Jedro

Odločba, s katero upravni organ zavrne vlogo prosilca za sprejem v državljanstvo RS po 3. odstavku 40. člena ZDRS je nezakonita, če organ v njej samo navaja, da je bil prosilec že večkrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj, ne da bi pri tem navedel, kdaj je bil obsojen oz. kdaj je kazniva dejanja storil, na kakšne kazni je bil obsojen ter dejstva, okoliščine in dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red (JR) ter razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 23.3.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je bila tožeča stranka že večkrat pravnomočno obsojena zaradi storjenih kaznivih dejanj. Zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja je bila tožeča stranka vabljena na zaslišanje, a se je vabilo vrnilo z oznako, da je naslovnik na prestajanju zaporne kazni. Ker postopki pred sodiščem in pred sodnikom za prekrške ter odmerjene kazni niso prinesli željenih prevzgojnih učinkov, je tožena stranka ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, zato je na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) njegovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je rojena v Sloveniji, obiskovala je slovenske šole in je v Sloveniji tudi ves čas živela. Nikoli ni bila državljan Republike Bosne in Hercegovine, saj tudi pogojev za pridobitev tega državljanstva ni imela. Res je, da je bila obsojena prvič kot mladoletnik in drugič kot mlajši polnoletnik. Vse je bilo storjeno v mladostni nepremišljenosti. Sedaj, ko prestaja zadnjo kazen, je tudi dozorela, vsekakor pa je tudi uvidela, da tako ne bo šlo naprej. Obravnavanje osebe kot mladoletnika in mlajšega polnoletnika ni možno enačiti z zakrknjenimi kriminalci. Tožeča stranka je imela težko mladost in ta jo je pripeljala na stranpota. Dvoje prestopkov, še zlasti pa zadnji, ko je bila obsojena na daljšo zaporno kazen, bo vsekakor vplivala na tožečo stranko, da se bo preživljala s poštenim delom. Sodišče lahko s poizvedbami pri zaporih v Kopru, zlasti pri socialni službi te ustanove, ugotovi, da ne gre za osebo, ki je že profesionalni kriminalec. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno razveljavi ter odloči, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi, dodaja pa, da je sicer res, da je tožeča stranka večino kaznivih dejanj storila kot mladoletnik, vendar pa tudi njeno življenje po polnoletnosti kaže na to, da bo s kaznivimi dejanji nadaljevala, saj v tožbi sama navaja, da je sedaj, ko prestaja zaporno kazen, dozorela in uvidela, da le zaposlitev in solidno življenje prineseta urejenost in neoporečnost življenja. Tožena stranka ocenjuje, da že sama pogostnost izvršenih kaznivih dejanj kaže na to, da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, pri čemer pa višina odmerjenih kazni niti ni pomembna pri tej presoji. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena, kolikor uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožena stranka je zavrnila vlogo tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS, ki daje upravnemu organu pravico, da odloči po prostem preudarku in zavrne vlogo za pridobitev državljanstva tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka 40. člena tega zakona, če so podani pogoji iz 3. odstavka že navedene določbe. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožeča stranka že večkrat pravnomočno obsojena zaradi storjenih kaznivih dejanj, ne pove pa, za kakšna kazniva dejanja je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena, kdaj je bila obsojena oziroma kdaj je ta dejanja storila in na kakšne kazni je bila obsojena. Tožeča stranka v postopku tudi ni bila zaslišana, kar ni v skladu z 8. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zaslišanje stranke v upravnem postopku ne more nadomestiti dejstvo, da je tožena stranka pregledala listinske dokaze v upravnem spisu (sodbe, izjave operativnih delavcev UNZ), na kar se tožena stranka sklicuje v odgovoru na tožbo. Sploh pa sodišče pri tem pripominja, da poročila organov za notranje zadeve, ki so označena kot "strogo zaupno", niso javne listine, ki bi same zase dokazovale tisto, kar je v njih navedeno (164. člen ZUP). Preden je tožena stranka odločila po prostem preudarku, bi morala pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. V obrazložitvi odločbe pa bi morala navesti vsa bistvena dejstva in okoliščine ter dokaze, na podlagi katerih ugotavlja obstoj nevarnosti za javni red ter navesti tudi razloge, zakaj je po prostem preudarku tako odločila (2. in 3. odstavek 209. člena ZUP). Če je res, kar navaja tožeča stranka v tožbi in sicer, da je vsa kazniva dejanja storila kot mladoletnik oziroma mlajši polnoletnik, bo morala tožena stranka to posebej preveriti in v ponovnem postopku zaslišati tožečo stranko in ji omogočiti, da se o vseh zbranih dejstvih in dokazih izjavi, ugotoviti, na kakšne kazni je bila tožeča stranka obsojena in ali so te še vpisane v kazensko evidenco oziroma ali obstajajo zakonski pogoji za njihov izbris, pribaviti odločbe sodnika za prekrške, na katere se tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer sklicuje, vendar spisu niso priložene ter v postopku zbrati še druge podatke o osebnosti tožeče stranke in v zvezi z njenim obnašanjem morebiti zaslišati tudi posamezne priče, mogoče tudi socialno službo zaporov v Kopru, kar predlaga tudi sama tožeča stranka.

Ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti upravnega spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

Ker v upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS), sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke, da stroške tega postopka plača tožena stranka.