Up-423/00

20. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 20. novembra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1140/2000 z dne 11. 10. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. N 5/2000 z dne 17. 4. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v:

1.V nepravdnem postopku zaradi razlastitve je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je pritožniku odvzelo lastninsko pravico na 120 kvadratnih metrih zemljišča za izgradnjo magistralne ceste. V ustavni pritožbi pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče oceni pravilnost postopkov in odločitev sodišč prve in druge stopnje. Pri tem navaja, da je v postopku razlastitve vztrajal, naj mu investitor zagotovi nadomestno nepremičnino, saj je dovolj zazidljivih parcel za zamenjavo. Pritožnik očita, da so bila nadomestna zemljišča na voljo le nekaterim in da investitor ni zagotovil dovoza na zemljišče parc. št. 497/4 k. o. Trzin. Za igradnjo ceste naj bi investitor potreboval samo 60 kvadratnih metrov zemljišča, zato pritožnik želi, da se mu del razlaščene napremičnine vrne.

2.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi.

Pritožnik v ustavni pritožbi ne zatrjuje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zato se je Ustavno sodišče lahko omejilo na presojo, ali odločitev sodišča temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. V tem primeru bi lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti.

3.Višje sodišče je obrazložilo, da razlastitveni upravičenec ni razpolagal z nadomestno nepremičnino v radiusu, ki ga je pogojeval pritožnik, zato je pritrdilo odločitvi nižjega sodišča, da se za razlaščeno nepremičnino določi odškodnina. Glede njene višine je sprejelo stališče, da je bilo kmetijsko zemljišče pritožnika spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče zaradi načrtovane gradnje objekta javne infrastrukture. Njegova tržna vrednost se s tem ni spremenila, ker za načrtovano namembnost zemljišče ni v pravnem prometu in se lahko proda le kot kmetijsko zemljišče. Po oceni Ustavnega sodišča navedeno stališče sodišča ni brez razumne pravne podlage in torej ni arbitrarno. Za kršitev 22. člena Ustave bi lahko šlo tudi, če bi sodišče v obravnavanem primeru odločilo napak ali drugače, kot sicer redno odloča v podobnih ali enakih zadevah. Vendar je Višje sodišče pojasnilo, da je pri odločanju upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča v zadevi št. II Ips 589/99 z dne 8. 5. 2000, da je pri določanju odškodnine pomemben namen, za katerega se je parcela uporabljala dotlej, ko je bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.

Pritožnik pa nasprotja z uveljavljeno sodno prakso niti ne zatrjuje.

4.Očitno je, da ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato ustavne pritožbe ni mogoče sprejeti.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude