Jedro

Določba 413. člena ZPP, po kateri sodišče v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki o stroških postopka odloča po prostem preudarku, nalaga sodišču, da pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov upošteva vse okoliščine konkretnega primera, ne le uspeh v pravdi. Naloga sodišča je tudi, da prepreči, da bi zgolj zaradi priznanja pravdnih stroškov nastali nepotrebni spori, ki bi vplivali na razmerja med starši in otroki, ki so bila v postopku določena na podlagi sodne odločbe ali na podlagi sporazumnega dogovora pred CSD.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki spremeni tako, da se glasi: »3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka«.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v višini 743,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik v pritožbi izpodbija sklep glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) v zvezi s 366. členom ZPP. Pravdni stranki sta v postopku poravnavanja pred centrom za socialno delo sklenili sporazum, iz katerega izhaja, da sta se dogovorili, da ustavita vse postopke, ki tečejo na sodišču. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo pravo, saj ni upoštevalo, da se v družinskih sporih o povrnitvi pravdnih stroškov odloča po prostem preudarku. Vsebina prostega preudarka je v tem, da se v družinskih sporih varujejo koristi otroka. Tožnik je bil v tožbo prisiljen, saj je toženka preprečevala stike toženca z otrokom, ki so bili kasneje vzpostavljeni.

V zadevi je odločal senat na podlagi tretjega odstavka 366.a člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

V postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloča sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP). Navedena zakonska določba nalaga sodišču, da pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov, ki jih priglasi(ta) stranka(i), upošteva vse okoliščine konkretnega primera, ne le uspeh v pravdi. Naloga sodišča je tudi, da prepreči, da bi zgolj zaradi priznanja pravdnih stroškov stranki nastali nepotrebni spori, ki bi vplivali na razmerja med starši in otroki, ki so bila v postopku določena na podlagi sodne odločbe ali na podlagi sporazumnega dogovora.

Sodišče prve stopnje je od tožnika prejelo laično izjavo, iz katere izhaja, da umika tožbo. V izjavi tožnik ni navedel, da med strankama obstaja dogovor, da pravdni stranki umakneta tožbe in postopke, ki jih vodita druga proti drugi in da vsaka stranka krije svoje stroške teh postopkov. Z umikom tožbe se je toženka strinjala, zahtevala pa je povrnitev pravdnih stroškov. Navedena vloga ni bila posredovana tožniku v izjavo. Sodišče prve stopnje je pred izdajo sklepa vedelo za sporazum z dne 16. 11. 2009 (priloga B8, glej tudi sporazum B 6), iz katerega izhaja dogovor pravdnih strank, da bosta ustavila vse postopke, ki tečejo na sodišču in da se bosta sproti dogovarjala o stikih mladoletnega otroka s tožnikom. Glede na takšen sporazum bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek toženke na povrnitev pravdnih stroškov posredovati tožniku v izjavo ter glede na okoliščine celotnega primera oceniti upravičenost zahteve toženke, da se ji povrnejo nastali pravdni stroški. Iz sporazuma namreč izhaja, da sta pravdni stranki uredili sporna razmerja v zvezi s stiki, kar bi bilo potrebno upoštevati tudi pri povrnitvi pravdnih stroškov, čeprav je tožnik tožbo umaknil. Tožnik je pritožbi priložil tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 12. 2009 N 664/2009, iz katerega izhaja, da predlagateljica (v tej pravdni zadevi toženka) umika predlog ter navaja, da sta se udeleženca nepravdnega postopka dogovorila, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka, kar še dodatno potrjuje zaključke pritožbenega sodišča, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje v tem postopku zmotna ter da je potrebno tudi zaradi varstva koristi otroka in zaradi ureditve razmerij med pravdnima strankama odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka.

Ker so pritožbeni razlogi utemeljeni, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v točki 3 spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče ni odločalo o pritožbenih stroških, saj jih tožnik ni priglasil. (1) V nadaljevanju ZPP.