Jedro

Ker tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, kot mu nalaga 2. odstavek 35. člena ZMZ, čeprav je to možnost imel in tudi ni pojasnil razlogov, zaradi katerih ni ravnal skladno z navedeno določbo, je tožena stranka s tem, ko je tožniku omejila gibanje, pravilno uporabila pooblastilo, ki ji ga daje zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 13.5.2008. Z navedenim sklepom je tožena stranka zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito omejila gibanje na prostore Centra za tujce v P. do prenehanja razlogov, oziroma do pravnomočno končanega postopka za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 12.5.2008 od 20.45 ure do dne 12.8.2008 do 20.45 ure. Sum zavajanja in zlorabe postopka je utemeljila z razlogi iz 5. in 6. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da o začasni omejitvi gibanja tožena stranka odloča po prostem preudarku ob upoštevanju določbe 51. člena v zvezi s 55. členom ZMZ. V takem primeru je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1, po kateri sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka z odločitvijo, da se tožniku začasno omeji gibanje, ni prekoračila meje prostega preudarka in je prosti preudarek uporabila skladno z namenom ZMZ. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa potrjuje tudi tožnikova izpovedba na obravnavi pred sodiščem, da je tožnik po zapustitvi izvorne države 3 dni bival na Hrvaškem v D., kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito in tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ko je bil dne 21.4.2008 prijet s strani slovenske policije in vrnjen v Republiko Hrvaško. Prav tako tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito ob ponovnem prihodu v Republiko Slovenijo dne 22.4.2008, ampak je nadaljeval pot v Francijo, po njegovi izjavi ciljno državo. Dne 23.4.2008 je bil na mejnem prehodu Š. prijet s strani italijanskih policistov. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil šele dne 25. 4. 2008, to je po dveh dneh bivanja v Centru za tujce. To pa je tudi po presoji sodišča zadostna podlaga za sum, da je tožnik zavajal in zlorabljal postopek za pridobitev mednarodne zaščite s tem, da brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je to možnost imel, kar je razlog iz 5. alineje 55. člena ZMZ, in da je prošnjo vložil z namenom, da odloži oziroma onemogoči prisilno odstranitev iz države, kar je razlog iz 6. alineje 55. člena ZMZ.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da v Republiki Hrvaški in v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu tega varnostni organi niso dovolili. Ker je bil v lastni državi preganjan, je iskal vse možnosti, da si najde varno mesto za življenje. Kot ciljno državo je izbral Francijo, ker je v P. že živel in je vedel, da bo tam varen. Zato je imel namen za mednarodno zaščito zaprositi v P. Pred odločitvijo v tej zadevi bi moralo sodišče z gotovostjo ugotoviti ali obstoji razlog za priznanje mednarodne zaščite. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah 2. alineje 1. odstavka 51. člena ter 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ, na katere se utemeljeno sklicuje prvostopno sodišče. Po določbi 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, pri čemer se šteje, da je sum zavajanja in zlorabe postopka podan, med drugim tudi zaradi razloga iz 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ. Okoliščine, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito niti ob prihodu v Republiko Hrvaško, niti ob prihodu v Republiko Slovenijo, čeprav je to možnost imel tako ob prvem prestopu meje med Hrvaško in Slovenijo dne 21.4.2008, kot ob drugem prestopu meje dne 22.4.2008, ampak je za mednarodno zaščito zaprosil šele potem, ko je bil že dva dni nastanjen v Centru za tujce zaradi prisilne odstranitve iz države, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na to, da je tožnik zlorabljal azilni postopek zaradi razloga iz 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ. ZMZ namreč v 2. odstavku 35. člena tujcu, ki nezakonito vstopi v Slovenijo nalaga, da izrazi namen za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Tožnik ni ravnal skladno z navedeno določbo in tudi ni navedel utemeljenih razlogov za tako ravnanje. Iz njegove izjave namreč izhaja le, da je želel priti v Pariz. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s tem, ko je tožniku omejila gibanje, pravilno uporabila pooblastilo, ki ji ga daje ZMZ.

Pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče z uspehom uveljavljati iz razloga, določenega v 1. odstavku 73. člena ZUS-1, saj prvostopno sodišče kljub ugotavljanju dejanskega stanja na glavni obravnavi ni spremenilo odločbe tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.