Jedro

Ker je toženka v času veljavnosti ZSR zasedla skupni prostor stanovanjske hiše in ga preuredila ter priključila k svojemu stanovanju brez potrebnega dovoljenja stanovanjskega organa, po uveljavitvi SZ pa do pogodbe z ostalimi solastniki tudi ni prišlo, je njeno ravnanje brez pravne podlage in torej nedopustno. Zato je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in sporni prostor izročiti tožnikom kot solastnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje ter zazidati vratno odprtino in omogočiti tožeči stranki prost dostop in uporabo skupnega prostora stanovalcev, ležečega v pritličju stanovanjskega bloka v Ljubljani, ... ob stanovanju toženke ter praznega stvari in oseb izročiti tožeči stranki. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti njene na znesek 175.905,00 SIT odmerjene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.4.1999 dalje do plačila, vse pa v 15 dneh. Toženka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov kot uveljavljanih. Obširno obrazlaga svoje stališče, da je bil obravnavani sporni prostor v letu 1987 dodeljen bivšemu možu toženke L. B. najprej v začasno uporabo, nato pa po sklepu zbora stanovalcev z dne 16.5.1988 v trajno uporabo. Sodišče bi moralo za razjasnitev okoliščin dodelitve zaslišati vsaj nekaj lastnikov stanovanj, in sicer tiste, ki so bili prisotni na zborih, na katerih se je sporni prostor dodelil toženkinemu možu. Sodišče se ni opredelilo do dodelitve tega prostora v trajno uporabo in se tudi ni opredelilo do sklepa o tej dodelitvi. Sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Toženka meni, da je sklep z dne 16.5.1988 za tožečo stranko zavezujoč. Tožeča stranka bi zato od toženke morala le zahtevati plačevanje ustrezne uporabnine za ta prostor in če bi toženka temu nasprotovala, bi tožeča stranka imela možnost preklicati sklep z dne 16.5.1988 v posledici pa zahtevati izpraznitev in izročitev prostora. Toženka v nadaljevanju pritožbe opozarja, da je bil v času vložitve tožbe zavezanec za izročitev bivši toženkin mož. Tožbeni zahtevek za izpraznitev bi zato moral biti naperjen proti njemu. Iz izreka sodbe tudi ni razviden rok, v katerem bi morala toženka vzpostaviti prejšnje stanje in tožeči stranki omogočiti prost dostop in uporabo spornega skupnega prostora. Zaradi navedene pomanjkljivosti sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po mnenju toženke tudi ni mogoče prezreti dejstva, da je tožeča stranka tožbo vložila šele 7 let po dodelitvi spornega prostora v trajno uporabo. V letu 1987 oziroma 1988 je veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR), ki je vseboval določbo o dvoletnem prekluzivnem roku, v katerem je bilo potrebno zahtevati izselitev nezakonito vseljenega oziroma izpraznitev nezakonito zasedenih prostorov. Ker tožeča stranka ni v roku zahtevala izpraznitve prostora je toženka že po zakonu na tem prostoru pridobila določena upravičenja, ki tožeči stranki preprečujejo zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja ter izročitev prostora tožeči stranki. Toženka zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, pritožbeno sodišče pa v postopku in sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodbo je mogoče preizkusiti, ker ima razloge o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je tudi opredelilo do sklepa z dne 16.5.1988. Izrecno je zapisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da bi toženka obravnavani sporni prostor uporabljala zakonito le v primeru, če bi za uporabo tega prostora imela ustrezno soglasje. Sklep z dne 16.5.1988 je torej ocenilo kot nezadosten naslov za to, da bi toženka zakonito uporabljala sporni prostor. Pooblastila tožeče stranke za zastopanje je pooblaščenka naknadno tudi predložila sodišču, kar je v skladu z določbo 98. čl. ZPP/77, tako da kršitev v zvezi z zastopanjem v postopku tudi ni bilo. Kar se tiče paricijskega roka, za katerega toženka v pritožbi trdi, da iz sodbe ni razviden, kar naj bi po stališču toženke tudi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa pritožbeno sodišče pripominja, da se očitno rok 15 dni, napisan v izreku sodbe pod 2. točko, nanaša tudi na 1. točko izreka. Tudi sicer pa znaša rok za izpolnitev terjatve 15 dni, če ni v posebnih predpisih drugače določeno (2. odst. 328. čl. ZPP/77), sodišče pa lahko določi za terjatve, ki niso denarne, tudi daljši rok. V konkretnem primeru sodišče očitno daljšega roka ni določilo. Glede na pritožbene navedbe, da bi moral biti tožbeni zahtevek naperjen zoper L. B. in ne zoper toženko pritožbeno sodišče meni, da so takšne navedbe neutemeljene in da je v tem sporu podana pasivna legitimacija toženke, že upoštevaje zgolj toženkino izpovedbo, da je ona, torej toženka odkupila stanovanje, h kateremu je priključen obravnavani sporni prostor od SPIZ-a, da je ona hotela že v letu 1992 doseči od tožeče stranke odkup oziroma najem tega prostora in da L. B. v stanovanju že več let ne prebiva. Obravnavanega spornega prostora ni mogoče opredeliti za stanovanje v smislu 4. čl. v času zasedbe prostora veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), ki je veljal do 18.11.1991, določba 50. člena ZSR pa je veljala le za pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju. Pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ) so vsi imetniki stanovanjske pravice na tem obravnavanem spornem prostoru imeli lahko le skupno pravico uporabe (4. čl. Zakona o pravicah na delih stavb), po uveljavitvi SZ pa imajo lastniki stanovanj na njem solastnisnko pravico (8. člen). Obravnavani sporni prostor je torej imel po ZSR (in ima po SZ) status skupnega prostora, za katerega pa ni bilo mogoče uporabiti določbe 50. čl. ZSR. Okoliščina, da so tožniki šele po sedmih letih zahtevali od toženke izpraznitev prostora, zato ni pomembna. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje,da toženka obravnavani sporni prostor uporablja nezakonito. Predpisi, ki so urejali razmerja, kot je sporno, so bili ZSR, Zakon o pravicah na delih stavb in Zakon o stanovanjsekm gospodarstvu. Po določbi 68. čl. ZSR ni smel nihče brez dovoljenja stanovanjskega organa in soglasja hišnega sveta preurejati skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini, kar je veljalo za take hiše tudi v primerih, če so bile deloma v lasti etažnih lastnikov. Enako ureditev je vseboval 50. čl. Zakona o stanovanjskem gospodarstvu. Po določbi 4. čl. Zakona o pravicah na delih stavb, kot je bilo že povedano, so imeli tudi vsi etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe na skupnih delih stavb, če je bila ta v družbeni lastnini. Toženka niti ne zatrjuje, da bi imela potrebna soglasja in dovoljenja stanovanjskega organa. Poudarja le, da je zbor stanovalcev dodelil v trajno uporabo obravnavani prostor njenemu bivšemu možu. (Vendar pa iz izpovedbe L. B. izhaja, da so bili na zboru lastnikov prisotni le lastniki kot fizične osebe, ne pa tudi predstavniki pravnih oseb kot lastnikov). Takšen sklep pa glede na določbe navedenih predpisov, ki so veljali za ureditev takšnih razmerij, kot je obravnavani, ne zadošča. Toženka torej niti po ZSR niti po SZ (po 14. čl. je dopustno preurediti skupne prostore stanovanjske hiše, če investitor sklene pogodbo v pisni obliki z vsemi solastniki) ne uporablja obravnavanega spornega prostora zakonito. Poseg toženke je bil torej brez pravne podlage in zato nedopusten. Zato imajo tožniki kot etažni lastniki pravico do pravnega varstva, ki je podobno pravici lastnika oziroma solastnika po 37., 42. in 43. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje dovolj in pravilno raziskalo in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (368. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 498. čl. ZPP/99).