Jedro

Tožnik je kot skrbnik za posebni primer po 67. členu ZDen dolžan poravnati morebitne obveznosti, ki lahko nastanejo zaradi in iz denacionaliziranega premoženja v okviru rednega upravljanja s premoženjem, da se to ohrani za dediče, kamor nedvomno sodi tudi plačilo odškodnine iz naslova povrnitve vlaganj po 25. členu ZDen, saj gre za dolg, ki je nastal iz oziroma zaradi vračila premoženja v postopku denacionalizacije. Pri tem tudi ni pomembno, da tožnik ni pooblaščenec vseh (do sedaj) ugotovljenih dedičev, saj je tožnik skrbnik denacionaliziranega premoženja, ki ga mora ohraniti kot dober gospodar za vse dediče, ne glede na to, ali jih zastopa ali ne. Zato je tožnik dolžan poravnati z odločbo določene letne obroke odmerjene odškodnine (v celoti), ki pa jih bo lahko v sorazmernem deležu (kolikor bo odpadlo na preostale ugotovljene dediče glede na to, da je tožnik eden izmed dedičev) izterjal v rednem sodnem postopku, če ne bo prišlo do njihovega prostovoljnega plačila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da družbi A., d.d., … (kot pravni naslednici vlagateljice zahteve B. d.d., …) pripada odškodnina iz naslova vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v kleti, v izmeri 163,37 m2, in v pritličju, v izmeri 198, 56 m2, v stavbi v …, v skupni višini 5.862,98 EUR, odškodnina pa se izplačuje v 10 enakih letnih obrokih tako, da prvi obrok zapade v plačilo 30 dni po nastopu pravnomočnosti te odločbe, vsak nadaljnji obrok pa na isti datum tekočega leta, in sicer skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe do zapadlosti posameznega obroka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila, vse pod izvršbo (1. točka izreka), da je skrbnik denacionaliziranega premoženja – tožnik dolžan upravičenki izplačevati odškodnino, določeno v 1. točki izreka te odločbe, v času od pravnomočnosti te odločbe pa do pravnomočno zaključenega postopka dedovanja denacionalizirane nepremičnine na naslovu ... oziroma v 1. točki izreka natančno opredeljenega premoženja; po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku so odškodnino, določeno v 1. točki izreka te odločbe, dolžni izplačevati dediči pok. upravičenke oziroma dedinje denacionaliziranega premoženja, ki jih bo določilo pristojno sodišče (2. točka izreka) ter odločil, da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka). V obširni obrazložitvi je prvostopni organ uvodoma pojasnil potek dosedanjega postopka, navedel, da je družba B. d.d. že v postopku denacionalizacije zahtevala povrnitev vlaganj oziroma odškodnino zaradi večvrednosti vrnjene nepremičnine, tj. denacionaliziranega poslovnega prostora v kleti v izmeri 163,37 m2 in v pritličju v izmeri 198,56 m2 v stavbi v …, … oziroma sedaj … na podlagi 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Naknadno je organ prejel dopis družbe A. d.d. z dokazili o pripojitvi B. k C. d. d. in nato pripojitvi C. k družbi A. d.d., zaradi česar jo je organ štel kot pravno naslednico vlagateljice zahteve. Stavba na … je bila A.A. in B.B. podržavljena na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo pri ObLO Ljubljana-Bežigrad, št. 04/13-2168/38 z dne 2. 12. 1959, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. B. d.d. je bila zavezanka za vrnitev. Organ je z delno odločbo, št. 362-D-21/92 z dne 15. 2. 1999 (ki je postala pravnomočna 26. 7. 2001) v 1. in 3.a točki izreka med drugim vrnil lastninsko pravico na opisanih poslovnih prostorih pok. upravičencema v tam navedenih deležih. Organ je nato v nadaljevanju obrazložitve pojasnjeval potek postopka, navedel, da je po uradni dolžnosti in od strank pridobil različne listine v zvezi s stanjem poslovnega prostora v času od podržavljenja do denacionalizacije ter o vlaganjih B. do dne 7. 12. 1991. Iz dokumenta X., Enote … z dne 9. 12. 1992, je razvidno, katera dela so bila v stavbi na … izvedena od leta 1968 do 1991 (obrazložitev, zadnji odstavek, str. 15). Vlagateljica je k zahtevi priložila še druge dokumente in račune. Organ je pridobil tudi poročilo o določitvi vrednosti te nepremičnine izvedenca C.C. iz avgusta 1994, ki ga je v tem postopku upošteval le v delu, ki je relevanten za ta postopek. Vlagateljica je v spis priložila tudi cenilno poročilo izvedenca D.D., iz katerega med drugim izhaja, da so bila prva preureditvena dela izvedena v letu 1964 v obsegu za trgovsko namembnost po dokumentaciji D. iz …, ki so podrobno opisana. To cenitev je organ upošteval kot zatrjevanje stranke v postopku, ker je bil D.D. strokovni pomočnik B. Glede stanja stavbe se je organ oprl na dokumentacijo Zgodovinskega arhiva (vprašalna pola iz leta 1949).

V nadaljevanju postopka je prvostopni organ, glede na to, da vrednost denacionaliziranega poslovnega prostora v času podržavljenja ter njegova vrednost v času denacionalizacije v postopku še nista bili ustrezno ugotovljeni, (po neodzivu strank) postavil izvedenca gradbene stroke E.E. za oceno teh vrednosti in vlaganj. Izvedenec je 26. 8. 2011 pripravil izvedeniško in cenitveno poročilo za vlaganja v denacionalizirane poslovne prostore B. d.d. … Iz poročila izhaja, da je glede na razpoložljive podatke kot leto izgradnje upoštevano leto 1935 in kot povprečno obdobje vseh vlaganj dekada 1971 – 1980 glede na nezadostno točnost podatkov. Iz povzetka izvedenca je razvidno, da je bila vrednost nepremičnine v času podržavljenja 204.384,35 EUR, v času vračanja pa 210.247,34 EUR, kar pomeni razliko v vrednosti 5.862,98 EUR. Povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj vlagateljice zahteve pa je 99,27 točk ali 37,81 % oziroma 80.056,95 EUR. Kot razloge za povečanje vrednosti je izpostavil minimalno povečanje površine prostorov zaradi spremembe kletne deponije premoga, vlaganja v prenovo zaključnih del ter zaradi obnovitve in vpeljave inštalacij. Valoriziral je tudi vrednost posameznih prenovitvenih del, ki so razvidna iz predložene dokumentacije, kakor tudi iz štirih situacij oziroma računov izvajalcev za opravljena dela. Po opredelitvi izkazanih vlaganj (ki jih je podrobneje naštel – obrazložitev, str. 24, zadnji odstavek in nadaljevanje na 25. strani) je ugotovil, da je delež B. na investicijskem vzdrževanju objekta 35,02 %. Upošteval je še vlaganja v toplotno podpostajo in tlakarska dela (1990) ter v ogrevanje (23. 1. 1991). Organ je poročilo posredoval strankam, pri čemer jih je posebej opozoril, da je izvedenec ocenil razliko med vrednostjo poslovnega prostora v času denacionalizacije in v času nacionalizacije v višini 5.862,98 EUR. Organ je prejel le tožnikov odgovor na cenitev, ki jo je pavšalno prerekal. Iz poročila je jasno razvidno, da se nanaša na vlaganja v poslovni prostor, v katerem se je ob podržavljenju opravljala gostinska dejavnost, ob denacionalizaciji pa trgovska dejavnost. Izvedenec je opravil tudi ogled ob prisotnosti tožnika in uradne osebe. Nekatera vlaganja je izvedenec tudi upošteval v deležu, ki pripade na nekdanjo uporabnico prostorov B.. Glede na navedeno vlagateljici pripada odškodnina v višini 5.862,98 EUR, ki se izplačuje v 10 enakih letnih obrokih tako, kot to izhaja iz 1. točke izreka. Po tretjem odstavku 67. člena ZDen je bil tožnik določen kot skrbnik denacionaliziranega premoženja. Od pristojnega sodišča organ še ni prejel pravnomočnega sklepa o dedovanju po pok. upravičencih ter dedinji denacionaliziranega premoženja B.B., zaradi česar je skrbnik dolžan izplačevati odškodnino. Rok je organ določil v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZDen, za določitev obresti pa je organ uporabil analogijo z ureditvijo odloženega plačila odškodnine, ki jo je ZDen predpisal za Slovensko odškodninsko družbo d.d. (6%). Glede obresti se je oprl na prakso ministrstva in naslovnega sodišča (npr.: I U 806/2009).

Drugostopni organ je z odločbo, št. 4903-4/2011-2 z dne 6. 4. 2012, odločil, da se ob reševanju pritožbe v 1. točki izreka prvostopne odločbe, za besedilom ''v 10 enakih letnih obrokih'' doda naslednje besedilo ''po 586,30 EUR'', v ostalem je ostal izrek nespremenjen, pritožbo zavrnil in še odločil, da stroškov pritožbenega postopka ni. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da je sicer višina letnega obroka jasna glede na višino odškodnine ter plačilo v 10 enakih letnih obrokih, vendar je kljub temu izrek odločbe dopolnil, kot navedeno. Zavezanec za plačilo odškodnine je tudi natančno določen v 2. točki izreka, ki s 1. točko tvori celoto. Če pa tožnik kot sporno izpostavlja, da je bil sam določen kot zavezanca za plačilo, pa je ta navedba tudi neutemeljena. Tožnik je namreč kot skrbnik denacionaliziranega premoženja do pravnomočnosti sklepa o dedovanju upravičen in dolžan upravljati s tem premoženjem, to pa vključuje tudi začasno plačevanje odškodnine iz naslova vlaganj bivše B. in to v imenu dedičev, ne pa v svojem imenu. V upravnem postopku pa organ tudi ni mogel določati, koga vse je treba šteti za dediče, zlasti ob upoštevanju, da zapuščinski postopek še ni končan. Prvostopni organ je pravilno omogočil udeležbo vsem, za katere je lahko glede na stanje spisa upravičeno menil, da bi lahko prišli v poštev kot dediči, vendar pa to ne pomeni, da je bil dolžan ugotavljati dediče, ker bodo ti šele določeni v sklepu o dedovanju. Iz tega razloga pa je bil kot skrbnik postavljen tožnik, ki zastopa vse dediče. V zvezi s pritožbenimi navedbami o spornem imenovanju izvedenca E.E. je organ navedel, da tožnik tega očitka (izvedenec naj bi bil zaposlen pri B. in bil povezan z nekdanjim vodstvom) ni izpostavil že na prvi stopnji, ni navedel, zakaj jih ni, teh trditev pa tudi sicer ni z ničemer izkazal. Tožniku je bil sklep o postavitvi izvedenca tudi vročen. Res je sicer, da posebna pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena, vendar to ne pomeni, da tožnik ne bi mogel teh pomislekov izpostaviti že v postopku na prvi stopnji. V zvezi s pritožbenim ugovorom glede same cenitve investicijskih vlaganj pa je organ še navedel, da je izvedenec pravilno uporabil materialnopravne predpise po ZDen za cenitveno poročilo, ki je obrazloženo in pripravljeno po ZDen in po kriterijih iz Pravilnika. Vzdrževalnih del izvedenec pri svojem poročilu ni upošteval, ampak je v skladu s Pravilnikom upošteval zgolj tista vlaganja, ki so se odrazila na povečani neamortizirani vrednosti obravnavanega poslovnega prostora kot razliki med vrednostjo nepremičnine ob denacionalizaciji glede na stanje ob podržavljenju. Posledično za ugotovitev vrednosti niso bili odločilni dokazi, ki jim je tožnik odrekal relevantnost. Ugotavljanje legalnosti in/ali smotrnosti gradbenih posegov pa ni predmet tega postopka in tudi ni bilo predmet izvedenčevega poročila.

Tožnik je v tožbi navedel, da vztraja pri argumentih, ki jih je podal na zapisnik na prvi ustni obravnavi ter v odgovoru na vlogo B.. Vlagateljica ni z ničemer izkazala svojih investicijskih vlaganj, zlasti ne v vrnjeni del objekta. Dokaz o izvedbi investicijskih del nikakor ne moreta biti vloga za izdajo dovoljenja za obrtniška dela druge organizacije po imenu in naslovu, tj. B. z dne 30. 3. 1963 na takratno občinsko organizacijsko enoto za izdajo oblastnih dovoljenj (gradbena dovoljenja) in odgovor Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Bežigrad za soglasje na družbenem premoženju. Splošno znano je, da je samostojna delovna organizacija, kar je B. bila, morala za kakršnokoli investicijsko dejavnost izdvojiti sredstva in posebej voditi njihovo porabo (v računovodskih izkazih). Takih dokazov ne B. in ne A. do sedaj nista izkazala, kar pomeni, da je bila vloga nepopolna in nesposobna za obravnavanje. Povezovanje trditev, da naj bi investicija obstajala vis-a-vis obveznosti, ki jih ima pravni naslednik B. iz naslova uporabnine do pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, pa ni mogoče razumeti kot poskusa zavlačevanja v pravdni zadevi III P 3616/2005 z zvezi s prijavo terjatev v postopku St 1358/2010. Tožnik se je izkazoval vseskozi kot pooblaščenec in skrbnik samo tistih pravnih naslednikov, ki so navedeni v sklepih, ki jih je izdal v isti zadevi prvostopni organ, ki je izdal tudi to odločbo. Organ ni vabil v postopek strank postopka G.G. (tudi kot pooblaščenca H.H. in I.I.), J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O. in P.P., s čimer je bistveno kršil pravila postopka po ZUP/86. Tožnik ne more biti solidarnostni plačnik za več vlaganj kar tako, saj mora skrbeti za pravilnost in zakonitost postopka proti pravnim naslednikom upravičenca. Ker pa pravni nasledniki še niso pravnomočno določeni, je odločitev, ki je zavezujoča, neizvršljiva in zato nična po ZUP, zato je tožnik vložil tudi predlog za ugotovitev ničnosti odločbe. Smiselno je predlagal odpravo odločbe.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom K.K. je v odgovoru na tožbo navedla, da se s tožbo strinja, predlagala je, da sodišče razpiše glavno obravnavo in izvede zaslišanje tožnika in nje same, poudarila je, da je zadeva sporna po temelju in višini.

Stranke z interesom A. d.d., G.G., J.J., K.K., L.L., N.N., O.O. in P.P. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Tožnik je poslal še vlogo – tožbo – popravek in dopolnitev, v kateri je še dodal, da M.M. v zadevi nima pravnega interesa in da ni toženka. Tak odgovor, kot ga je napisala M.M., je tožnik pričakoval od toženke, predlog za razpis naroka je vsaj preuranjen, če ne nepotreben. Opozoril je tudi na spremembo naziva toženke.

Sodišče uvodoma pojasnjuje tožniku, da je M.M. glede na podatke spisa v tem upravnem sporu štelo kot stranko z interesom po 19. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in ne toženko, kot to zmotno meni tožnik.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Tudi po presoji sodišča je vlagateljica zahteve B. (in nato A.) za povrnitev vlaganj v denacionalizirana poslovna prostora izkazala svoja vlaganja po obsegu, višini in vrsti, saj to potrjuje ne samo obsežna dokumentacija, ki jo je sama vlagateljica oziroma njena pravna naslednica v postopku posredovala organu, in listine, ki jih je pridobil organ po uradni dolžnosti, temveč tudi izvedeniško in cenilno poročilo izvedenca E.E., ki (med drugim) temelji na teh listinah. Iz izvedeniškega poročila pa tudi nedvomno izhaja, da pri izračunu vlaganj izvedenec ni upošteval za tožnika spornih listin, tj. vloge za dovoljenje za obrtniška dela z dne 30. 3. 1963 in soglasja takrat pristojnega občinskega organa za adaptacijo k tem delom, saj na str. 14, kjer so navedeni dokumenti, na podlagi katerih je izvedenec opravil valorizacijo vlaganj, ni opisanih listin iz leta 1963, temveč so navedeni računi za dela, opravljena od leta 1968 dalje vse do leta 1991. Glede na povedano za utemeljitev zahteve vlagateljice niso bili še dodatno potrebni računovodski izkazi podjetja B., iz katerih naj bi bila razvidna investicijska sredstva B., saj so ostale listine več kot v zadostni meri utemeljevale postavljeno zahtevo po 25. členu ZDen.

Tožnik pa je kot skrbnik za posebni primer po 67. členu ZDen tudi dolžan, da poravna morebitne obveznosti, ki lahko nastanejo zaradi in iz denacionaliziranega premoženja v okviru rednega upravljanja s premoženjem, da se to ohrani za dediče, kamor po presoji sodišča nedvomno sodi plačilo odškodnine iz naslova povrnitve vlaganj po 25. členu ZDen, saj gre za dolg, ki je nastal iz oziroma zaradi vračila premoženja v postopku denacionalizacije. Pri tem tudi ni pomembno, da tožnik ni pooblaščenec vseh (do sedaj) ugotovljenih dedičev, saj je tožnik skrbnik denacionaliziranega premoženja, ki ga mora ohraniti kot dober gospodar za vse dediče, ne glede na to, ali jih zastopa ali ne. To torej pomeni, da je tožnik (do pravnomočne ugotovitve vseh dedičev po pok. denacionalizacijskih upravičencih) dolžan poravnati z odločbo določene letne obroke odmerjene odškodnine (v celoti), ki pa jih bo lahko v sorazmernem deležu (kolikor bo odpadlo na preostale ugotovljene dediče glede na to, da je tožnik eden izmed dedičev) izterjal v rednem sodnem postopku, če ne bo prišlo do njihovega prostovoljnega plačila. Iz enakih razlogov zato tudi odločitev organa ni neizvršljiva in zato nična, kot to tudi ugovarja tožnik.

Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka. Organ je v postopku vabil vse do sedaj ugotovljene dediče pok. denacionalizacijskih upravičencev ter dediče pok. dedinje denacionalizacijskih upravičencev (torej G.G., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O. in P.P.) in jim tudi posredoval prvostopno odločbo, sodišče pa jih je v ta postopek tudi pritegnilo kot stranke z interesom po 19. členu ZUS-1. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.