Jedro

Ni jasno, kako bi tožniku odprava in vrnitev v ponoven postopek ali pa tudi ugoditev njegovi vlogi z dne 6. 1. 2020 v času odločanja sodišča sploh ni koristila, saj zamenjava vozila za nazaj po naravi stvari ni mogoča in ne omogoča zamenjave v letu 2021.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba:_

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za zamenjavo vozila z registrsko označbo KK ... za opravljanje avtotaksi prevozov na območju Mestne občine Ljubljana za leto 2020 z vozilom z registrsko označbo LJ ...

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožeča stranka zaprosila za izdajo dovoljenja za zamenjavo vozila ter priložila dokazilo o licenci za vozilo z registrsko označbo LJ ... in dokazilo o samem vozilu s to registrsko označbo. Prvostopenjski organ ugotavlja, da zato, ker tožeča stranka nima veljavne licence za opravljanje avtotaksi prevozov za vozilo z registrsko označbo KK ..., ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih določa Odlok o avtotaksi prevozih (v nadaljevanju Odlok). To, da zato vozilo ne izpolnjuje pogojev, pa je bilo ugotovljeno z odločbo št. 3712-228/2019-8 z dne 15. 7. 2020. Ker nima veljavnega dovoljenja za opravljanje avtotaksi prevozov za vozilo z registrsko označbo KK ... in ker nima plačane občinske takse v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Odloka, je prvostopenjski organ vlogo tožeče stranke za zamenjavo vozila KK ... z vozilom LJ ... zavrnil. 3. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. _Tožbene navedbe:_

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v trenutku, ko je podala popolno vlogo za menjavo vozila, izpolnjevala vse predpisane pogoje za izdajo le-tega. Imela je veljavno licenco oziroma dovoljenje za opravljanje avtotaksi prevozov in to tako za vozilo z registrsko označbo LJ ... kot tudi za vozilo z registrsko označbo KK ... Obe licenci sta veljali do 23. 4. 2020 in ju je tožeča stranka pravilno obnovila za obdobje nadaljnjih pet let, do 24. 4. 2025. Prav tako izpolnjuje tudi drugi pogoj, ki je določen v 2. členu Odloka, saj je pri njej v rednem delovnem razmerju A. A., ki ima opravljen tozadevni izpit. Kar pa se tiče zaključka prvostopenjskega organa, da tožeča stranka ni plačala občinske takse, pa pojasnjuje, da je tožeča stranka zahtevala, da se ji plačilo takse naloži zgolj za obdobje šestih in ne sedmih mesecev. Nalog za plačilo občinske takse je prejela šele ob koncu junija 2020. Poleg tega je bil sklic na plačilnem nalogu napačen, zaradi česar tožeča stranka ni mogla sprovesti plačila, zaradi česar je zoper plačilni nalog ugovarjala ter zahtevala, da se izda popravljen oziroma pravilen plačilni nalog, ki bo vseboval pravilne podatke. Ker tega tožena stranka ni storila, je naslovila ponovno zahtevo za izdajo pravilnega plačilnega naloga, tožena stranka pa se ni odzvala. Pri toženi stranki zadeve niso urejene, kar smiselno izhaja iz več zapisnikov o inšpekcijskem nadzoru Inšpektorata za javni sektor. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da vlogi tožeče stranke za izdajo dovoljenja za zamenjavo vozila z registrsko označbo KK ... za opravljanje avtotaksi prevozov na območju Mestne občine Ljubljane za leto 2020 z vozilom z registrsko označbo LJ ... ugodi, podrejeno pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke:_

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, pri čemer pa ne obrazloži, zakaj jih ni predložila v postopku izdaje izpodbijanega akta. Poleg tega za predmetno tožbo nima pravnega interesa, saj se izpodbijani akt nanaša na izdajo dovoljenja za zamenjavo vozila za opravljanje avtotaksi prevozov za leto 2020, s takšnim dovoljenjem pa ne bi mogla opravljati avtotaksi prevozov v letu 2021. Pravni položaj tožeče stranke se tudi v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bi v ničemer izboljšal. Zaradi tega bi moralo sodišče tožbo zavreči, pa tudi sicer je tožba vsebinsko neutemeljena.

6. Tožeči stranki je bila dne 15. 7. 2020 izdana odločba št. 3712-228/219-8, s katero je bila zavrnjena izdaja dovoljenja za opravljanje avtotaksi prevozov na območju Mestne občine Ljubljana za leto 2020, in sicer ker nima veljavne licence za opravljanje avtotaksi prevozov za vozilo z registrsko označbo KK ... Ker nima veljavnega dovoljenja za to vozilo in ker nima plačane občinske takse, je treba zavrniti tudi vlogo za zamenjavo vozila z vozilom z registrsko označbo LJ ... Dovoljenje za zamenjavo je možno izdati samo pod pogojem, da ima avtotaksi prevoznik sploh dovoljenje za opravljanje avtotaksi prevozov z vozilom, ki ga želi zamenjati. Tožeča stranka pa tudi ni plačala letne občinske takse. Neplačilo občinske takse iz 10. člena Odloka se nanaša na vozilo z registrsko označbo KK ... Ne gre za neplačilo upravne takse za vlogo, ki je bila zavrnjena z izpodbijanim upravnim aktom. Ta je bila nesporno plačana, zato je tožena stranka o vlogi sploh vsebinsko odločala. Navedbe o neplačilu občinske takse pa so tudi sicer prepozne. Tudi če je tožeča stranka ob vložitvi vloge izpolnjevala pogoje za izdajo dovoljenja, je to za presojo pravilnosti izpodbijanega upravnega akta nerelevantno, saj je prvostopenjski organ dolžan odločati na podlagi dejanskega stanja ob izdaji izpodbijanega akta. Tožeča stranka ima zgolj eno veljavno licenco in to za eno samo vozilo. Licenco ima zgolj za vozilo LJ ... Tožena stranka pa se ne bo podrobneje izjavljala o zapisnikih o inšpekcijskem nadzoru, saj to za ta upravni spor ni relevantno. Neutemeljene in brezpredmetne so tudi navedbe, da naj bi izpodbijani upravni akt izdal Oddelek za finance in splošne zadeve, kar tudi sicer ne drži, saj ga je izdal Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet. _Pripravljalna vloga tožeče stranke:_

7. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je imela veljavno licenco vse do meseca aprila 2020, pred iztekom veljavnosti je pa tudi že vložila vlogo za podaljšanje licence. Tožena stranka bi morala odločbo izdati do 6. 3. 2020. Ker se jo je lotila šele v juliju 2020, bi morala tožečo stranko pozvati, naj predloži veljavno licenco, česar pa ni storila. Za podaljšanje licence zadostuje, da je vložena vloga za podaljšanje. Neutemeljeno je tudi stališče tožene stranke, da bi morala biti tožba zavržena. Naslovno sodišče je 5. 5. 2022 izdalo sodbo št. I U 1812/2020 med istima strankama, pri čemer je bilo predmet postopka dovoljenje za opravljanje avtotaksi prevozov za leto 2019 in je tožbi ugodilo, zato ima tožnik tudi v predmetni zadevi pravni interes. Tožena stranka skuša zavesti sodišče, da se vlogo nanaša na leto 2020. Iz razloga, ker tožena stranka o vlogah tožnika ni odločala po šestih mesecih in več, je tožnik pričel vloge vlagati več kot šest mesecev pred pričetkom obdobja, na katerega se posamezno dovoljenje nanaša. 8. Obe stranki sta se na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izrecno odpovedali opravi glavne obravnave, zato je sodišče ni opravilo in je odločilo na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov.

**K točki I izreka:** Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

9. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tako iz tožnikove vloge v upravnem postopku z dne 6. 1. 2020, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, kot iz izreka izpodbijane odločbe je jasno razvidno, da je tožnik vlogo za zamenjavo vozila vložil le za leto 2020 in da se tudi izpodbijana odločitev o zavrnitvi dovoljenja za zamenjavo vozila nanaša le na leto 2020. Tudi v primarnem tožbenem zahtevku, s katerim tožnik zahteva odločitev o sami pravic, tožnik zahteva, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se odloči, da se njegovi vlogi za izdajo dovoljenja za zamenjavo vozila z registrsko označbo KK ... za opravljanje avtotaksi prevozov na območju MOL _za leto 2020_ (poudarilo sodišče) z vozilom z registrsko označbo LJ ..., ugodi. Podreden zahtevek se glasi le na odpravo odločbe in vrnitev toženi stranki v ponoven postopek.

11. Tako ni jasno, kako bi tožniku odprava in vrnitev v ponoven postopek ali pa tudi ugoditev njegovi vlogi z dne 6. 1. 2020 v času odločanja sodišča sploh koristila, saj zamenjava vozila za nazaj po naravi stvari ni mogoča in, kot pravi tožena stranka, ne omogoča zamenjave v letu 2021. 12. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 23. 4. 2021 izrecno izpostavila, da se tožnikov položaj z uspehom v upravnem sporu ne more izboljšati, ker se dovoljenje nanaša na leto 2020. Tožnik je na to odgovoril le s sklicevanjem na to, da naj bi bil to cilj tožene stranke, tj., da ne bi imel nobenega pravnega sredstva zoper njeno samovoljno ravnanje, s katerim mu povzroča škodo. Vendar sodišče opozarja, da bi tožnik lahko svoj zahtevek kadarkoli spremenil v ugotovitvenega, pa ga ni, kljub ustaljeni upravno-sodni praksi, da je to odgovornost tožeče stranke in ne morebiti dolžnost sodišča, da jo na to pozove.1 Tožnik tako kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke na pomanjkanje pravnega interesa tožbenega zahtevka ni spremenil, zato ni utemeljen ugovor, da naj tožnik ne bi imel sodnega varstva zoper izpodbijani akt.2

13. Tožnik je še izpostavil odločitev Upravnega sodišča med istima strankama v zadevi I U 1812/2020 z dne 5. 5. 2022, kjer je bil predmet spora dovoljenje za opravljanje avtotaksi prevozov za leto 2019, sodišče pa je tožbi ugodilo. Iz tega naj bi sledilo, da tožnik pravni interes _„v predmetni zadevi nedvomno ima“_. Sodišče pojasnjuje, da je s sodbo I U 1812/2020-17 z dne 5. 5. 2022 odločalo o tožnikovi pravici do pravnega sredstva, in sicer o tem, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko njegove pritožbe ni obravnavala po vsebini, ampak jo je zavrgla. V tej sodbi sodišče torej ni presojalo pravilnosti odločitve organa glede izdaje dovoljenja, ampak pravilnost in zakonitost zavrženja pritožbe, kar je povsem drug predmet spora.

14. Ob takih okoliščinah sodišče ugotavlja, da si tožnik z vloženo tožbo glede na tožbeni zahtevek (odločitev o sami stvari oz. odprava izpodbijanega upravnega akta), tudi če bi ji bilo ugodeno, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

15. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na obstoj pravnega interesa, je zaradi ugotovitve, da ne obstaja več, tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo, ker niso podane procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:** Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Gl. npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023, I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 232/2022 z dne 12. 4. 2023, I Up 115/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 175/2022 z dne 19. 10. 2022 in I Up 37/2022 z dne 9. 11. 2022. 2 Gl. sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023 (10. točka obrazložitve).