Jedro

Med strankama je nesporno dejstvo, da do podelitve koncesije ni prišlo, zato je bila tožena stranka upravičena zahtevati povračilo vloženih sredstev, ni pa se uresničila situacija po 2. odstavku 4. člena Najemne pogodbe. Navedeno ne pomeni, da bi terjatev tožeče stranke iz naslova najemnin po Najemni pogodbi zaradi izostanka sklenitve koncesijske pogodbe (in posledično izostanka obračuna z vloženimi sredstvi tožene stranke) „ugasnila“. Ko je strankama postalo jasno, da do sklenitve koncesijske pogodbe ne bo prišlo in je tožena stranka objekte izročila tožeči, je terjatev tožeče stranke zapadla in od takrat nosi „samostojno naravo“, neodvisno torej od višine koncesnine, ki ob nesklenjeni koncesijski pogodbi, ni bila določena.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15ih dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.105,62 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da: je dolžna tožena stranka tožeči v 8ih dneh plačati dvojno glavnico v znesku 438.918,26 EUR (I. točka izreka); se zavrne, kar zahteva tožeča stranka več v obrestnem delu (II. točka izreka); je dolžna tožena stranka tožeči v 8 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 3.780,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo v I. in III. točki izreka vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oprlo na sklenjeno najemno pogodbo št. 354-06-08/02/92 z dne 30. 08. 1995 (v nadaljevanju Najemna pogodba). Pritožbeno sodišče se s takšno materialnopravno presojo tožbenega zahtevka strinja. Dejstvo obstoja Najemne pogodbe je bilo med strankama nesporno, na glavni obravnavi dne 07. 05. 2010 (list. št. 70) sta bili stranki soglasni, da je najemno razmerje trajalo od 01. 01. 1995 do 10. 03. 1999 za jamske objekte in infrastrukturo ter do 31. 10. 1999 za gostinske objekte. Tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 16/96, v nadaljevanju ZLSZDL) in Zakon o regijskem parku Škocjanske jame (Ur. l. RS, št. 57/96, v nadaljevanju ZRPSJ). Navedena zakona sta po sklenitvi Najemne pogodbe in pogodbe o prenosu pravice uporabe na družbenem premoženju, št. 354-06-08/01/92 z dne 30. 08. 1995 (v nadaljevanju Pogodba o prenosu pravice uporabe) uredila olastninjenje Škocjanskih jam, nista pa vplivala na pravice in obveznosti strank po sklenjeni Najemni pogodbi. Še več, 40. člen ZRPSJ, na katerega se sklicuje pritožba, je v 1. odstavku predpisal, da tožena stranka do ustanovitve javnega zavoda oz. podelitve koncesije (do katere ni prišlo) obdrži pravico rabe in upravljanja v obsegu, na način in pod pogoji določenimi v aktu o podelitvi pravice. Besedilo tega člena ne podpira pritožbenih navedb, da od uveljavitve tega zakona razmerje med strankama ni bilo več urejeno z najemno pogodbo, ampak neposredno z zakonom. 40. člen ZRPSJ-ja je namreč izrecno predvidel nadaljevanje razmerja rabe in upravljanja po takrat obstoječih pravicah in obveznostih v aktu o podelitvi te pravice, ki ga predstavlja Najemna pogodba. Šele z izročitvijo objektov (dne 10. 03. 1999 oz. dne 31. 10. 1999) je mogoče zaključiti, da je najemno razmerje prenehalo (sporazumno), takrat je bilo tudi jasno, da do sklenitve koncesijske pogodbe (ki sta jo predvidevala Najemna pogodba in ZRPSJ) in s katero je bilo omejeno trajanje najema (5. člen Najemne pogodbe), ne bo prišlo.

Neutemeljeno je tudi nadaljnje pritožbeno sklicevanje na poseben položaj tožene stranke po določbi 40. člena ZRPSJ, ker da je imela prednostno pravico do podelitve koncesije. Takšen status tožene stranke na utemeljenost tožbenega zahtevka namreč ne vpliva. Med strankama je nesporno dejstvo, da do podelitve koncesije ni prišlo, zato je bila tožena stranka upravičena zahtevati povračilo vloženih sredstev (4. odstavek 40. člena ZRPSJ), ni pa se uresničila situacija po 2. odstavku 4. člena Najemne pogodbe. Navedeno ne pomeni, da bi terjatev tožeče stranke iz naslova najemnin po Najemni pogodbi zaradi izostanka sklenitve koncesijske pogodbe (in posledično izostanka obračuna z vloženimi sredstvi tožene stranke) „ugasnila“. Ko je strankama postalo jasno, da do sklenitve koncesijske pogodbe ne bo prišlo in je tožena stranka objekte izročila tožeči, je terjatev tožeče stranke zapadla in od takrat nosi „samostojno naravo“, neodvisno torej od višine koncesnine, ki ob nesklenjeni koncesijski pogodbi, ni bila določena. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navajanjem, da je zmanjšana vrednost priznanih vlaganj neposredno vplivala na višino koncesnine in bi vplivala tudi na višino akontacije najemnine, ki se poračunava, če bi bila ob sklepanju Najemne pogodbe znana.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o podanih absolutnih bistvenih kršitvah pravdnega postopka po 14. in 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini najemnine obrazložilo, naslonilo se je na besedilo Najemne pogodbe (3. člen), ki je bila za leto 1995 določena v višini 115.000,00 DEM, odločitev o najmanj tolikšni višini v naslednjih letih do 10. 03. 1999 pa še podprlo s splošnim znanjem, s katerim sodišče razpolaga (o splošnem dvigu najemnin v letih od 1995 od 1999), zato ni mogoče govoriti o nejasnosti, pritožba tudi ne pojasni, v čem naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z vsebino Najemne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno odločilo o neutemeljenosti ugovora zastaranja oz. o dejstvu pripoznanja dolga s strani tožene stranke. Skladno z določbo 2. odstavka 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ki se skladno z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika uporablja za presojo predmetnega spora) lahko dolžnik dolg pripozna ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Sodišče prve stopnje je v luči navedene določbe ZOR pravilno presodilo, da je s tem, ko je tožena stranka ob oblikovanju zahtevka po nasprotni tožbi v postopku pod opr. št. VII Pg 25/2002 (vračilo vloženih sredstev) upoštevala svoj dolg iz naslova neplačanih najemnin, konkludentno pripoznala svoj dolg in se je s tem pretrgalo zastaranje terjatve tožeče stranke. Tožena stranka je v nasprotni tožbi z dne 14. 10. 1998 (tč. 11) izrecno navedla, da je od osnovne vrednosti vloženih vlaganj potrebno odšteti višino zapadle najemnine od 30. 08. 1995 do vložitve nasprotne tožbe ter da letna najemnina s prometnim davkom po najemni pogodbi znaša 115.000,00 DEM. Na takšen pravilen zaključek sodišča prve stopnje tudi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka svoj zahtevek na povračilo vlaganj (v postopku pod opr. št. VII Pg 25/2002) utemeljevala na 40. členu ZRPSJ. Pri oblikovanju višine zahtevka iz naslova povračila vlaganj je namreč upoštevala svoj dolg iz naslova neplačanih in zapadlih najemnin, navedeni podlagi pa se ne izključujeta, saj je tožena stranka z njima utemeljila svojo terjatev (povračilo vlaganj po ZRPSJ) in njeno višino (zmanjšanje zaradi dolgovanih zneskov najemnin po Najemni pogodbi).

Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem, ki naj bi določil višino najemnine oz. se opredelil do ugotovljene vrednosti vložka v postopku pod opr. št. VII Pg 25/2002, pravilno zavrnilo. Višina najemnine namreč jasno izhaja iz besedila Najemne pogodbe, izvedenec pa tudi ni dokazno sredstvo za izkaz zatrjevanega vpliva ugotovljene vrednosti vložka in nerazpisa koncesije na višino zneska, ki naj bi se poračunal (najemnina). Slednje je stvar dogovora med pravdnima strankama, ki ga tožena stranka ni uspela izkazati.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 2375 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov do 1000 točk in 1% nad 1000 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki skupaj stroške v višini 1.105,62 EUR. Slednje je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.