Jedro

Obe družbi sta bili izbrisani iz sodnega registra šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in tudi po izteku roka za pritožbo. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje sta torej pravilni glede na ugotovljena dejstva ob koncu glavne obravnave. Kasnejša dejstva, to je dejstva, ki so nastopila po zaključku glavne obravnave, in ki naj bi po mnenju revidenta vplivala na vsebino s sodbo razreševanega pravnega razmerja, pa bo revident lahko uveljavljal v izvršilnem postopku z ugovorom po 8. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranska intervenientka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 590,76 EUR.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je najprej kot upnica na podlagi verodostojne listine predlagala izvršbo zoper toženca za znesek 28.822,93 EUR (prej 6.907.126,20 SIT). Po ugovoru toženca je izvršilno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, ter je zadevo odstopilo v reševanje pravdnemu sodišču. Sodišče prve stopnje je po končanem pravdnem postopku razsodilo, da sklep o izvršbi I 2001/00427 z dne 4. 7. 2001 ostane v veljavi glede plačila glavnice v višini 21.999,62 EUR (prej 5.271.987,91 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo, pri čemer je tožbeni zahtevek delno zavrnilo, delno pa je postopek ustavilo zaradi umika tožbe. Pobotni ugovor stranske intervenientke družbe A. je zavrnilo, pobotni ugovor tožene stranke pa je zavrglo. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in je odločitev o pobotnem ugovoru stranske intervenientke spremenilo tako, da ga je zavrglo. V preostalem je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje, da se pritožba toženca delno zavrne, toženec vlaga revizijo. Najprej navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno odločili o njegovem ugovoru litispendence. Meni, da gre v tej zadevi in v zadevi P 296/2002 za denarni znesek za poplačilo terjatve, zaradi česar je podana identiteta tožbenega zahtevka. Meni tudi, da je sodišče druge stopnje napačno odločilo, da so njegove pritožbene navedbe, da ob sklenitvi prodajnih pogodb on ni bil zastopnik družb, ampak je bil to direktor S. T., nedovoljena novota. Predvsem pa v reviziji opozarja, da je njegova obveznost prenehala, ker sta bili obe družbi, s katerima sta bili sklenjeni prodajni pogodbi, izbrisani iz sodnega registra (A. dne 15. 9. 2005, Z. pa 27. 9. 2005), upnik pa v enem letu ni predlagal uvedbe postopka zoper njunega pravnega naslednika. Toženec meni, da je zato terjatev, ki jo ima upnik zoper njiju, prenehala, s tem pa tudi njegova terjatev do toženca kot poroka. Meni, da je upnik s tem iz malomarnosti onemogočil prehod regresne pravice na poroka in je zato porok v skladu z 1027. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 do 40/07, v nadaljevanju OZ) v celoti prost svoje obveznosti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru litispendence pravilna, opozarja pa tudi, da je povsem napačno tolmačenje toženca, da naj bi njegova obveznost na podlagi pogodbe o poroštvu prenehala zaradi izbrisa glavnega dolžnika iz sodnega registra. Opozarja tudi, da je napačno sklicevanje revidenta na določilo 1027. člena OZ, ker se ta določba ne nanaša na nadaljevanje postopka zoper družbenika izbrisane družbe, temveč se nanaša na pravico oziroma varščino, ki je s strani dolžnika dana poleg poroštva. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija omejena tudi glede razlogov, ki jih je mogoče uveljavljati. Revizije tako ni mogoče vložiti, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (1. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na revizijske navedbe v zvezi z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje o ugovoru litispendence.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je nedopustna novota pritožbeni ugovor, da toženec v spornem obdobju ni bil zakoniti zastopnik obeh družb in ni mogel v njunem imenu sklepati pogodb. Res je toženec, ko je bil zaslišan, povedal, da je bil direktor družbe A., S. T., toženčeva žena F. H. pa lastnica družbe, vendar v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal ugovora, da naj bi to kakorkoli vplivalo na veljavnost sklenjenih prodajnih pogodb.

8. Tako sodišči prve in druge stopnje kot revizijsko sodišče pri sojenju upoštevajo dejstva, ki so obstajala v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave. Po revizijskih trditvah sta bili obe družbi izbrisani iz sodnega registra šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (14. 6. 2005) in tudi po izteku roka za pritožbo. Družba A. je bila po navedbah v reviziji izbrisana dne 15. 9. 2005, družba Z. pa 27. 9. 2005. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje sta torej pravilni glede na ugotovljena dejstva ob koncu glavne obravnave. Kasnejša dejstva, to je dejstva, ki so nastopila po zaključku glavne obravnave, in ki naj bi po mnenju revidenta vplivala na vsebino s sodbo razreševanega pravnega razmerja, pa bo revident lahko uveljavljal v izvršilnem postopku z ugovorom po 8. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 do 28/09).

9. Iz povedanega je razvidno, da uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da revident sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta že z izrekom pod 1. točko revizijske odločbe. Pravna naslednica stranskih intervenientk je vložila odgovor na revizijo, do katerega po določbah ZPP nima pravice, zato mora sama kriti stroške tega odgovora. Po drugem odstavku 201. člena ZPP ima namreč intervenient, ki je vstopil v pravdo, do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku, pravico sam vložiti izredno pravno sredstvo. Ker revident z revizijo ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 590,76 EUR (1.050 točk po 0,46 EUR, administrativne stroške v znesku 9,20 EUR in 20 % DDV).