Jedro

Določba 139. člena ZKP predvideva ustavitev kazenskega postopka, ko je ta v teku in ne v primerih, ko je pravnomočno končan.

Če priče v skladu z 2. odstavkom 8. člena ZKP niso bile poučene o pravici izpovedati v materinem jeziku in se tej pravici niso izrecno odpovedale, je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. Š.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 16.07.1998 je bil obs. Š.H. spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Po določbi 51. člena KZ je obsojencu bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen štiri mesece zapora ter preizkusna doba enega leta. Na podlagi določbe 40. člena KZ mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let in po 1. odstavku 49. člena KZ vštet v določeno kazen zapora čas, ki ga je od 16.06.1998 do 16.07.1998 prebil v priporu. Naložena mu je bila povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23.12.1998 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik H.S.Đ. iz K., je dne 29.01.1999 priporočeno po pošti zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi, obe napadeni sodbi razveljavi in postopek ustavi, podrejeno pa se zavzema za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ustavitev kazenskega postopka, če obdolženec umre, je po določbi 139. člena ZKP mogoča, če sodišče to ugotovi med kazenskim postopkom. V obravnavanem primeru pa je kazenski postopek že končan, pa tudi sodišče tega, kar zatrjuje zagovornik, ni ugotovilo. Glede zatrjevane procesne kršitve v zvezi z uporabo jezika pri zaslišanju prič, zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljena. Višje sodišče je v pritožbenem postopku ugotovilo nekatere nebistvene kršitve ZKP pri zaslišanju prič, ki niso bile opozorjene na uporabo svojega jezika, prevajanje pa jim je bilo zagotovljeno iz hrvaškega jezika. Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi takšne kršitve po zagovorniku ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti bi bilo treba kazenski postopek zoper obs. Š.H. ustaviti. Trdi, da je obsojenec umrl le nekaj dni po izreku sodbe sodišča prve stopnje. S to okoliščino je zagovornik bil seznanjen dne 28.01.1999 in so ga o njej obvestili obsojenčevi svojci, potrdi pa jo lahko v tem postopku zaslišana priča S.G. Po določbi 139. člena ZKP se kazenski postopek s sklepom ustavi, če se med kazenskim postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl. Takšna določba predvideva ustavitev kazenskega postopka, če je postopek v teku. To pa pomeni, da navedene določbe ni mogoče uporabiti v primerih, ko je kazenski postopek že pravnomočno končan, ne glede na zatrjevano dejstvo, da bi naj obsojenec umrl še pred pravnomočnostjo sodbe. V obravnavani zadevi je bil kazenski postopek pravnomočno končan z odločitvijo, s katero je Višje sodišče v Kopru dne 23.12.1998 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po drugi strani zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni predložila nobenega dokazila (izpisek iz mrliške matične knjige), s katerim bi bila obsojenčeva smrt zanesljivo potrjena. Zato ni mogoče slediti predlogu, v katerem se vložnik zahteve zavzema za razveljavitev napadene pravnomočne sodbe in ustavitev kazenskega postopka na podlagi določbe 139. člena ZKP.

Z navedbami, s katerimi opozarja na okoliščino, da v postopku zaslišane priče niso bile poučene, da imajo pravico izpovedati v svojem materinem jeziku, zahteva dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po določbi 1. odstavka 8. člena ZKP imajo tudi priče pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oz. glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo ter listin in drugega pisnega gradiva. 2. odstavek istega člena nalaga sodišču dolžnost, da pouči o pravici do prevajanja tudi priče, ki se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. Pouk in njihovo izjavo je treba zapisati v zapisnik. Po podatkih spisa je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru zaslišal priče albanske narodnosti S.B., M.K. in I.M. Njihovo zaslišanje je opravil s pomočjo zapriseženih tolmačev M.Š. za srbohrvaški jezik in I.K. za hrvaški jezik. Priče izrecno niso nasprotovale uporabi navedenega jezika. To pomeni, da so izpovedale v jeziku, ki ga znajo in razumejo, kar sledi tudi iz vsebine zapisnikov o izpovedbah in njihovih izjav, da soglašajo z zapisnikom, ki jim je bil predhodno preveden.

Pomanjkljivost, na katero opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, da priče niso bile poučene o pravici izpovedati v materinem jeziku in da se tej pravici izrecno niso odpovedale, predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Toda ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšen položaj bi lahko nastal le v primeru, če bi zaradi neznanja jezika, ki so ga priče uporabljale in za katerega je bilo zagotovljeno prevajanje, nastale razlike med zapisanimi in dejansko podanimi izpovedbami in bi to vplivalo na zaključke, povezane z odločilnimi dejstvi. Takšna situacija v obravnavani zadevi ni nastala. Nanjo se tudi ne sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki neutemeljeno ocenjuje, da je navedena kršitev podana že zato, ker sodišče ni ravnalo po določbah 8. člena ZKP, ne da bi upoštevala, da kršitev sama po sebi ni vplivala na zakonitost in pravilnost pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. Š.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (325. člen ZKP).

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in trajanja ter zamotanosti obravnavane zadeve.