Jedro

Glede na izrecno določbo Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, da se zaščitena kmetija določi po uradni dolžnosti, tožnik, ki je lastnik kmetije, nima aktivne legitimacije za uvedbo postopka zaradi določitve statusa zaščitene kmetije. Zato je bila njegova zahteva utemeljeno zavržena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.1.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Sežana z dne 29.10.2004, s katerim je ta zavrgla tožnikov predlog za določitev zaščitene kmetije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da je bila kmetija v ..., na katero se tožnikov predlog nanaša, v času odločanja organa prve stopnje predmet zapuščinskega postopka po pokojnih A.A. in B.B., da so dediči v zapuščinskem postopku njuni sinovi C.C. in D.D. in da navedena kmetija v času odločanja ni bila zaščitena kmetija. Glede na navedeno in ob upoštevanju določbe 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odl.US) ter 1. odstavka 145. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 13/94, 40/94 in 82/94) sodišče soglaša s toženo stranko, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnikov predlog zavrgel. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik kot eden izmed dedičev ni upravičen do vložitve predloga za preveritev statusa zaščitene kmetije, ker naj bi bili za vložitev takega predloga upravičeni le vsi dediči skupaj. Po določbi 5. člena ZDKZ zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič. To pa pomeni, da v primeru zakonitega dedovanja zaščitene kmetije praviloma ni mogoč nastanek dediščinske skupnosti, ker zapuščina že na podlagi zakona preide na enega samega dediča. Ta je zato legitimiran za vložitev predloga za preveritev pogojev za priznanje statusa zaščitene kmetije. V postopku dejansko stanje o tem, ali gre za dedovanje zaščitene kmetije s strani enega dediča, ni bilo ugotovljeno, posledično sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Šele na podlagi ugotovitve, ali določeno kmetijsko zemljišče izpolnjuje pogoje za priznanje statusa zaščitene kmetije in ali je do dedovanja tega zemljišča upravičen samo en dedič, bi se lahko odločalo o procesni legitimaciji tožnika. Kot pravilno navaja prvostopno sodišče, je po določbi 4. člena ZDKG lastnik legitimiran za vložitev predloga za preveritev ali kmetija še izpolnjuje pogoje, ki jih za status zaščitene kmetije določa zakon. Ne more pa to veljati v primeru, če kmetija še nima statusa zaščitene kmetije. Napačno je stališče, da v takem primeru lastnik ni upravičen vložiti predloga za priznanje statusa zaščitene kmetije, ampak se kmetiji takšen status prizna samo po uradni dolžnosti. Iz logičnega sklepanja od večjega na manjše jasno izhaja, da v primerih, ko se določen status ugotavlja po uradni dolžnosti, ni nobenega razumnega razloga, da se ne bi tak status ugotavljal tudi na predlog posamezne osebe, toliko bolj, če ima ta kot lastnik kmetije pravni interes, da se kmetija ne bi drobila. Ob drugačni razlagi bi bile prekršene ustavne pravice, in sicer do enakega varstva pravic, do sodnega varstva, do pravnega sredstva ter do izvrševanja ustavne pravice, do smotrnega izkoriščanja zemljišč in varstva kmetijskih zemljišč. Vse navedeno izhaja tudi iz določb 42. in 43. člena Zakona splošnem upravnem postopku (ZUP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter v celoti ugodi predlogu tožnika za priznanje statusa zaščitene kmetije, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da v tem primeru pritožba, ki je bila vložena pred 1.1.2007, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo pritožbeno sodišče v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopna sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Glede na navedeno revizijsko sodišče kot nedopusten zavrača revizijski razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

V obravnavanem primeru je predmet spora aktivna legitimacija tožnika za uvedbo postopka za določitev zaščitene kmetije. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 4. člena ZDKG, ki v 1. odstavku izrecno določa, da se zaščitena kmetija določi po uradni dolžnosti in ne na predlog lastnika. Na predlog lastnika se po navedenem zakonu uvede le postopek za preveritev, ali kmetija, ki ima status zaščitene kmetije, še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG. Glede na navedeno ureditev in glede na ugotovitev, da kmetija, na katero se tožnikov predlog nanaša, ob odločanju prvostopnega upravnega organa ni imela statusa zaščitene kmetije, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnikov predlog zavrgel. Tako namreč ravna upravni organ, če pri predhodnem preizkusu zahteve za uvedbo postopka ugotovi, da vlagatelj zahteve ne more biti stranka (129. člen ZUP).

Ker je sodišče prve stopnje svojo presojo, da tožnik ni aktivno legitimiran za uvedbo postopka za določitev zaščitene kmetije, pravilno oprlo na določbo 4. člena ZDKG, uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podan.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo skladno z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.