Jedro

Tožeča stranka ob zatrjevanju, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena provizija v višini 4% od pričakovane realizacije posla, pri čemer se je le dejansko plačilo vezalo na dejansko opravljeni promet, ni ponudila niti ustreznih trditev, kaj šele dokazov v tej smeri, koliko naj bi sploh znašala pričakovana realizacija in koliko naj bi v zvezi s tem znašalo 4% provizije.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 17.208.911,97 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.01.1997 dalje do plačila v 15-ih dneh pod izvršbo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi v znesku 591.896,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek, da sta bili stranki dogovorjeni, da v kolikor pride do realizacije posla, bo tožeča stranka udeležena v določenem procentu glede na opravljeni posel. Obe zaslišani priči, tako S.Č. kot tudi M.H., sta izpovedali, da je bila osnova za izračunanje plačila za posredovanja pričakovana realizacija, torej so stranke prišle do sporazuma o tem, kaj je primerno plačilo za posredovanje tožeče stranke na osnovi predvidene realizacije v času trajanja pogodbe, ki je bila sklenjena za obdobje petih let. Nepravilna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi sama pravica do plačila provizije bila odvisna od realizacije posla v tem smislu, da je bila odvisna od vsake posamične pošiljke v času izvajanja pogodbe. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni izkazala dogovora o plačilu materialnih stroškov. Tak dogovor je, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, obstajal v zadevi C.P. in so bili tedaj stroški tudi dejansko izplačani, kar izkazuje, da je bil tak običajen način poslovanja med strankama. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pravica posrednika do plačila odvisna tudi od realizacije posla, so v nasprotju z institutom posredniške pogodbe kot je ta opredeljen v členih 813 do 826 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tudi če je bila pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, uresničenje pogoja ne vpliva na posrednikovo pravico do plačila. Prav tako ne vpliva na posrednikovo pravico do plačila morebitna neveljavnost pogodbe, če posrednik ni vedel za vzrok neveljavnosti. Zato dejansko posrednik ne nosi nikakršnega rizika za dejansko izvrševanje pogodbe. Tožena stranka je z družbo C.P. sklenila pogodbo za dobo petih let in najkasneje v trenutku sklenitve tega posla je tožeča stranka pridobila pravico do plačila. Način obračunavanja plačila pa je bil dogovorjen tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer 4% od fakturiranega izvoza. Le plačilo se je torej opravljalo obročno, ob realizaciji posameznih delov pogodbe. Do razdrtja pogodbe med toženo stranko in družbo C.P. pa je prišlo izključno zaradi razlogov na strani tožene stranke. Glede na določilo 822.čl. ZOR ima posrednik pravico do plačila tudi, če le-to ni bilo določeno, sodišče pa lahko samo določi njegovo višino oziroma le-to zniža, v kolikor meni, da je pretirano visoka v primerjavi z opravljeno storitvijo. Višina celotne posrednikove provizije je bila v tem primeru ves čas določljiva, to je 4% predvidene realizacije v petih letih. Sodišče bi jo samo smelo znižati, če je menilo da je previsoka, ne bi pa smelo odreči plačila v celoti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na postavljene trditve tožeče stranke in s tem v zvezi izvedene dokaze pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh bistvenih okolnosti spora in pri tem ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati tudi po uradni dolžnosti, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, čeprav je sicer po vsebini pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tudi pritožbeno sodišče sicer meni, da je bil dogovor med pravdnima strankama res tak kot to zatrjuje tožeča stranka, to je, da je bila provizija dogovorjena v višini 4% od pričakovane realizacije in le dejansko plačilo je bilo dogovorjeno v obrokih tako, da posamezni obroki zapadejo od dejansko opravljenega prometa. To pomeni, da je bila provizija dogovorjena v višini 4% od obsega sklenjenih poslov, plačilo pa se je izvrševalo v obrokih od opravljenega prometa. Zato pa je tožena stranka tudi plačala prva dva obroka ob izvozu prvih dveh pošiljk. Vendar pa tožeča stranka ob zatrjevanju, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena provizija v višini 4% od pričakovane realizacije posla, pri čemer se je le dejansko plačilo vezalo na dejansko opravljeni promet, ni ponudila niti ustreznih trditev, kaj šele dokazov v tej smeri, koliko naj bi sploh znašala pričakovana realizacija in koliko naj bi v zvezi s tem znašalo 4% provizije. Navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka sama zakrivila prekinitev pogodbe s C.P., niso pomembne, če gre za tožbeni zahtevek na plačilo provizije, bile bi pomembne le, če bi tožeča stranka utemeljila svoj zahtevek zoper toženo stranko na odškodninski podlagi, česar pa ni storila. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na stroške tožeče stranke. Samo dejstvo, da so bili ti stroški posebej obračunani in plačani ob dveh dobavah, ne more pomeniti zanesljive podlage za zaključek, da je bil stalni dogovor med pravdnima strankama tak, da se stroški posebej plačujejo. To je tako v dejanskem kot pravnem pogledu pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.