Jedro

Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2012 je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker v Republiki Sloveniji nima zavarovalne dobe. Dejansko stanje glede pravice tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine se po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 3. 2012 ni spremenilo, saj se ni spremenilo dejansko stanje glede obstoja zavarovalne dobe v Sloveniji, prav tako se ni spremenila pravna podlaga, na katero se zahtevek opira. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku tožnikovo vlogo pravilno zavrgla. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 5. 2014 ter, da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno uporabila četrti odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), saj se dejansko in pravno stanje v času po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 3. 2012 do vloge tožnika z dne 28. 1. 2014, ko je ponovno zahteval priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ni spremenilo.

2. Tožnik v pritožbi prilaga potrdilo Agencije za gospodarske registre Republike Srbije, da firme, v kateri je bil zaposlen od 1. 12. 1968 do 30. 6. 1992 niso bile registrirane na območju Republike Srbije in se zato tudi niso plačevali prispevki za delovno dobo in socialno zavarovanje. Iz kopije delovne knjižice se lahko ugotovi, da je bila izdana v Republiki BiH, od tam poslana v A., kjer je 1. 12. 1968 sklenil delovno razmerje. Delovna knjižica mu je bila vrnjena, ko mu je delovno razmerje dne 30. 6. 1992 prenehalo. Iz kopije osebnih izkaznic iz BiH in Republike Srbije izhaja, da je živel v obeh republikah, so pa bile zdravstvene knjižice zanj in za njegove otroke v času od 1. 12. 1968 do 30. 6. 1992 overjene v A. in so se obvezni zdravstveni pregledi opravljali v Sloveniji. V zdravilišča in na počitnice v Sloveniji so hodili brezplačno, saj so bili zavarovani v Sloveniji. Navaja, da obstaja evidenca o njegovi delovni dobi od leta 1968 do 1992 pri toženi stranki. Nadalje navaja, da je bilo zavarovanje plačano v podjetju B. v Sloveniji. Toženka je poslala obrazce M4 za plačane prispevke v PIO C. (Srbija) za čas od 1. 1. 1975 do 30. 6. 1992, za druga leta oziroma za čas od 1968 do leta 1975 pa v PIO C. (Srbija) ni sledov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 5. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote D. št. ... z dne 11. 3. 2014. Navedena odločba se je odpravila, zahteva zavarovanca za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa zavrgla. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območne enote D., št. ... z dne 11. 3. 2014, je bilo odločeno, da zavarovanec nima pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Ta določa, da se pravica iz obveznega zavarovanja (11. člen) uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenila.

7. Prav takšno dejansko stanje, za uporabo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, je bilo podano v predmetni zadevi, kakor to pravilno ugotavlja tožena stranka v predsodnem postopku. Iz podatkov je namreč razvidno, da je bilo z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2012 odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Odločitev je bila sprejeta na podlagi ugotovitev in po podatkih matične evidence, da tožnik v Republiki Sloveniji nima pokojninske dobe. V postopku je bilo pridobljeno potrdilo srbskega nosilca socialnega zavarovanja o dopolnjeni zavarovalni dobi v Srbiji v skupnem trajanju 38 let, 10 mesecev in 2 dni v obdobju od 1. 12. 1968 do 5. 5. 2010. Odločba je bila tožniku vročena 3. 4. 2012 in je postala dokončna ter pravnomočna.

8. Tožnik je 28. 1. 2014 pri toženi stranki ponovno podal zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine za 22 let, 3 mesece in 26 dni zavarovalne dobe v Sloveniji, ki jo je opravil kot delavec v B., ostalo delovno dobo pa naj bi dopolnil v Srbiji, prav tako pri podjetju B..

9. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Z odločbo št. ... z dne 29. 3. 2012 je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker v Republiki Sloveniji nima zavarovalne dobe, saj v zavarovanje v Sloveniji ni bil prijavljen, niti ne obstaja o tem nobena mikrofilmska evidenca. Dejansko stanje glede pravice tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine se po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 3. 2012 ni spremenilo, saj tožnik ničesar takega ne v tožbi, ne pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi ne navaja.

10. V času od 29. 3. 2012, ko je bila izdana pravnomočna odločba o zavrnitvi pravice tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine je bil sicer sprejet Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2, vendar se določbe glede izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine v primerjavi z ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) niso v ničemer spremenile, pogoji so se zgolj zaostrili, tako glede starosti, ki je potrebna za upokojitev, kakor tudi glede zavarovalne oziroma pokojninske dobe. Prav tako je v obeh primerih že veljal mednarodni Sporazum o socialnem zavarovanju sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/10 - MP 05/10).

11. V predmetni zadevi je tako prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se dejansko stanje glede obstoja zavarovalne dobe v Sloveniji po izdaji pravnomočne odločbe z dne 29. 3. 2012 ni spremenilo, prav tako se pa ni spremenila pravna podlaga, na katero se zahtevek opira in je tako izpolnjen dejanski stanj iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ter je bilo potrebno s strani tožene stranke v predsodnem postopku njegovo vlogo zavreči. 12. Tožnik v pritožbi ne navede ničesar takega, kar bi vplivalo na spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča. V ničemer ne pojasni v čem se bi po pravnomočni odločbi z dne 29. 3. 2012, s katero je bilo že pravnomočno odločeno o pravici tožnika do starostne pokojnine, spremenilo dejansko stanje oziroma v čem naj bi bila spremenjena pravna podlaga.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.