Jedro

V primeru javnih razpisov gre za javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP, v kateri se določbe ZUP smiselno uporabljajo, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom. Smiselna uporaba ZUP pa pomeni uporabo tistih institutov, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bila vloga tožeče stranke za sofinanciranje vloge na javni razpis za sofinanciranje stroškov projekta interdisciplinarnih skupin (št. I) z naslovom „Razvoj naprednega sistema za kontrolo dostopa, beleženja delovnega časa in nadzor nad projektnimi aktivnostmi uslužbencev v podjetju“ zavrnjena. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je Javna agencija Republike Slovenije za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI) v Uradnem listu RS, št. 33/2009 z dne 30. 4. 2009, Ob-3430/09 objavila javni razpis za pridobitev sredstev evropskega socialnega sklada – ESS, z nazivom javni razpis za sofinanciranje stroškov projektnih interdisciplinarnih skupin (št. I) v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete 1. „Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti“, prednostne usmeritve „1.1. Strokovnjaki in raziskovalci za konkurenčnost podjetij“. Komisija je po odpiranju vlog ugotovila, da je vloga sicer pravočasna in formalno popolna, vendar pa ne izpolnjuje pogojev za kandidiranje. Prijavitelj presega višino upravičenih stroškov glede na tip upravičenih stroškov, saj so v obrazcu št. 7 – Finančni načrt navedene povprečne stopnje sofinanciranja, razen tega se tudi ne uvršča med mikro, mala (majhna) ali srednje velika podjetja po merilih Priloge 1 Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008. V pritožbenem postopku je tožena stranka pritožbo tožeče stranke sicer zavrnila, vendar je ugodila pritožbi v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da se tožeča stranka ne uvršča med mikro, mala (majhna) ali srednje velika podjetja. V zvezi z neizpolnjevanjem drugega razpisnega pogoja glede preseganja višine upravičenih stroškov glede na tip upravičenih stroškov zaradi uporabe povprečne stopnje sofinanciranja, je tožena stranka ugotovila, da je tožeča stranka v vlogi v obrazcu št. 7 (Finančni načrt) napačno uporabila povprečno stopnjo sofinanciranja, saj je v Navodilih k obrazcu št. 7 navedeno, da je potrebno vpisati ustrezen procent sofinanciranja glede na tip aktivnosti. V samem elektronskem obrazcu Finančnega načrta, ki je, kot je navedeno v 1. točki Navodil za prijavitelje, sestavni del razpisne dokumentacije, je v komentarju k izpolnjevanju excel tabele jasno določeno, da je v polja potrebno vnesti delež sofinanciranja (50 % ali 25 %) glede na to, ali gre za industrijske raziskave ali eksperimentalni razvoj. Upoštevajoč to izrecno navodilo je navajanje povprečne stopnje sofinanciranja v obrazcu št. 7 napačno. Zato je navedba tožeče stranke, da z navajanjem povprečne stopnje ni presegla najvišje možne stopnje sofinanciranja za industrijske raziskave (50 %) in eksperimentalni razvoj (25 %), s tem, ko je predvidela strošek industrijskih raziskav, ki znašajo 38,1 % stroškov celotnega projekta ter strošek eksperimentalnih raziskav, ki znaša samo 4,8 % od stroškov celotnega projekta, neutemeljena. V nadaljevanju je tožena stranka tudi ugotovila, da je tožeča stranka poleg napačne uporabe povprečne stopnje sofinanciranja v obrazcu št. 7 (Finančni načrt) za 2 člana interdisciplinarne skupine uporabila višjo stopnjo sofinanciranja, kot pa je predvideno za aktivnosti projekta v okviru eksperimentalnih raziskav in sicer 45 %. Na podlagi opisa aktivnosti in odgovornih oseb iz obrazca št. 5 (akcijski načrt izvajanja aktivnosti) je tožena stranka ugotovila, da bosta 2 člana interdisciplinarne skupine, ki se v tabeli članov na strani 22 vloge nahajata pod zaporednima št. 8 in 9, opravljala izključne aktivnosti v okviru eksperimentalnih raziskav, zato je upravičen delež sofinanciranja njunih stroškov dela 25 % in ne 45, kot izhaja iz obrazca št. 7 (Finančni načrt). Tožena stranka ugotavlja, da ima napačna določitev deleža sofinanciranja za posledico odprto finančno konstrukcijo. Skladno z 10. alineo 5. točke javnega razpisa (Pogoji za kandidiranje) je to eden izmed ključnih pogojev za uspešnost vloge, saj se, kot je zapisano, za zaprtje finančne konstrukcije poleg lasnih sredstev upoštevajo tudi pričakovana sredstva iz naslova tega javnega razpisa. V primeru takšnih nepravilnosti se vlogo skladno s sedmim odstavkom 8. točke javnega razpisa (Merila in način izbora prejemnikov) kot neprimerno zavrne. Tretji odstavek 21. točke javnega razpisa (Odpiranje vlog) dodatno določa, da finančni načrt ne more biti predmet dopolnitve in da tako niso možni nobeni naknadni vsebinski popravki. Ugotavlja, da je zaradi napačne določitve stopnje sofinanciranja finančna konstrukcija ostala odprta, kar je upravičen razlog za zavrnitev vloge. Ne glede na to, da so razlogi iz obrazložitve prvostopnega sklepa za zavrnitev vloge nepravilni, saj bi moral JAPTI zavrniti vlogo zaradi neizpolnjevanja razpisnega pogoja zaprtja finančne konstrukcije, je prvostopni sklep v izreku pravilen in zakonit. Tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, ker prvostopni sklep sploh nima obrazložitve in se ne da preizkusiti. Poleg tega pa je v izpodbijanem sklepu povsem napačno navedeno tudi dejansko stanje, saj ne drži nobeden izmed razlogov, ki sta navedena v obrazložitvi prvostopnega sklepa za zavrnitev vloge. V razpisnih pogojih namreč ni bilo navedeno, da se v obrazcu št. 7 – Finančni načrt ne sme prikazati povprečna stopnja sofinanciranja. Glede na to, da so po določilih razpisa točka 9.2. predvideni deleži sofinanciranja v višini 50 % za stroške industrijskih raziskav in sofinanciranja v višini 25 % za stroške eksperimentalnega razvoja, je tožeča stranka ob prijavi upravičeno navedla, da bo sofinanciranje celotnega projekta predstavljalo delež v višini 45 % celotnih stroškov, glede na dejstvo, da predstavljajo stroški za industrijske raziskave 80 % skupnih stroškov, stroški za eksperimentalni razvoj pa 20 % skupnih stroškov. Prav tako je napačna odločitev, da tožeča stranka ne izpolnjuje drugega pogoja – velikosti podjetja. Navedeno nepravilnost je sicer odpravila tožena stranka v pritožbenem postopku, soglašala je tudi s tožečo stranko, da med pogoji za kandidiranje ni izrecno zapisan tudi pogoj pravilne določitve višine upravičenih stroškov glede na tip upravičenih stroškov, ki bi bil sam po sebi razlog za zavrnite vloge. Glede na navedene ugotovitve tožene stranke, so zato pritožbene navedbe v celoti upravičene. Zato bi morala tožena stranka pritožbi ugoditi in odpraviti prvostopenjski sklep ter sama rešiti zadevo tako, da bi vlogi tožeče stranke za sofinanciranje projekta ugodila v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP. Tožena stranka bi lahko zgolj presojala ali je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in ali je bil prekršen materialni zakon, ugotovitev, ali je aktivnosti zaposlenih delavcev uvrstiti med eksperimentalni razvoj ali pa med industrijska raziskovanja in kakšno delo dejansko opravljata, pa predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja. V skladu z drugim odstavkom 253. člena ZUP bi lahko organ druge stopnje z namenom, da bi se zadeva rešila pravilno v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena tega zakona sicer spremenil odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov določenih v 274., 278. in 279. členu ZUP. Ne glede na navedeno pa je tudi dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka napačno ugotovljeno, saj zaposlena pod zaporedno št. 8 in 9 kot razvojnika strojne in programske opreme, ne izvajata samo nalog pri eksperimentalnem razvoju, ampak sodelujeta tudi v fazi industrijskega razvoja. V obrazcu št. 5 prijave, na katero se sklicuje tožena stranka, ni nikjer navedeno, da naj bi navedena člana sodelovala zgolj pri eksperimentalnem razvoju. Navedeni obrazec v stolpcu 6 opredeljuje navedbo odgovorne osebe in navedbo njegove funkcije v skupini. To vsekakor pomeni, da pri posamezni fazi niso navedene vse osebe, ki pri njej sodelujejo, ampak zgolj odgovorna oseba za posamezno aktivnost. Zato je povsem absurdna ugotovitev tožene stranke, da je sicer izpodbijani sklep v obrazložitvi v celoti napačen, da pa je izrek, s katerim je bila vloga zavrnjena pravilen in zakonit, zato ne obstaja potreba po odpravi izpodbijanega sklepa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in da vlogi tožeče stranke ugodi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da sta bili tako odločitev prvostopnega kot odločitev drugostopnega organa sprejeti v skladu z vsemi določili javnega razpisa in razpisne dokumentacije ter z ostalimi veljavnimi pravnimi predpisi. Tožena stranka je v postopku na drugi stopnji skladno z drugim odstavkom 247. člena ZUP in pravno prakso presoje zakonitosti odločbe sklep Javne agencije RS za podjetništvo in tuje investicije št. 4/2010-(1/2010) o zavrnitvi vloge preizkusila tako glede pritožbenih navedb, kot tudi po uradni dolžnosti ugotavljala če ni prišlo v postopku do bistvenih kršitev postopka ali pa do kršitve materialnega zakona. Pri tem je seveda kot materialni predpis morala upoštevati predvsem javni razpis z vsemi njegovimi formalnimi in vsebinskimi omejitvami za uspešnost vloge prijaviteljev. Ugotovila je, da je izrek prvostopnega sklepa zakonit. Pritožbeni organ je dolžan v pritožbenem postopku presoditi zakonitost izpodbijanega sklepa in same pritožbene navedbe. Skladno z zakonskimi določbami je ugotovil nepravilnosti oz. nepopolnosti v obrazložitvi in v svoji odločbi navedel pravi razlog za zavrnitev vloge. Na podlagi dodatnih dokazil o velikosti podjetja ki so bila toženi stranki posredovana šele v postopku obravnavanja pritožbe, je ugotovila, da je pritožbena navedba, da se prijavitelj uvršča med mikro, mala oz. srednje velika podjetja, utemeljena. Glede drugega dela obrazložitve prvostopnega sklepa, da prijavitelj presega višino upravičenih stroškov glede na tip upravičenih stroškov zaradi upoštevanja povprečne stopnje sofinanciranja pri oblikovanju finančnega načrta, pa je tožena stranka potrdila ugotovitev JAPTI, da je uporaba povprečne stopnje sofinanciranja pri finančni konstrukciji projekta nepravilna in v nasprotju z določili javnega razpisa. Ugotovila je, da je bila v tem delu ugotovitev dejanskega stanja prvostopenjskega organa pravilna, ni pa bila pravilna uporaba materialnega prava oz. obrazložitev zavrnitve, saj je bila le-ta pomanjkljiva. Nepreseganje višine upravičenih stroškov ni eden izmed izrecnih pogojev za kandidiranje, ki jih sicer najdemo v 5. točki javnega razpisa, vendar je nepravilno upoštevanje povprečne stopnje sofinanciranja upravičenih stroškov pri posameznih razvojnih dejavnostih projekta povzročilo nadaljnje nepravilnosti v finančnem načrtu in posledično nepravilnosti v zapiranju finančne konstrukcije. Z odločbo je tožena stranka tako ugotovila, da je pravi razlog za zavrnitev vloge, ki ga eksplicitno predvideva javni razpis, odprta finančna konstrukcija in je pritožbo zavrnila. Tožeča stranka tudi v tožbi še vedno vztraja pri tem, da ni presegla višine upravičenih stroškov glede na tip upravičenih stroškov, čeprav iz javnega razpisa jasno izhaja, da je tožeča stranka nepravilno uporabljala stopnjo sofinanciranja, glede na tip upravičenih stroškov. Tožena stranka vztraja, da nobene vmesne stopnje sofinanciranja z razpisom niso dopustne. Tolmačenje tožeče stranke ni le v nasprotju z določili javnega razpisa, je tudi v nasprotju z navodili in obrazci za prijavitelje. Interpretacija tožeče stranke tudi ni skladna z odgovori na vprašanja, ki so bili dani pred prvim odpiranjem z namenom pojasnitve posameznih določil javnega razpisa. Določitev povprečne stopnje sofinanciranja pomeni odprto finančno konstrukcijo. Vsi upravičeni stroški, ki so predvideni na projektu, morajo biti razdeljeni glede na to, ali aktivnosti v okviru katerih nastajajo, spadajo med industrijske raziskave ali med eksperimentalni razvoj. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki jo je v pritožbenem postopku v obrazložitvi dopolnila tožena stranka, pravilna in zakonita. V primeru javnih razpisov, kot je obravnavani, gre za javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP, v kateri se določbe ZUP smiselno uporabljajo, kolikor področje ni urejeno s posebnim zakonom. Smiselna uporaba ZUP pa pomeni uporabo tistih institutov ZUP, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči. V obravnavanem primeru, ko iz javnega razpisa izhaja, da je v zvezi z odločanjem o izboru in dodelitvi sredstev predviden dvostopenjski postopek, smiselno odločanje po presoji sodišča pomeni uporabo tistih določb ZUP, ki se nanašajo na pooblastila pritožbenega organa, tako glede preizkusa izpodbijane odločbe v mejah pritožbenih navedb, kot tudi glede meje preizkusa v okviru uradne dolžnosti (preizkusi kršitev pravil postopka in pravilnost uporabe materialnega predpisa).

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ prve stopnje (JAPTI) upravičeno štel, da je uporaba povprečne stopnje sofinanciranja pri finančni konstrukciji projekta nepravilna in v nasprotju z določili javnega razpisa.

Namen javnega razpisa je sofinanciranje stroškov projektnih interdisciplinarnih skupin. Iz točke 9.2 javnega razpisa „Višina sofinanciranja upravičenih stroškov“ izhaja, da se stroški industrijskih raziskav lahko sofinancirajo v višini 50 %, stroški eksperimentalnega razvoja pa v višini 25 %. V javnem razpisu je tudi navedena podrobnejša razlaga pojmov, kaj se šteje med stroške industrijskih raziskav in kaj se šteje v primeru stroškov eksperimentalnega razvoja. Tako je v Navodilih k obrazcu št. 7 (Finančni načrt) določeno, da se upravičene stroške vpisuje v obrazec št. 7 za vsakega člana interdisciplinarne skupine posebej, kot strošek dela posameznega člana interdisciplinarne skupine pa se poleg imena, priimka predvidenega stroška dela za to osebo v letu 2009 vpiše tudi smiselno predviden strošek dela za leto 2010 in ustrezen procent sofinanciranja glede na tip aktivnosti. Vse člane interdisciplinarne skupine zaposlene pri prijavitelju pa se vpiše na enak način. Ker iz podatkov predloženega upravnega spisa, pa tudi iz izpodbijane odločbe in tožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka v obrazec št. 7 med upravičene stroške v rubriki „procent sofinanciranja“ navedla povprečno stopnjo (45 %), sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je uporaba povprečne stopnje sofinanciranja pri finančni konstrukciji projekta nepravilna in v nasprotju z določili javnega razpisa. Zato kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da sicer v javnem razpisu nikjer ni bilo izrecno navedeno, da navedba povprečne stopnje ni dovoljena, da pa zaposlena, ki izvajata naloge pri eksperimentalnem razvoju, sodelujeta tudi v fazi industrijskega razvoja. V primeru javnih razpisov gre za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem je treba pri dodeljevanju finančnih sredstev upoštevati načela enakih možnosti ponudnikov (14. člen Ustave RS). Tožeča stranka je imela možnost pridobiti dodatne informacije v zvezi s pripravo vloge (obrazca št. 7), se seznaniti z odgovori na vprašanja, ki so bili dani z namenom pojasnitve posameznih določil javnega razpisa, in predstavljajo, kot izhaja iz 24. točke javnega razpisa, del razpisne dokumentacije. V teh odgovorih (npr. odgovor št. 14 odgovorov na vprašanja pred prvim odpiranjem ponudb) pa je bilo izrecno navedeno, da je višina sofinanciranja upravičenih stroškov 25% oziroma 50%. Pogoji javnega razpisa morajo biti za vse prijavitelje enaki in tožena stranka je v tem smislu, ob preizkusu pritožbenih navedb, tudi obrazložila svojo odločitev.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006 in 62/2010) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.