Jedro

Napačno štetje roka za vložitev pritožbe, pri čemer iz samega predloga ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena predmetnega postopka oziroma skrbeti za svoje pravice v postopku, ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, ki ga je očitno pomotoma označilo z opravilno številko IV P 762/2018 (namesto pravilno: IV P 673/2018, kar predstavlja očitno pisno pomoto, ki jo skladno z določbo 328. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP popravi sodišče prve stopnje) predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 26. 11. 2019 kot neutemeljen zavrnilo.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper uvodoma navedeni sklep (v navedbi sklepa opozori na napačno navedeno opravilno številko sklepa) navaja, da so iz sodnega spisa IV P 673/2018 jasno razvidna dejstva, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje povsem upravičen in utemeljen. Izpostavlja, da se upravičenost zamude presoja po subjektivnih kriterijih in da se torej upošteva tudi lastnosti stranke. Navaja, da je fizična oseba, ki nastopa pred sodiščem brez pooblaščenca, in da je žrtev trpinčenja na prejšnjem delovnem mestu ter žrtev kaznivih dejanj matere in zakonite zastopnice mld. toženca in da posledično trpi s hudo duševno stisko ter je vrh vsega socialno ogrožena oseba. Poudarja, da ima institut vrnitve v prejšnje stanje namen odvrniti ostrino avtomatično delujoče prekluzije, zato sodišča pogojev za vrnitev v prejšnje stanje ne smejo razlagati prestrogo. Upoštevati morajo tudi položaj stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Nadalje navaja, da določitev vsebine ″upravičenega vzroka″ pomeni razlago pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Kakor izhaja iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, tožnik zamude zaradi nevednosti nikakor ni mogel predvideti niti preprečiti. Sklicujoč se na sodno prakso nadalje tožeča stranka navaja, da je treba najprej ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na njegovi strani, in nato oceniti, ali je tožniku glede na to mogoče očitati, da je zakrivil zamudo. Meni, da to ni mogoče. Trdi, da je iz sodnega spisa in predloga za vrnitev v prejšnje stanje posledično podano subjektivno merilo tožnikove nekrivde za zamudo in je upravičen razlog za tožnikovo zamudo po 116. členu ZPP dejansko in dokazljivo izkazan. Tožeča stranka nadalje meni, da je izpodbijani sklep protizakonit in neveljaven, ker ga je v nasprotju z določbo prvega odstavka 120. člena ZPP (po kateri prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom) izdala okrožna sodnica svétnica K. R. Slednja je izdala protizakonito sodbo v tej zadevi, protizakoniti sklep z dne 6. 11. 2019 in protizakoniti izpodbijani sklep, zato tožeča stranka meni, da dokazljivo zlorablja uradni položaj za dosego nepravice. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga sodišču prve stopnje, in sicer po 120. in 343. členu ZPP pristojnemu predsedniku senata sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep in sklep z dne 6. 11. 2019 razveljavi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje iz upravičenega razloga ugodi.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Nasprotuje pritožbi in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Navaja, da je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo. Meni pa tudi, da je bil predlog vložen prepozno, saj bi ga morala stranka vložiti že skupaj s pritožbo zoper sodbo, če bi tedaj imela opravičljiv razlog za zamudo pritožbenega roka. Le-tega pa tožnik ni izkazal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v zvezi s predlogom tožeče stranke, da o pritožbi odloči pristojni predsednik senata sodišča prve stopnje, pojasnjuje, da je postopek s pritožbo zoper sodno odločbo določen v ZPP v členih 342 do 349. Predsednik senata sodišča prve stopnje zavrže prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo s sklepom brez naroka. Če pa ugotovi, da je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena, po prejemu odgovora na pritožbo ali ko izteče rok za odgovor na pritožbo, pošlje spis sodišču druge stopnje (višjemu sodišču), da odloči o pritožbi. O utemeljenosti pritožbe, ki jo je višje sodišče skupaj s spisom prejelo zaradi odločitve o pritožbi zoper izpodbijani sklep, je zato odločalo višje sodišče, ki je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč po prvi točki 35. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo 116. člen ZPP, da sodišče stranki, če ta zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka.

7. Tožeča stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da je kot laična oseba v nevednosti razumela, da v sodbi določen 30-dnevni pritožbeni rok pomeni štetje uradnih dni, saj sodišča delujejo samo od ponedeljka do petka; medtem ko prvi odstavek 333. člena ZPP ne opredeljuje načina štetja rokov. Šele s sklepom z dne 6. 11. 2019 je tožeča stranka izvedela, da naj bi imela 30-dnevno zamudo pri vložitvi tožbe (pravilno: pritožbe). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da se upravičenost zamude presoja po merilih krivde in da je vrnitev v prejšnje stanje možna le, če zamuda ni bila zakrivljena. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti. Pravilno je tudi pojasnilo, da pri tem institutu velja načelo, da nepoznavanje prava oziroma zmotno tolmačenje zakonskih določil škodi. Zato je pravilno zaključilo, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke. Pri tem se je pravilno oprlo na zakonsko določbo o štetju rokov - 111. člen ZPP, ki nikjer ne določa, da roki ne tečejo ob sobotah, nedeljah ali praznikih. Iz določbe drugega odstavka 111. člena ZPP, da se pri začetku štetja roka ne šteje dan vročitve sodnega pisanja, ampak se vzame za začetek roka prvi naslednji dan, in določbe, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika (četrti odstavek 111. člena ZPP), pa evidentno izhaja, da rok teče vse dneve v tednu in ne le v času, ko sodišče deluje. Tožeča stranka po obrazloženem zmotno meni, da so iz spisa razvidna dejstva, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje povsem upravičen in utemeljen. Okoliščin, ki jih izpostavlja v pritožbi, in sicer da je žrtev trpinčenja na prejšnjem delovnem mestu ter žrtev kaznivih dejanj matere in zakonite zastopnice mld. toženca in da posledično trpi s hudo duševno stisko ter je vrh vsega socialno ogrožena oseba, tožeča stranka v predlogu ni navedla. Pritožbeno sodišče teh navedb ne sme upoštevati, ker tožeča stranka v pritožbi ni izkazala, da teh dejstev, ki jih prvič navaja šele v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče prve stopnje ni kršilo niti pravice stranke do sodnega varstva niti njene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravilno je obrazložilo, da napačno štetje roka za vložitev pritožbe, pri čemer iz samega predloga ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena predmetnega postopka oziroma skrbeti za svoje pravice v postopku, ni mogoče šteti za skrbno ravnanje stranke. Tožeča stranka zato zmotno meni, da izhaja iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, da zamude zaradi nevednosti nikakor ni mogel predvideti niti preprečiti. Okoliščina, ki jo je tožeča stranka izpostavila v predlogu in ponavlja v pritožbi, da je fizična oseba, ki v postopku nima pooblaščenca, ne pomeni osebne lastnosti tožnika, pač pa zgolj okoliščino na njegovi strani, ki pa ne izkazuje upravičenega razloga za zamudo.

8. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da je izpodbijani sklep protizakonit in neveljaven, ker ga je izdala okrožna sodnica svétnica in ne predsednik senata. V 101. členu Zakona o sodiščih (ZS) je določeno, da so okrožna sodišča pristojna za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji med drugim v pravdnih zadevah v skladu z ZPP; v 102. členu ZS pa je v prvem odstavku določeno, da v zadevah iz prejšnjega člena vodi postopek in sodi oziroma odloča sodnik posameznik, razen če zakon določa, da sodi senat. Zakon ne določa, da v obravnavani pravdni zadevi (in tako tudi ne o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje) sodi senat, zato je skladno z gornjimi zakonskimi določbami v predmetni zadevi (tudi) o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločila okrožna sodnica (kot sodnica posameznica).

9. Pritožbene navedbe so se izkazale za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).

10. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka zgolj povzela nekatere pritožbene navedbe in pritrjevala razlogom izpodbijanega sklepa, zato z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k (hitrejši) odločitvi v zadevi. Stroški odgovora na pritožbo po obrazloženem niso bili potrebni za pravdo in jih mora tožena stranka kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).