Jedro

Izpodbijani upravni akt organa druge stopnje ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi izpodbija odločbo Ministrstva za finance št. DT 498-2-266/2012-2 z dne 24. 5. 2013 s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep o davčni izvršbi Carinskega urada Sežana. Izpostavlja tudi sklep Okrajnega sodišča opr. št. 0956 I 20106/1999 – 88 z dne 23. 8. 2013 ter hkrati prosi za odpis spornih terjatev iz naslova plačila sodnih taks in stroškov postopka.

Sodišče je z dopisom z dne 24. 1. 2014, ki ga je tožnica prejela 13. 2. 2014, slednjo pozvalo, naj v 8 dneh popravi pomanjkljivosti iz tožbe tako, da s tožbo izpodbija prvostopenjski upravni akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ga sodišču v kopiji tudi predloži. Prav tako naj navede pravilno toženo stranko iz petega odstavka 17. člena ZUS-1 ter na podlagi 33. člena ZUS-1 navede, kaj s tožbo zahteva. Pri tem jo je tudi opozorilo, da bo v primeru, da navedenih nepravilnosti ne bo odpravila, presodilo, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 31. člena ZUS-1 za zavrženje tožbe.

Tožnica do izdaje tega sklepa na poziv sodišča z dne 24. 1. 2014 ni reagirala, pač pa je vztrajala na že vloženi tožbi.

Tožbo je potrebno zavreči. V obravnavanem primeru je odločilno, ali je bila tožba tožeče stranke razumljiva glede vprašanja, kateri akt se s tožbo izpodbija oziroma ali je bila taka nejasnost odpravljena z dopolnitvijo tožbe, ki jo je sodišče od tožnice zahtevalo z dopisom z dne 24. 1. 2014. Iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Tako lastnost pa ima tudi v konkretnem primeru prvostopni upravni akt. Iz tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, pa določno ne izhaja, da se izpodbija upravni akt prve stopnje, saj se tožnica sklicuje na drugostopni upravni akt in ga sodišču v kopiji tudi prilaga. K tožbi so priloženi le še dopis in sklepa Okrajnega ter Višjega sodišča v Ljubljani.

S tožbo izpodbijani upravni akt tako ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako je iz priloženega drugostopenjskega akta razvidno, da je bila tožnica pravilno poučena o pravnem sredstvu, to je, da lahko sproži upravni spor le zoper prvostopni sklep z vložitvijo tožbe pri tukajšnjem sodišču, ne pa tudi zoper odločbo organa druge stopnje, ki je njeno pritožbo zavrnil. Prav tako o predlaganem odpisu dolga odloča davčni organ in ne sodišče. Ugovori, ki se tičejo postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, pa so stvar omenjenega postopka in ne postopka pred tem sodiščem.

Glede na navedeno in ugotovljeno po določbah ZUS-1 izpodbijani upravni akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena kot nedopustno zavrglo.