Jedro

Ob pomanjkanju ustreznih razlogov v reviziji izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo 6.001,77 EUR iz naslova plačanih obrokov stanovanjskega posojila in 1.107,56 EUR iz naslova plačil za osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje, odvetniških stroškov ter poštnine.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo rente v višini 1.442,94 EUR mesečno za obdobje 30 let oziroma za plačilo kapitalizirane rente 519.458,40 EUR ter za plačilo materialne in nematerialne škode v znesku 1.755.185,49 EUR, tožniku pa je naložilo plačilo stroškov sodnega postopka. Zahtevek za plačilo mesečne rente je tožnik utemeljeval kot posledico nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker naj bi mu tožena stranka odvzela službeno vozilo in mu omogočila uporabo lastnega avtomobila za službene potrebe je bil prisiljen kupiti dva avtomobila in je zahteval plačilo 48.076,16 EUR iz naslova kupnine zanju, plačilo zavarovanja, povračila za uporabo cest, zamenjave pnevmatik ter servisiranja. Iz naslova nepremoženjske škode je tožnik zahteval 1.000.000,00 EUR kot posledico namestitve in uporabe sledilne naprave GPRS, ki je nevarna stvar, v službeni avto; 500.000,00 za duševne bolečine zaradi krnitve osebnostne pravice do časti, dobrega imena, osebnega življenja in zasebnosti, kar naj bi mu povzročila pooblaščena zdravnica; ter 150.000,00 EUR zaradi okrnitve osebnostne pravice do življenja, zdravja in telesne integritete kar naj bi povzročila tožena stranka z nezakonito vzpostavitvijo GPRS sistema kot nevarne stvari z namenom izvajanja znanstvenih poskusov. Poleg tega je zahteval še plačilo 6.001,77 EUR iz naslova plačanih obrokov stanovanjskega posojila in 1.107,56 EUR iz naslova plačil za osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje, odvetniških stroškov ter poštnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da kolikor je sodišče smatralo, da je trditvena podlaga tožnika pomanjkljiva, bi ga moralo v okviru procesnega vodstva pozvati, da predlaga in predloži ustrezne dokaze v podkrepitev svojih navedb, česar pa ni storilo. Sodišče ni ravnalo v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ampak je bistveno večjo težo dalo dokazom, ki jih je v postopku predložila tožena stranka. Sodišče ne bi smelo pri ugotavljanju, ali je sledilna naprava nevarna stvar, odločitve opreti zgolj na zaslišanje ene izmed prič. Sodišče ni utemeljilo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov z zaslišanjem prič P., P., s čimer je kršilo pravico tožnika do kontradiktornosti postopka. Nerazumljiva je odločitev sodišč, da sledilna naprava ni nevarna stvar. Popolnoma neobrazložena je odločitev sodišča, da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi uporabe sledilne naprave. Tožeča (mišljeno verjetno tožena) stranka ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajala njena aktivnost glede obveščanja in osveščanja zaposlenih o sledilni napravi. Zgolj zaslišanje ene izmed prič temu ne more zadostiti. Tožnik je dokazal škodo in dejstvo, da izvira iz škodnega ravnanja tožene stranke. Materialno pravno je napačna odločitev o neutemeljenosti zahtevka v delu, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je tožniku povzročila pooblaščena zdravnica dr. A. L.. Zgolj dejstvo, da zdravnica ni bila zaposlena pri toženi stranki ni pomembno pri presoji legitimacije tožene stranke. Napačna je tudi odločitev glede zahtevka za povračilo premoženjske škode iz naslova kupnine za dva avtomobila. To, da je moral tožnik kupiti nova avtomobila je izključno posledica ravnanja tožene stranke.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne, oziroma v delu, v katerem ni dovoljena, zavrže. 5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Revizija deloma ni dovoljena. Zahtevka za plačilo 6.001,77 EUR iz naslova plačanih obrokov stanovanjskega posojila in 1.107,56 EUR iz naslova plačil za osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje, odvetniških stroškov ter poštnine. nima neposredne zveze z drugimi zahtevki in odločitev o tem zahtevku tudi ni odvisna od odločitve o drugih zahtevkih, obravnavanih v tem sporu. Povezana sta posredno na zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa je bil predmet posebnega spora, v katerem ga je sodišče že pravnomočno zavrnilo. Ker zahtevka ne dosegata revizijskega minimuma in ne gre za primer iz petega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

7. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

8. Predlog revizije, da naj revizijsko sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne je nerazumljiv in tudi sicer ima revizija zgolj pavšalne navedbe. Revizijskih navedb v zvezi z utemeljenostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka 4 revizije) v tem sporu ni mogoče upoštevati. O pravnomočni sodbi o zakonitosti izredne odpovedi tožniku je revizijsko sodišče odločilo v sodbi VIII Ips 304/2010 z dne 11. 10. 2011. 9. Načelo proste presoje dokazov, ki je vsebovano v 8. členu ZPP, nalaga sodišču, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kršitev te določbe je relativna in je podana, če sodišče dokaznega postopka ne izvede korektno po določbah ZPP. Revizijo je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP mogoče vložiti le, če je bila kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje oziroma, če je tako kršitev stranka neuspešno uveljavljala že v pritožbi. V tej smeri revizija ne navaja ničesar, pač pa z očitkom procesne kršitve pred sodiščem prve stopnje poskuša ovreči ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z očitkom revizije, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič P. in P. je treba upoštevati določbo 286. b člena ZPP, po kateri mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče (praviloma že na samem naroku, na katerem je sodišče dokazne predloge zavrnilo), kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno s pravnimi sredstvi, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker revizija ne navaja, čemu tega brez svoje krivde tožnik ni mogel storiti, se ta očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne more upoštevati.

11. Zahtevka za plačilo mesečne rente oziroma kapitalizirane rente ter za plačilo zneska 1.107,56 EUR, temeljita na prepričanju tožnika, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito. Vendar že sam navede, da je bila drugačna odločitev sodišča pravnomočna (revizijo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo VIII Ips 304/2010 z dne 4. 10. 2011). V tem (odškodninskem) sporu tožnik ne more doseči drugačne odločitve. Zato je bil v tem delu njegov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve in druge stopnje, da tožena stranka ni in ne more biti odgovorna za škodo, ki naj bi jo tožniku povzročila zdravnica dr. A. L.. Zdravnica je bila zaposlena v Zdravstvenem domu ... in ne pri toženi stranki, tožnik pa za trditev, da naj bi bila zdravnica v pogodbenem razmerju s toženo stranko, ni predložil nobenega dokaza. Tožena stranka kot delodajalec je morala zagotoviti, da naloge zdravstvenega varstva pri delu opravlja pooblaščeni zdravnik (prvi odstavek 20. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD), ki svoje zakonsko opredeljene naloge opravlja bodisi v javnem zdravstvenem zavodu ali kot pravna ali fizična oseba s koncesijo za opravljanje dejavnosti v mreži zdravstvene službe, v skladu z zdravstvenimi predpisi (21. člen ZVZD). To pa ne pomeni, da je pooblaščeni zdravnik po ZVZD svoje delo opravljal kot organ delodajalca (tožene stranke) ali njen pooblaščenec in da bi bila tožena stranka za njegovo ravnanje pri opravljanju zakonsko določenih nalog odškodninsko odgovorna.

13. V zvezi z odločitvijo o odgovornosti tožene stranke – tako objektivni kot krivdni – ima revizija zgolj splošne navedbe o nestrinjanju z odločitvijo sodišča. Glede objektivne odgovornosti poleg neutemeljenega uveljavljanja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tako navede le, „da je nerazumljiva odločitev nižjih sodišč, da sledilna naprava ni nevarna stvar“. Po presoji revizijskega sodišča je v tem delu že sodba sodišča prve stopnje povsem razumljiva in obširno obrazložena (stran 9 in 10 sodbe), enako tudi sodba sodišča druge stopnje (stran 7 in 8 sodbe). Ob pomanjkanju ustreznih razlogov v reviziji zato izpodbijane sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

14. Podobno velja tudi glede odločitve, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Pri tem tožnik netočno navaja, da je dokazal tako škodo kot vzročno zvezo s škodnim ravnanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni odločilo le, da toženi stranki ni mogoče očitati nobenega nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja, temveč tudi, da tožnik ni uspel dokazati zatrjevane škode in da bi zatrjevana škoda izvirala iz delovanja sledilnih naprav (stran 10 prvostopne sodbe). Take ugotovitve je potrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 9 izpodbijane sodbe). Na podlagi takih ugotovitev pa sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku „odvzela pravico uporabe službenega avtomobila“. Ravno nasprotno. Tožnik je bil tisti, ki službenega avtomobila ni več hotel uporabljati, pri čemer za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka razlog za to niti ni pomemben. Tožena stranka je tožniku omogočila uporabo lastnega osebnega avtomobila v službene namene, kar pa ne pomeni, da bi mu bila dolžna osebni avto tudi kupiti. Dolžna mu je bila povrniti le stroške, ki jih je s tako uporabo lastnega avtomobila imel, kar mu je s plačilom kilometrine tudi zagotovila.

16. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

17. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.