Jedro

Za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite so relevantni vsi razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere mu je bila že priznana subsidiarna zaščita, in ne samo tisti razlogi, ki jih je toženka v prvem postopku štela za odločilne za priznanje subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-296/2009/56 (1312-14) z dne 26. 9. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite z dne 11. 3. 2013. Tožena stranka v obrazložitvi navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik državljan Islamske republike Afganistan, ki mu je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite z odločbo tožene stranke št. 2142-296/2009/34 (1372-12) z dne 26. 4. 2012, pri čemer je odločba z dnem vročitve 4. 5. 2012 začela veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje enega leta in je postala pravnomočna 13. 12. 2012. Ob njeni izdaji je bil tožnik glede na rojstni datum 22. 3. 1995 posledično mladoleten, status subsidiarne oblike zaščite pa mu je bil priznan zaradi njegove mladoletnosti, ker bi bil kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

S tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor dne 1. 8. 2013, na katerem je, ko mu je bilo predočeno, da ni več mladoleten, kar za toženo stranko ni sporno, čeprav svoje identitete ni izkazal z nobenim osebnim dokumentom, v zvezi s tem dejal, da v Afganistanu polnoletnost ne pomeni dosti. O morebitnih zadržkih glede vrnitve v domači kraj v Afganistanu ali če bi živel v Kabulu, je dejal, da nikjer v Afganistanu niti v Kabulu nima nikogar od svojcev, da bi se na njegovo pomoč lahko zanašal, in bi bil v primeru vrnitve prisiljen pridružiti se Talibanom, saj bi bil lahka tarča za rekrutiranje s strani Talibanov, če si ne bi zmogel sam zagotoviti preživetja.

V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do informacij, poročil in člankov, ki ji jih je v odlomkih posredoval sam tožnik, ter do njegovih komentarjev na poročila, informacije in članke, ki mu jih je posredovala po tem, ko jih je sama uradoma pridobila. Tožnik je podal obsežen komentar skupaj z večjim številom odlomkov iz različnih citiranih informacij o njegovi izvorni državi. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da ni nerazumno od tožnika pričakovati, da bi ob povratku v Afganistan bival v Kabulu, za katerega iz različnih poročil, zlasti poročila danske Službe za priseljevanje ter izpostavljenih sodb Vrhovnega sodišča RS, izhaja, da je precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu, čeprav je tudi res, da so problemi zaradi majhnih nastanitvenih možnosti in slabih možnosti zaposlitve in ostalega. Vendar iz poročil izhaja, da imajo mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Res je tudi sicer, da v Kabulu prihaja do nasilja. Vendar je glede na število prebivalcev v Kabulu, ki je večmilijonsko mesto, število žrtev relativno majhno, pri čemer izpostavlja stališče, ki ga je potrdilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013, da tveganje, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ene države ali ena skupina prebivalstva, ne pomeni individualne grožnje. Tožnik pa se po mnenju tožene stranke tudi ne more uspešno sklicevati na slabe življenjske razmere v Kabulu, kot so slabe higienske razmere, življenje v šotorih, velika brezposelnost in podobno, saj te ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka se je glede na vse navedeno oprla na 3. odstavek 106. člena ZMZ in tožnikovo prošnjo zavrnila.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Prvenstveno opozarja, da izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi materialnega prava, ker meni, da je tožena stranka ob razlagi 106. člena ZMZ ravnala v nasprotju s to normo, pa tudi z ustaljeno sodno prakso, kot med drugim izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča RS, izraženega v sodbi št. I Up 309/2013 z dne 5. 9. 2013, da so pri presoji upravičenosti podaljšanja subsidiarne zaščite relevantni vsi razlogi, ki jih je vlagatelj uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je že bila priznana subsidiarna oblika zaščite, torej vsi razlogi iz prošnje, ne pa zgolj tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne oblike zaščite. To stališče v tožnikovem primeru ni bilo upoštevano, kljub temu, da je bila tožena stranka seznanjena s citirano sodbo. Iz izpodbijane odločbe na strani 6 namreč izhaja, da je po mnenju tožene stranke za presojo podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pomembna le splošna varnostna situacija v vlagateljevi izvorni državi zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega in oboroženega spopada. Ker je bila tožniku subsidiarna zaščita priznana zaradi njegove tedanje mladoletnosti in splošne varnostne situacije v izvorni državi, je tožena stranka pri presoji upravičenosti do podaljšanja subsidiarne zaščite štela za relevantni zgolj ti dve okoliščini, kar izhaja tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom. Iz izpodbijane odločbe na strani 5 pa izhaja, da tožena stranka avtomatično zaključuje, da ker je kot neverodostojne ocenila tožnikove navedbe v postopku pridobivanja mednarodne zaščite, tudi v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite ni osnove, da bi odstopila od te ocene. To pa je po mnenju tožnika v nasprotju z določbo 106. člena ZMZ, ki je že ob uporabi jezikovne metode razlage povsem jasna, saj mora tožena stranka preverjati obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, in sicer zaradi manjšinske hazarske narodnosti, šiitske veroizpovedi in ogroženosti zaradi nevarnosti prisilnega novačenja s strani Talibanov, vendar v konkretnem primeru ni preverila vseh naštetih razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ki mu je bila tudi priznana v obliki statusa subsidiarne zaščite. Kot neutemeljen označuje tudi njen zaključek, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, kjer bi bil očitno prepuščen samemu sebi, na ulici, brez zaposlitve in odvisen od pomoči drugih, če bi mu jo bili pripravljeni nuditi. Mesto Kabul se sooča s povečanim terorističnim nasiljem zaradi nasilnih talibanskih napadov večjih razsežnosti, in sicer vse od aprila 2013 dalje, ko je bila napovedana „pomladna ofenziva“, kar med drugim izhaja iz citiranih poročil. Sodišču tožnik predlaga, da na glavni obravnavi izvede dokaz z zaslišanjem tožnika in odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da ugodi njegovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja na dejanskih ugotovitvah in pravni podlagi, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora med strankama v obravnavanem primeru je odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, pri kateri se tožena stranka opira v dejanskem pogledu na razloge, zaradi katerih je bila tožniku začasna subsidiarna zaščita že priznana, v pravnem pogledu pa 3. odstavek 106. člena ZMZ.

Z določili 106. člena ZMZ je zakonodajalec uredil postopek za podaljšanje subsidiarne zaščite. Med drugim tako 1. odstavek 106. člena glede podaljšanja subsidiarne zaščite določa, da v postopku opravi pristojni organ osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s 6. odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je že bila priznana subsidiarna zaščita. Po določbi 3. odstavka 106. člena ZMZ pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, za kar gre torej v obravnavani sporni zadevi.

Razlogi za priznanje subsidiarne zaščite (3. odstavek 2. člena ZMZ) in za podaljšanje subsidiarne zaščite (1. odstavek 106. člena ZMZ) so določeni v 28. členu ZMZ, v postopku podaljšanja oziroma zavrnitve podaljšanja subsidiarne zaščite pa obstoj teh razlogov preverja pristojni organ v okviru razlogov, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere mu je bila ta oblika zaščite priznana. Iz zgoraj citirane določbe 1. odstavka 106. člena ZMZ so relevantni torej razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila že priznana subsidiarna oblika zaščite, torej vsi razlogi iz prošnje, ne pa le tisti, ki so bili podlaga za odobritev subsidiarne zaščite (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 417/2013 z dne 11. 12. 2013).

Glede na citirana določila 1. in 3. odstavka 106. člena ZMZ je po presoji sodišča že ob uporabi jezikovne metode razlage pravnih norm očitno, da se je tožena stranka v konkretnem primeru nepravilno oprla na restriktivno razlago 1. odstavka 106. člena ZMZ, češ da v postopku za podaljšanja subsidiarne oblike zaščite tožnikovo vlogo presoja le v okviru razlogov, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita, in ne v okviru razlogov, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito (njegova mladoletnost in pripadnost manjšinski hazarski narodnosti, šiitskemu verskemu prepričanju ter izpostavljenosti novačenju v vrste Talibanov), ker je njegove navedbe že v postopku priznanja mednarodne zaščite tožena stranka ocenila kot neverodostojne ter da je zato za presojo podaljšanja subsidiarne zaščite pomembna le njegova dopolnjena polnoletnost ter splošna varnostna situacija v izvorni državi Afganistanu zaradi presoje resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in oboroženega spopada, s čimer je po presoji sodišča tožena stranke nepravilno uporabila materialno pravo.

V obravnavani zadevi namreč med strankama ni sporno, da je bil tožniku z odločbo tožene stranke z dne 26. 4. 2012 priznan status subsidiarne zaščite za dobo enega leta. Ker je bil tedaj mladoleten, je bila v dvomu sprejeta njegova izjava o identiteti, vključno z datumom rojstva, četudi ni predložil v postopku nobenega dokumenta za izkazovanje identitete. Status subsidiarne zaščite pa mu je bil priznan zaradi njegove mladoletnosti v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in notranjega oboroženega spopada. V postopku za podaljšanje subsidiarne zaščite pa tožnik zatrjuje, da je že v prošnji navajal, da je še posebej ogrožen zaradi svoje narodnostne pripadnosti hazarski manjšini, manjšinskega šiitskega verskega prepričanja in novačenja s strani Talibanov, ker v njegovem domačem kraju A., niti celotnem Afganistanu ne prebiva več nihče izmed njegovih sorodnikov, ki so se vsi umaknili v Pakistan in Iran. Kljub njegovim navedbam v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, je tožena stranka predlagano podaljšanje zavrnila z utemeljitvijo, da je tožnik postal polnoleten in da bo lahko preživel tudi v Kabulu upoštevajoč možnost oziroma institut notranje razselitve.

Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da bi bili za podaljšanje subsidiarne zaščite relevantni zgolj tisti razlogi, na podlagi katerih je bila tožniku že odobrena subsidiarna zaščita, brez upoštevanja razlogov, ki jih je prosilec uveljavljal v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite, po mnenju sodišča nima podlage v citiranih določilih 106. člena ZMZ, saj so, kot rečeno, relevantni vsi nosilni razlogi, ki jih je prosilec uveljavljal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, na podlagi katere mu je bila le-ta že priznana, in ne samo tisti, ki jih je tožena stranka v prvem postopku štela za odločilne za priznanje subsidiarne zaščite.

Po presoji sodišča je torej tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, ker je v postopku na podlagi tožnikove prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite štela za relevantne izključno razloge, na podlagi katerih je tožniku priznala subsidiarno zaščito, ne pa vseh nosilnih razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal že v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite, kot sicer jasno določa 1. odstavek 106. člena ZMZ. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na seji sodnega senata brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1.