Jedro

Posledica razdrtja pogodbe je, da posel ne velja. Kar je eden od sopogodbenikov drugemu že dal, lahko zahteva s kondikcijo nazaj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (4. in 5. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V izpodbijanem delu prvostopne odločbe je prvostopno sodišče v 4. točki izreka naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 110.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.5.1989 dalje do plačila ter ji povrne izvršilne stroške v znesku 1.153,00 SIT ter nadaljnje pravdne stroške v višini 62.804,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7.7.1998 dalje do plačila. V 5. točki izreka pa je ugotovilo, da ne obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke.

Zoper navedeni del prvostopne sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Prvostopno sodišče je nepravilno dovolilo stransko intervencijo M. S. na strani tožeče stranke ter napačno odločilo glede pravdnih stroškov, ki jih ni pobotalo. Po mnenju pritožbe enostranski odstop od pogodbe ni možen. Zato je prvostopno sodišče tudi nepravilno uporabilo določbo 132. člena ZOR-a. Tožena stranka sicer priznava, da ji je dolžan stranski intervenient M. S. po pravnomočni sodni odločbi vrniti prejeti avans. Opozarja pa, da to še ne pomeni, da bo plačilo res prejela.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kdor ima pravni interes do tega, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko tej stranki pridruži (1. odst. 206. člena ZPP). Tožena stranka očitno pozablja, da je prav ona s pripravljalno vlogo že dne 15.3.1991 predlagala, da prvostopno sodišče obvesti o navedeni pravdi M. S., s pozivom, da v pravdi sodeluje kot stranski intervenient. Ta je v to s svojo vlogo z dne 2.7.1998 tudi privolil, čeprav z izjavo, da nastopa kot stranski intervenient na strani tožeče stranke, ne pa tožene. Glede na takšen potek dogodkov je razumljivo, da je prvostopno sodišče intervencijo dopustilo. Tudi če drži trditev tožene stranke v pritožbi, da ni podan pravni interes intervenienta M. S., pa to dejstvo na odločitev glede pravilnosti in zakonitost izpodbijane sodbe v 4. in 5. točki ne vpliva. Bistvena kršitev iz 1. odst. 354. člena ZPP tako ni podana.

Ne drži tudi trditev tožene stranke v pritožbi, da je nepravilno odločeno o pravdnih stroških in to le zato, ker jih prvostopno sodišče med seboj ni pobotalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče povsem pravilno v 4. točki izreka priznalo tožeči stranki izvršilne in pravdne stroške v delu, s katerim je ta uspela, torej do višine vrnitve avansa v znesku 110.000,00 SIT. Toženi stranki pa je, kar je gotovo v njenem interesu, prav tako priznalo tiste stroške, s katerim je uspela (v 6. točki izreka, ki se niti ne izpodbija) v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP. Pobotanje stroškov med seboj ni obvezno. Zato kršitev ni podana.

Zgrešeno je tudi stališče pritožbe, da v našem pravnem redu enostranski odstop od pogodbe ni možen. V konkretnem primeru je bila tožeča stranka naročnik dobave blaga in storitev, tožena stranka pa izvajalec. Tožeča stranka je zato lahko že kot naročnik pogodbo v vsakem trenutku razdrla (glej 629. člen ZOR-a). Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo dopis tožeče stranke z dne 26.6.1989 (priloga A 12) kot obvestilo o razdrtju pogodbe. Učinki razdrte pogodbe pa so določeni, kot pravilno ugotavlja prvostopna sodba v 132. členu ZOR-a. Posledica razdrtja pogodbe je, da posel ne velja. Kar je eden od pogodbenikov drugemu že dal, lahko zahteva s kondikcija nazaj. Ker je tožeča stranka v celoti izpolnila pogodbo, je njen zahtevek za vrnitev 100% danega avansa v višini 110.000,00 SIT utemeljen.

Prvostopno sodišče je tako v tem delu povsem pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločitev v 5. točki izreka. Tožena stranka je v pobot uveljavljala znesek 110.000,00 SIT kot škodo, ki jo je utrpela, ker je omenjeni avans prenakazala podizvajalcu M. S. V pritožbi sama priznava, da ima že pravnomočno sodno odločbo zoper njega, ravno za vrnitev navedenega zneska. Zato je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da manjka eden izmed splošnih pogojev, ki so potrebni za obstoj odškodninske odgovornosti, to pa je nastala škoda. Prvostopno sodišče je tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo pravilno materialnopravne določbe.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu prvostopno sodbo potrditi v skladu s 368. členom ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo propadla nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.