto prodajalec je za tožnico ustrezno tudi glede na stopnjo njene izobrazbe, kar se pa tiče omejitev, ki jih ima tožnica pri delu glede na odločbo ZPIZ, pa je toženka z lastnim testom prilagoditve potrdila, da bi lahko izvedla prilagoditev brez prekomerne obremenitve. Test je namreč pokazal, da bi bila potrebna zgolj 10,67 % prilagoditev nalog na delovnem mestu prodajalec, toženka pa zatrjuje, da je meja, do katere prilagoditev delovnega mesta ne predstavlja nesorazmernega bremena, 40 %. A.A. je sicer izpovedala, da je potrebno ob rezultatu testa prilagoditve upoštevati še prepoved dvigovanja bremen nad 8 kg, vendar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpoved priče za neverodostojno, saj je namen izdelave testa prilagoditve delovnega mesta prav v tem, da pokaže, za koliko je potrebno prilagoditi delovni proces glede na preostale delovne zmožnosti delavca, torej so se te omejitve že upoštevale.

Nepomembno je, da toženka nima posebej sistemiziranega delovnega mesta prodajalec na hitri blagajni in prodajalec v pekarni. Tožnica bi glede na ugotovitve C. d. o. o., lahko prilagodila to delovno mesto, to pa ji ne bi povzročilo nesorazmerne obremenitve. Pri presoji sorazmernosti obremenitev toženke zaradi prilagoditve delovnega mesta je sodišče prve stopnje na podlagi uvodne izjave št. 21 k Direktivi pravilno upoštevalo, da je toženka velik delodajalec, da je 30. 11. 2024 zaposlovala 7.364 delavcev in je imela odprte kadrovske potrebe za delo prodajalca. Toženka sicer ni bila dolžna navesti točnega zneska stroška, ki bi ga predstavlja prilagoditev delovnega mesta oziroma zaposlitev dodatnega delavca, da bi namesto tožnice premeščal bremena, vendar glede na to, da je sama ocenila, da bi bila potrebna zgolj 10,67 % prilagoditev delovnih nalog delovnega mesta prodajalca, ob že velikem številu obstoječih zaposlenih, ki bi lahko prevzeli dela, ki jih tožnica ne sme opravljati, ni izkazala, da bi za prilagoditev delovnega mesta morala zaposliti dodatnega delavca. Iz tega razloga so nepomembne tudi pritožbene navedbe, da ni bila dolžna zagotoviti pripomočkov za premeščanje bremen na podlagi Pravilnika o ročnem premeščanju bremen, ker stopnja obremenitev v maloprodaji ne presega standardov obremenitev iz tega pravilnika.

Z ugotovitvijo, da bi toženka lahko prilagodila tako delovno mesto prodajalec v ribarnici kot prodajalec, sodišče prve stopnje ni presojalo stopnje še sprejemljive finančne obremenitve toženke ali njeno pravico do samostojne organizacije dela. Preverjalo je le spoštovanje načela enakega obravnavanja delavcev z zdravstvenimi omejitvami pri delu oziroma ali je toženka izpolnila svoje na podlagi 5. člena Direktive v povezavi s 116. in 196. členom ZDR-1 ter 40. členom ZZRZI.

Ker toženka ni dokazala, da bi ohranitev zaposlitve tožnice s prilagoditvijo delovnega mesta prodajalec v ribarnici ali prodajalec predstavljala nesorazmerno breme, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do diskriminacije tožnice na podlagi invalidnosti skladno z 2. členom Konvencije o pravicah invalidov,4 ker ji ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela nezakonita.

Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR-1 niso izpolnjeni, ker toženka ni utemeljila, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na voljo pa ima delovna mesta, ki jih lahko brez nesorazmernih bremen prilagodi tožničini preostali delovni zmožnosti.

Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti tožnici njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici na podlagi določil Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje stroške: 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 279,99 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni. Tožnici višje priglašeni stroški ne pripadajo, glede OT in vrednost nagrade za odgovor na pritožbo v sporih o prenehanju delovnega razmerja.