Jedro

Neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da je bil obdolženec izzvan z ravnanjem oškodovanca, torej da bi bilo potrebno uporabiti določbe tretjega odst. 133. čl. Kazenskega zakonika, ki dovoljuje izrek sodnega opomina storilcu, če je bil le-ta izzvan z nedostojnim ali surovim ravnanjem poškodovanca. Nedostojno ali surovo ravnanje poškodovanca pa pomeni, da poškodovanec ravna tako brez krivde obtoženca, ko le-ta z ničemer ne prispeva k nedostojnemu ali surovemu obnašanju poškodovanega.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. V.P. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se kazen, določena v okviru pogojne obsodbe, zniža na 4 (štiri) mesece zapora in preizkusna doba skrajša na 1 (eno) leto.

Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obd. V.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odst. 133. čl. Kazenskega zakonika. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju treh let. Po določilu I. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 67.539,00 SIT, potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca ter plačati na 45.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Oškodovanca R.A. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po svojem zagovorniku iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri presoji izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb, ki se tičejo dejanskega stanja in uporabe kazenskega zakona, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi izvedenih dokazov napravilo pravilne dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Pravilno pa je na ugotovljeno dejansko stanje tudi uporabilo kazenski zakon.

Neutemeljeno pritožnik v pritožbi navaja, da je bil obdolženec izzvan z ravnanjem oškodovanca, torej da bi bilo potrebno uporabiti določbe tretjega odst. 133. čl. Kazenskega zakonika, ki dovoljuje izrek sodnega opomina storilcu, če je bil le-ta izzvan z nedostojnim ali surovim ravnanjem poškodovanca. Nedostojno ali surovo ravnanje poškodovanca pa pomeni, da poškodovanec ravna tako brez krivde obtoženca, ko le-ta z ničemer ne prispeva k nedostojnemu ali surovemu obnašanju poškodovanega. V obravnavanem primeru pa ni mogoče ugotoviti, da je bil obtoženec s surovim ali nedostojnim ravnanjem oškodovanega R. kakorkoli izzvan. Med njima, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, obstajajo spori, o katerih pa v svoji pritožbi govori tudi pritožnik. Istega dne je prišlo med obdolžencem in oškodovancem prav tako do spora in do fizičnega obračuna in tudi če bi obstajalo ravnanje oškodovanca z kopanjem jame za kapnico po poti, ki jo uporablja tudi obdolženec, kar kot izzivanje izpostavlja v pritožbi pritožnik, ni mogoče govoriti o tem, da je šlo za neko nenadejano in nenadno izzivanje. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi tudi pravilno zaključuje, da je bil prav obdolženec tisti, ki je s svojim ravnanjem potem, ko je videl, da oškodovanec še s tremi delavci koplje jamo za kapnico, sam s traktorjem pripeljal na oškodovančevo dvorišče in začel po njem orati ter zapeljal s traktorjem proti oškodovančevi hčeri, kar je izzvalo oškodovančevo reakcijo, da je skočil na zadnji del traktorja, zaradi česar o izzvanosti obdolženca z nedostojnim in surovim obnašanjem oškodovanca ni mogoče govoriti. Zato tudi ni pomembno, da obstajajo v izpovedbah prič pri preiskovalnih dejanjih in na glavni obravnavi o nastanku poškodbe oškodovanca razlike. Na glavni obravnavi priče izpovedujejo, kako je obdolženec oškodovanca udaril z vejnikom, medtem ko zaslišane v fazi posameznih preiskovalnih dejanj o tem niso izpovedovale.

Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi sledi oškodovančevi izpovedbi o načinu nastanka poškodbe, ki pa je podprta z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke, ki jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo. Utemeljeno sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam obdolženca v zagovoru, da je možno, da je do poškodbe oškodovanca prišlo tudi ob razbitju stranskega stekla na kabini traktorja.

Sodišče prve stopnje je pri presoji izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je do poškodbe lahko prišlo le z zamahom ali vrezom, torej ob aktivnem delovanju storilca z ostrim predmetom, ne pa kot posledica razbitja stekla na stranski šipi traktorja. Ob ugotovitvi, da je bil edini oster predmet vejnik, s katerim je obdolženec zamahnil in tako poškodoval oškodovanega R., je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, na kakšen način je bila oškodovancu poškodba roke prizadejana. Pravilno je tudi ugotovilo, da je lahko prišlo do takšne poškodbe le, ko je bila oškodovančeva roka stisnjena v pest, ter tudi pravilno presodilo, da se to tudi ujema z oškodovančevo navedbo, da se je držal za zadnjo prečko traktorja.

Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da obdolženec dejanja ni storil v silobranu, saj je bil v kabini traktorja, ter torej zaščiten. Napad štirih moških nanj ni izkazan, oškodovanec pa je golorok stopil na plug in se prijel za ogrodje kabine traktorja, ko je prišlo do poškodbe in tako tudi ni mogoče govoriti o tem, da je obdolženec od sebe odvračal, ko je oškodovanca poškodoval, istočasen protipravni napad. Zato pritožba v delu, ko napada dejanske zaključke sodišča in uporabo kazenskega zakona ni utemeljena.

Utemeljena pa je pritožba v zvezi z odločbo o kazenski sankciji.

Sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe, vendar pa je v okviru le-te obdolžencu določilo previsoko kazen zapora in tudi predolgo preizkusno dobo. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, to je dalj časa trajajoči spor med obdolžencem in oškodovancem in da je svoj delež prispeval tudi sam oškodovanec, ko je začel kopati jamo za kapnico na poti, ki jo je uporabljal tudi obdolženec, pri čemer je tudi vedel, da obstoji spor o dopustnosti uporabe te poti med obema. Glede na spor med obdolžencme in oškodovancem in tudi ob upoštevanju tega, da oba prispevata k medsebojnim zdraham, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila ta okoliščina premalo upoštevana, zaradi česar je določeno kazen v okviru pogojne obsodbe znižalo, prav tako pa tudi skrajšalo določeno preizkusno dobo. Pri tem sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost. Le pogojna obsodba z nižjo določeno zaporno kaznijo in krajšo preizkusno dobo, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, je po oceni sodišča druge stopnje sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja, okoliščinami kaznivega dejanja ter osebnimi razmerami in lastnostmi storilca.

Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo. Ker pa je ugotovilo, da niso podani drugi razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo, jo je v nespremenjenih delih potrdilo.

Ker je bilo deloma odločeno v obdolženčevo korist, le-ta stroškov pritožbenega postopka ni dolžan plačati.