Jedro

Sodna poravnava, na katero se sklicuje pritožnik, je bila sklenjena pod razveznim pogojem. Določeno je bilo, da se za določeno ceno proda stanovanje v roku enega leta in da se v tem primeru izkupiček razdeli po drugačnem procentu kot je solastniški delež v zemljiški knjigi. Ker se razvezni pogoj ni izpolnil, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se solastnina razdruži po določbah od 69. do 71. člena SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da se delitev solastne nepremičnine opravi tako, da se nepremičnina proda, izkupiček pa se razdeli vsakemu do ½ in da znašajo skupni stroški postopka 1.574,40 EUR.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Del materialnega prava je dogovor med strankama o tem, kako se bo delila kupnina v primeru prodaje nepremičnine. To sta sklenila v sodni poravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. P 269/2008, z dne 23. 12. 2008, v 5. in 6. točki dogovora. Tam sta ugotovila, da se nepremičnina proda in da nasprotni udeleženec prejme 74 % odkupnine po odbitku stroškov, predlagateljica pa 26 %. Dogovorila sta se, da nimata nobenih zahtevkov več. Predlagateljica se je višjemu deležu odpovedala s sodno poravnavo. Poravnava ni bila omejena na eno leto po sklenitvi. Iztek roka je vezan na dogodek, na katerega nobena stranka nima vpliva. Pritožnik si je ves čas prizadeval nepremičnino prodati preko več agencij. Roka ni mogoče šteti kot razveznega za celoten sporazum, ampak samo za del sporazuma, nikjer ni določeno, da se nepremičnina po roku ne sme prodati in da se kupnina deli po dogovoru. Sodišče je zmotno štelo, da je celotna sodna poravnava prenehala veljati. Sodišče je ravnalo v nasprotju z OZ o razlagi spornih pogodb. Namen strank ni bil, da se sporno razmerje odpre po preteku roka, temveč, da ostane v veljavi. Če bi bilo tako, bi stranki to jasno določili. Stranki nista opredelili, kaj se zgodi, če nepremičnina ni prodana. Sodišče bi moralo upoštevati dogovor o načinu delitve kupnine. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se pogodbe razlagajo tako, kot glasijo. Važno je, kaj sta stranki hoteli izraziti. Stranki sta s sodno poravnavo jasno izrazili namen pogodbe. Tedaj interpretacija ni potrebna. Sodišče je tudi zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Napačno je stališče, da med pravdnima strankama ni spora o deležih na skupnem premoženju. S sodno poravnavo sta se dogovorila za delež in način delitve kupnine. Ne more sodišče upoštevati zgolj dela sodne poravnave o višini deleža. Razveljavitev celotne 5. in 6. točke poravnave, ker je iztekel rok, nima podlage v sodni poravnavi. Sodišče najprej trdi, da ni spora o višini deleža, nato pa sprevidi, da je v poravnavi drugače. V poravnavi ni bil določen razvezni rok. V 8. točki pritrjuje predlagateljici, da je bil dogovor o razdelitvi kupnine dogovorjen z ostalimi pogoji. 5. točka poravnave pogojev ne vsebuje. Ni pogoja, zakaj bi ta točka prenehala veljati. Razmerje delitve denarja po poravnavi ni vezano na rok, niti na prodajno ceno. Tak pogoj bi bil ničen. Napačno je stališče sodišča, da naj bi način kupnine le za primer prodaje po 150.000,00 EUR. Take določbe v poravnavi ni. Zato predlaga spremembo sklepa tako, da se izkupiček deli na 74 % : 26 %.

3. Na vročeno pritožbo predlagateljica ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je sporna vsebina sodne poravnave, ki sta jo sklenili 23. 12. 2008 v zadevi P 269/2008 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Stališče pritožnika je, da sta se s sodno poravnavo pravdni stranki dogovorili, da po prodaji solastne stvari se izkupiček razdeli tako, da pritožnik prejme 74 %, predlagateljica pa 26 %. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je delež na skupnem premoženju za vsakega do ½, kar izhaja iz zemljiške knjige in tudi iz sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je razlagalo sodno poravnavo tako, da je delež na skupnem premoženju vsakega do ½ in da je bilo dogovorjeno, da se to premoženje razdruži tako, da se v enem letu od sklenitve stanovanje proda po ceni 150.000,00 EUR in nato razdruži v razmerju 74 % proti 26 % v korist pritožnika. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da stanovanja v dogovorjenem času nista uspela prodati (po dogovorjeni ceni), in tudi od leta 2008 do vložitve predloga stanovanja ni bilo mogoče prodati. Sodišče prve stopnje je poravnavo razlagalo tako, da je sklenjena pod razveznim pogojem (prodaja po ceni 150.000,00 EUR v roku enega leta in delitev kupnine v dogovorjenem razmerju). Ker razvezni pogoj ni bil izpolnjen, sodišče na poravnavo ni vezano in je zato treba premoženje oziroma solastnino razdeliti po določbah 69. do 71. člena SPZ.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlago sodne poravnave, kot jo je podalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi uporabilo podatek GURS-a o vrednosti stanovanja in ugotovilo, da je ta vrednost sedaj 129.529,00 EUR (priloga A4). Pritožnik pa je ponudil predlagateljici izplačilo 20.000,00 EUR, kar je 15 % vrednosti stanovanja. Sodna poravnava je pogodba med pravdnima strankama, ki ima moč izvršilnega naslova. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje ni pravilno razlagalo. Tekst poravnave je jasen; kljub temu, da nima zapisa o tem, kaj se bo zgodilo, če se v enem letu stanovanje ne proda in ne doseže cena 150.000,00 EUR. Po nastopu razveznega pogoja je stanje bilo takšno, kot je v zemljiški knjigi. Deleža sta do polovice in sodišče je zato pravilno ugotavljalo, ali so podani drugi pogoji za razdelitev skupnega premoženja in odločilo kot v izreku izpodbijanega sklepa. Sodna poravnava je nehala učinkovati, saj stanovanja v roku enega leta z določeno ceno ni bilo mogoče prodati (tretji odstavek 59. člena OZ). Da je takšno stališč pravilno, potrjuje tudi dejstvo, da sta v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot solastnika vsak do ½. Če bi s sodno poravnavo bil spremenjen solastniški delež, bi pritožnik lahko v zemljiški knjigi dosegel vpis do 74 % solastniškega deleža. 7. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in dejstva niso v nasprotju z vsebino sodne poravnave. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP in 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).