Jedro

V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje RS napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe.

Izrek

1. Postopki pod opr. št. U 391/2005, U 1802/2005, U 1805/2005 in U 1912/2005 se združijo tako, da postane vodilna zadeva opr. št. U 391/2005. 2. Tožba se zavrne. 3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 760,00 SIT v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Sodišče je na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS) postopke o istem predmetu, ki se vodijo pod opr. št. U 391/2005, U 1802/2005, U 1805/2005 in U 1912/2005 združilo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane vodilna zadeva opr. št. U 391/2005. Tožena stranka je z izpodbijanimi odločbami v točki I kot neutemeljene zavrnila pritožbe tožnika zoper odločbe Carinskega urada A. št. ... z dne 11. 5. 2001, št. ... z dne 10. 5. 2001, št. ... z dne 9. 5. 2001 in št. ... z dne 10. 5. 2001, pod točko II pa zahtevi za povrnitev stroškov ni ugodila. V obravnavanih primerih je davčni organ prve stopnje naknadno obračunal carinski dolg po carinskih deklaracijah za sprostitev blaga v prost promet, št. K4-... z dne 4. 5. 1999 v znesku 5690,00 SIT, št. K4-...z dne 28. 12. 1998 v znesku 12.597,00 SIT, št. K4-... z dne 15. 12. 1998 v znesku 10.731,00 SIT in št. K4-... z dne 19. 1. 1999 v znesku 14.342,00 SIT. Po izvedenem postopku na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, v nadaljevanju CZ), je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka štiri vrste toasta s trgovskimi nazivi A., B., C. toast in D. toast, v obdobju od 3. 6. 1998 do 8. 6. 2000, uvrščala v napačno tarifno številko Kombinirane nomenklature carinske tarife (KNCT) in sicer št. 1905 40 900 s stopnjo 15%, kar pa glede na temeljna pravila za uporabo KNCT (Uradni list RS, št. 77/97) ni pravilno, in bi se blago pravilno uvrščalo v tarifno številko KNCT 1905 90 300 s stopnjo 22,5 %. Po tem, ko je bil v poslovnih prostorih tožnice opravljen inšpekcijski pregled za čas od 1. 6. 1998 do 1. 7. 2000 zaradi domnevno nepravilnega uvrščanja opečenih kruhov - toastov v KNCT in izstavljen zapisnik o jemanju vzorcev št. 23-26 z dne 2. 3. 2001 ter opravljena analiza s strokovnimi mnenji o uvrščanju spornega blaga, je bil sestavljen zapisnik z dne 19. 3. 2001 in bil po vloženih pripombah izdan dopolnilni zapisnik dne 11. 4. 2001, je prvostopni organ izdal odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga in v odločbah odgovoril še na dopolnitev pripomb, ki jih je carinski organ prve stopnje prejel po izdaji dopolnilnega zapisnika. Sklepno je bilo ugotovljeno, da se zadevno blago ne more uvrstiti v tarifno oznako 1905 40 900 KNCT, ker se v to tarifno oznako uvrščajo v trenutku sprostitve v prost promet ponovno že (o)pečeni (toast - pražena, popečena rezina (belega) kruha, popečenec) izdelki, in ne izdelki katere je pred uporabo mogoče (ali pa tudi ne) (o)peči. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v pritožbi ni ugovarjal uvrstitvi spornega blaga v KNCT, niti ne navaja nobenih novih dejstev. Tožena stranka odgovori na pritožbeno navedbo v zvezi z enoletnim rokom za naknadni obračun carinskega dolga iz 154. člena CZ ter pojasni, da je ustrezna sprememba roka za naknadni obračun carinskega dolga začela veljati, preden je prejšnji, enoletni rok za naknadni obračun carinskega dolga potekel (v obravnavanih primerih bi ta potekel 4. 5. 2000, ker je bil ECL sprejet 4. 5. 1999; 28. 12 1999, ker je bil ECL sprejet 28. 12. 1998; 15. 12. 1999, ker je bil ECL sprejet 15. 12. 1998 in 19. 1. 2000, ker je bil ECL sprejet 19. 1. 1999) in tako tožnik nima prav, ko meni, da je enoletni rok za revizijo carinske deklaracije pretekel z dnem, ko se je pričel uporabljati Zakon o spremembah Carinskega zakona (Ur. l. RS št. 32/99). S spremembo zakona je bil rok podaljšan in kot tak velja za naprej in za vse enako in s tem ni podana kršitev 155. člena Ustave RS. V zvezi s pritožbenimi ugovori o pristojnosti za izdajo doplačilnih odločb tožena stranka odgovori, da Generalni carinski urad (GCU) ni pristojen za izdajo doplačilnih odločb v skladu z 9., 10., 21. in 24. členom Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS), ampak je stvarno pristojen za izdajo Carinski urad A., v skladu s 14. točko 12. člena ZCS. Oba delavca, ki sta opravila inšpekcijski pregled pa sta bila za svoja dejanja pooblaščena s strani generalnega direktorja Carinske uprave Republike Slovenije. Inšpekcijski pregled je bil opravljen na podlagi določbe 62. člena CZ, ki določa, da lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu do poteka roka iz 9. člena CZ po svoji lastni iniciativi ali na zahtevo deklaranta zaradi preverjanja točnosti podatkov v deklaraciji naknadno preveri komercialne, tehnološke in druge dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne posle v zvezi z obravnavanim blagom. Ti posli se lahko izvedejo v prostorih deklaranta ali druge osebe, ki je neposredno ali posredno poslovno vključena v omenjene operacije ali v prostorih katerekoli druge osebe, ki poseduje omenjene podatke in dokumente v poslovne namene. Carinski organ lahko prav tako pregleda blago, če je to mogoče, pri čemer veljajo za naknadno preverjanje enaka pravila, kot pri preverjanju deklaracije v rednem postopku (3. odstavek 138. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona - Uradni list RS, št. 46/99 in 103/99, v nadaljevanju UICZ). Zato sta preiskovalca v okviru inšpekcijskega pregleda, katerega predmet je bilo naknadno preverjanje deklaracije, vzela vzorce. Na podlagi pregleda listin in preiskanih vzorcev zadevnega blaga pa je bil sestavljen zapisnik dne 19. 3. 2001. Torej ne gre za opravljanje izvedeniške dejavnosti kot to zatrjuje tožnik v pritožbi, ampak za odločanje o tem, ali je blago pravilno uvrščeno po KNCT, za kar so carinskemu organu dana izrecna zakonska pooblastila. Pregled je bil opravljen v poslovnih prostorih tožnika v prisotnosti njegovih predstavnikov, ki sta v zvezi s poslom uvoza toastov carinskemu organu tudi predložila potrebno dokumentacijo in podatke (8. člen CZ). Po mnenju tožene stranke pri izvajanju pooblastil iz 62. člena CZ ni šlo za zaslišanje prič in zato tudi tožena stranka ni ugotovila kršitev, ki jih pritožba navaja v tej zvezi. Zato je neutemeljena zahteva tožnika v pritožbi, da bi prvostopni organ moral razpisati ustno obravnavo v skladu s 154. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP). Iz spornih carinskih deklaracij je razvidno, da je tožnik vpisan v polje 8 in 14 kar pomeni, da se je sam vpisal v carinsko deklaracijo kot prejemnik in carinski deklarant, zato ni dvoma, da je v tem primeru carinski dolžnik, se pravi oseba, ki je odgovorna za plačilo carinskega dolga (3. odstavek 143. člena CZ). Zapisnik z dne 19. 3. 2001 je bil poslan tožniku, kar je izkazano s podpisano vročilnico. Tožena stranka ugotavlja, da so prvostopne odločbe temeljile na določbah ZCS, ki določajo pristojnost za naknadni obračun ter določbah CZ, ki določajo okoliščine za nastanek carinskega dolga in način njegovega obračuna. Zakaj je tožnik dolžan plačati carinski dolg je navedeno v obrazložitvi prvostopnih odločb. Tožena stranka pri pregledu prvostopnih odločb ni ugotovila nepopolnosti, nejasnosti in nasprotovanj med izrekom in obrazložitvijo ter vsebino listin oziroma zapisniki v prilogi spisa zadeve, zato navedbe v pritožbi v tej smeri ocenjuje kot pavšalne. Odločitev o stroških temelji na 5. odstavku 213. člena ZUP.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačno uporabljenega materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršenja predpisov zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, ki pa jo je tožnik dopolnil s pripravljalno vlogo, ki jo je predložil na naroku za glavno obravnavo. V tožbi navaja, da je državna podsekretarka V.V. podpisala izpodbijano odločbo s pooblastilom ministra R.R., št. ... z dne 10. 1. 2003, pri čemer je 3. 12. 2004 prisegla nova vlada in imenovan nov minister Z.Z., kar pomeni, da po tem datumu R.R. ne more odločati v imenu ministrstva. Nadalje tožnik ponavlja pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopanje inšpektorjev pri naknadnem pregledu pri čemer opozarja, da je kontrolo opravila oseba, ki je zaposlena pri GCU in ne pri uradu, ki je izdal prvostopno odločbo, s čimer je bil kršen 12. člen ZUP. Kršena je bila tudi določba 4. odstavka 146. člena ZUP, ki predpisuje, da pristojni organ ne sme izdati odločbe preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah na katere se mora opirati odločba. Po tem, ko navaja določbe ZCS in ZUP v zvezi s krajevno in stvarno pristojnostjo carinskih organov, tožnik navede, da ni moč preizkusiti originarna pooblastila sektorja za preiskovalne zadeve pri GCU, saj ga izrecno ne omenja noben zakon. V odločbi tudi ni obrazloženo razmerje med sektorjem za preiskovalne zadeve pri GCU in Carinskim uradom A. V točki nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede podpisnika deklaracije tožnik predlaga, da se ugotovi ime in priimek carinskih uslužbencev, ki so sprejeli carinsko deklaracijo in njihova pooblastila. Nadalje bi po mnenju tožeče stranke moral carinski urad obvezno preveriti osebno ime zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe in se pri tem sklicuje na 67. člen ZUP/86, oziroma 66. člen ZUP ter 48. in 49. člen ZUP. Po mnenju tožnika mora carinski urad pri sprejemu carinske deklaracije ugotoviti podatke iz 66. člena ZUP kot tudi podatke iz 3. odstavka 53. člena CZ. Če carinski urad tega ne stori je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj je trditveno dokazno breme na organu. Nadalje navaja, da je nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL. Carinski urad namreč ni ugotovil imena fizične osebe, ki je izpolnila rubriko 14 ECL. Omenjeni vpis lahko pravno relevantno opravi zgolj zakoniti ali pogodbeni zastopnik prave osebe. Carinski organ v tej smeri ni izvajal nobenega dokaza. Omenjena dejstva se lahko ugotavljajo izključno iz pooblastila (3. odstavek 4.a člena CZ). Carinski urad tudi ni ugotovil imena in priimka fizične osebe, ki je bila prisotna pri pregledu (2. odstavek 53. člena CZ). Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti ugotoviti tudi zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tožeča stranka je vsa dejanja opravljala preko špedicije V.V.V. d.o.o. A. in bi moral carinski organ ugotoviti zakonitega zastopnika te špedicije, saj je špedicija deklarant. Nadalje tožnik opozarja na določbo 154. člena CZ v zvezi z rokom za izdajo odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga in opozarja na 155. člen Ustave RS po katerem zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ker je carinski urad določil izvedenca za pregled blaga bi moral razpisati ustno obravnavo v skladu s 154. členom ZUP. Glede dolžnosti sklica ustne obravnave zaradi uveljavljanja navedenih pravic upravni organ, ki vodi postopek, nima pravice delati samovoljno. Izjeme so mogoče samo tedaj, kadar jih zakon izrecno dovoljuje. Ob tem opozarja na 22. člen Ustave RS. V postopku sta bila zaslišana tudi predstavnika tožeče stranke pri čemer pa nista bila opozorjena na zadnjo alinejo 29. člena Ustave RS in nista bila opozorjena na pravice iz 3.g točke 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki so vsebovane v 1. in 2. točki 1. odstavka 183. člena ZUP. V pripravljalni vlogi tožeča stranka predlaga izvedbo vzorčnega postopka, predlaga, da se spis dopolni in da se v spis predloži pooblastilo, kot je bilo to v zadevi U 47/2005, predlaga uporabo 35. člena ZUS, opozarja na 68. člena Zakona o upravi, meni, da ni bil izpeljan pošten dokazni postopek in da gre za kršitev 22. in 25. člena Ustave RS. Očita pomanjkljivosti izreka prvostopnih odločb, saj v izreku manjka dajatveni del. Pooblaščenec tožeče stranke na naroku umakne predloge za zaslišanje prič, sklepno pa sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasni, da je državna podsekretarka V.V. podpisala odločbo s pooblastilom ministra R.R., čeprav je bil 3. 12. 2004 imenovan nov minister in se pri tem sklicuje na določbe 28. do 31. člena ZUP. Iz navedenih določb je razvidno, da mora biti v pooblastilu določen obseg pooblastila, kar pomeni, da mora biti poleg upravne stvari določeno tudi ali je oseba pooblaščena za celotno vodenje in odločanje v upravnem postopku ali pa le za posamezna dejanja postopka. Iz navedenih določb nikjer ne izhaja, da je časovna veljavnost podeljenega pooblastila vezana na konkretno osebo predstojnika, ki je pooblastitveni akt izdal. Iz tega izhaja, da z menjavo ministra ni potrebno, da novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku podeli novo pooblastilo. Seveda pa ima novi minister vso pravico že podeljena pooblastila uradnim osebam preklicati in sam odločiti kateri uradni osebi ministrstva in v kakšnem obsegu bo to pooblastilo podelil. Tožbeni ugovor v zvezi s kršitvami 68. člena Zakona o upravi in 2. odstavka 28. člena ZUP glede pooblastila carinskih delavcev v postopku carinjenja ter zatrjevano absolutna bistvena kršitev postopka po 4. točki 2. odstavka 237. člena ZUP in po 2. točki 3. odstavka 25. člena ZUS ter preverjanje (pri sprejemu) carinske deklaracije v skladu s podatki 67. člena ZUP/86 in 2. odstavka 53. člena CZ, kot tudi vložnika carinske deklaracije pa so po mnenju tožene stranke tožbene novote. Pooblaščenka tožene stranke na glavni obravnavi predloži licenco za N.N., ki je vložil deklaracijo in potrdilo z dne 28. 9. 1999, s katerim se potrjuje, da je navedena oseba zaposlena v špediciji V. d.o.o. Po mnenju tožene stranke ni potrebno, da se v vsaki zadevi predloži pooblastilo in se pri tem sklicuje na 4. a člena CZ. V carinskih postopkih je treba upoštevati pogoje zastopanja po Carinskem zakonu in Uredbi o pogojih za opravljanje poslov zastopanja v carinskih postopkih. Sklepno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je v vseh štirih primerih prijavilo udeležbo v postopku z vlogami št. ... z dne 16. 3. 2005, št. ... z dne 5. 9. 2005, št. ... z dne 5. 9. 2005 in št. ... z dne 12. 9. 2005, prisotnost na narokih pa je opravičilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka V.V. nima ustreznega pooblastila ministra za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 do 93/05, v nadaljevanju ZDU-1) minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena ZUP je določeno, da v upravni stvari za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člana predstojnik lahko pooblasti drugo osebo zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka V.V. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. ... z dne 10. 1. 2003, in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra, ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo pa po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP. Že tožena stranka je tožniku v odgovoru na pritožbene navedbe odgovorila, kakšna so pooblastila inšpektorjev pri naknadnem pregledu, zato sodišče tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim, zavrača iz istih razlogov. Tožniku je bila dana možnost sodelovanja v postopku in možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile v postopku ugotovljene. Zapisnik o ugotovitvah mu je bil posredovan, nanj je vložil pripombe, na katere je prvostopni carinski urad tudi odgovoril. Tožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem imen in priimkov carinskih uslužbencev ter njihovih pooblastil, ugotavljanje osebnega imena zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe, so tožbene novote in jih zato sodišče ne obravnava v skladu s 14. členom ZUS. Enako velja za ugovor, da carinski urad ni ugotovil imena glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL, ravno tako je novota ugovor, da ni ugotovljeno ime in priimek fizične osebe, ki je bila prisotna pri pregledu ter, da ni ugotovljeno, kdo je zakoniti zastopnik tožeče stranke, kot tudi zakoniti zastopnik špedicije. Zmotno in neargumentirano je stališče tožeče stranke, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kolikor carinski urad pri sprejemu carinske deklaracije ne ugotavlja podatkov iz 66. člena ZUP in podatkov iz 3. odstavka 53. člena CZ. 66. člen ZUP govori o vlogi, ki mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, 3. odstavek 53. člena, ki obravnava pregled blaga in druge carinske ukrepe za preverjanje deklaracije, pa določa, da carinski organ ni dolžan deklarantu plačati nadomestilo za vzorce blaga, če je količina oziroma vrednost tega blaga, vzeta kot vzorec v okviru vzorčnih količin, ki omogočajo normalno izvedbo kontrole, zato ni jasno, kaj tožnik z navedenimi ugovori zasleduje. Nadalje je neutemeljen tožbeni ugovor, ki se nanaša na rok za izdajo odločbe po 154. členu CZ, kar je tožniku pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da se spremenjena določba 154. člena CZ (ki določa tri letni rok in se je začela uporabljati 1. 7. 1999), uporabi tudi za primere, ko je rok za izdajo odločbe za naknadni obračun carinskega dolga začel teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih iztekel. V obravnavanih primerih ni sporno, da bi enoletni rok potekel že v času spremenjene določbe 154. člena CZ. Iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da sta bila zaslišana predstavnika tožeče stranke, ampak je iz ugotovitvenega zapisnika z dne 19. 3. 2001 razvidno, da je bil dne 2. 3. 2001 v poslovnih prostorih tožnika opravljen razgovor s L.L., projektnim vodjem, zadolženim za dobavitelja OLZ in gospo N.N., uvozno izvozno referentko. Imenovana nista bila zaslišana kot priči, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da nista bila opozorjena na svoje pravice. Ostale tožbene navedbe sodišče zavrača kot pavšalne in neobrazložene. Po presoji sodišča je carinski organ prve stopnje imel podlago za naknadno preverjanje deklaraciji, o čemer je bil izdan zapisnik na katerega je imel tožnik možnost vlaganja pripomb in sodelovanja v postopku. V teku postopka naknadnega preverjanja deklaracij so bili vzeti vzorci, kar ni v nasprotju z 62. členom CZ in opravljene analize s strani carinskega laboratorija, ki je ena izmed služb v okviru carinske službe. Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da je bilo sporno blago ob uvozu v carinsko območje Republike Slovenije napačno uvrščeno v tarifno številko KNCT, zato je carinski organ prve stopnje na podlagi odločbe točke a.) 1. odstavka 154. člena CZ izdal doplačilne odločbe. Tožnik tekom postopka sami uvrstitvi spornega blaga v drugo tarifno številko KNCT ter argumentom, s katerimi je carinski organ prve stopnje in tožena stranka utemeljevala drugačno uvrstitev v KNCT, ni ugovarjal. Med strankama ni spora o tem, da je bilo sporno blago ob uvozu v Slovenijo uvrščeno v napačno tarifno številko KNCT z nižjo carinsko stopnjo, tožnikovi ugovori pa so procesne in pravne narave in so po presoji sodišča neutemeljeni.

Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Kršitev določb Ustave RS ni našlo, ravno tako ni našlo ničnostnih razlogov.

Tožena stranka s tožbo ni uspela, zato je po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 36/04, dalje ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi z 16. členom ZUS uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, dolžna nasprotni stranki povrniti stroške postopka v višini 760,00 SIT, ki jih je tožena stranka priglasila iz naslova prevoza za prihod na obravnavo dne 25. 9. 2006, in sicer v 15 dneh od vročitve sodbe.