Jedro

Dejstvo, da je prodajalec obenem tudi proizvajalec stvari lahko pomeni, da mu je bila napaka znana, ali da mu vsaj ni mogla ostati neznana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik zoper toženo stranko terjatev v znesku 12.602.619,00 SIT z obrestmi ter zavrglo tožbo glede ugotovitve, da ima tožnik zoper toženo stranko terjatev v višini 4.625.110,00 SIT z obrestmi.

Zoper to odločbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da so bile na kupljeni jadrnici številne pomanjkljivosti, ki so tožnika upravičevale do izročitve druge jadrnice brez napak. Da odprava napak ne prihaja v poštev, dovolj jasno izhaja iz mnenja izvedenca V. B. Razen tega bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka ne le prodajalec, marveč tudi proizvajalec jadrnice, kar pomeni, da so ji bile napake znane, ali pa ji vsaj niso mogle ostati neznane. To pomeni, da tožnik kljub opustitvi obvestila o napaki in kljub temu, da je skrite napake odkril šele po šestih mesecih od prevzema stvari, ni izgubil pravic iz jamčevanja za napake. Tožena stranka je sicer tožniku ponudila popravo jadrnice, vendar mu ni dala nobenih garancij, da bodo napake korektno odpravljene. Sicer pa so bile te take, da jih niti ni bilo mogoče odpraviti. Sodišče bi moralo zato zavzeti stališče o tem, ali je bil tožnik upravičen zahtevati izročitev druge jadrnice brez napak. Upoštevati bi bilo tudi treba, da se je tožena stranka zavedala, da mora tožniku odpraviti napake, oziroma je celo pristala na razdrtje pogodbe, s tem da bi tožniku vrnila kupnino, on pa njej jadrnico. Že iz tega izhaja, da se je zavedala, da gre za bistvene napake. Ker tožena stranka ni izpolnila upravičenih tožnikovih zahtev, je tožniku nastala škoda. Zato je utemeljen tudi njegov odškodninski zahtevek. V dopolnitvi pritože, ki jo je tožnik vložil že po izteku pritožbenega roka, pojasnjuje, da so bile toženi stranki ob prodaji napake znane ter se pri tem sklicuje na mnenje izvedencev. Poudarja zlasti mnenje izvedenca V.B. in utemeljuje svoje stališče, da bi mu morala tožena stranka v pisni obliki obljubiti odpravo napak in pri tem jasno in določno definirati napake.

Pritožba je utemeljena.

Zaradi spremembe nedenarne obveznosti v denarno, se zdi na prvi pogled irelevantno razglabljanje, ali ima (oz. je imel) tožnik pravico zahtevati izročitev druge stvari brez napak ali pa le odpravo napak. Zaradi stečaja prodajalca je namreč po sili zakona upravičen le do znižanja kupnina (2. točka 1. odstavka 488. člena ZOR). Vendar, kot bo pojasnjeno kasneje, je za odločanje o odškodninskem zahtevku pomembno tudi, ali je bil tožnik upravičen zahtevati izročitev druge stvari brez napake.

Kar zadeva očitne napake, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik izgubil zahtevek iz naslova jamčevanja za te napake (in to vključno z odškodninskimi zahtevki iz 2. odstavka 488. člena ZOR, ki so posledica teh napak). Kajti tožbo je vložil po izteku enoletnega roka iz 500. člena ZOR. Toženo stranko je namreč obvestil o napakah 4.9.1985, tožbo pa vložil šele 29.4.1987. Kar zadeva jamčevalni zahtevek iz tega naslova in z njim povezano škodo (t.j. škodo v zvezi s kupljeno stvarjo) je zato irelevantno, ali so bile toženi stranki očitne napake znane, oz. bi ji vsaj morale biti znane, kot tudi, ali so te napake tožnika upravičevale do zahtevka za izročitev druge jadrnice brez napak.

Drugačna je situacija glede skritih napak. Tu utegne biti utemeljeno tožnikovo stališče, da kljub temu, da so se pojavile šele po šestih mesecih od izročitve, ni izgubil pravico sklicevati se na te napake.

V pritožbi namreč utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti pomen dejstva, da je bila tožena stranka ne le prodajalec, marveč tudi proizvajalec plovila ter da je zato povsem mogoče, da so ji bile te napake znane, ali ji vsaj niso mogle ostati neznane. V tem primeru bi tožnik izgubil pravico iz jamčevanja za te napake le, če bi jih začel sodno uveljavljati šele po letu dni od kar je o njih obvestil toženo stranko. In ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, pa tudi ker ni ocenilo pomena dejstev, da je tožena stranka tudi proizvajalec sporne jadrnice, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

To pa velja tudi glede odškodninskih zahtevkov za škodo, ki je posledica skritih napak. Za to škodo iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjem odstavku, ni a priori izključena odškodninska odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnik v nobenem primeru ni upravičen do odškodnine, ker da si je z neupravičenim vztrajanjem pri zahtevku za izročitev druge jadrnice to škodo sam povzročil. Tako stališče pa je, kot smiselno pravilno opozarja pritožba, vsaj dvomljivo. Res je, da uveljavljanje zahtevka za izročitev druge stvari zaradi manjše in lahko popravljive napake lahko pomeni zlorabo pravic. Vendar dosedaj zbrano dokazno gradivo ne kaže, da bi šlo tudi pri skritih napakah za manjše in še manj za lahko odpravljive napake. Še več. Sodišče prve stopnje je celo ugotovilo (očitno na podlagi mnenja izvedenca V.B., ko je bil zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo), da bi imele napake (sodišče ni ugotovilo katere - očitne, skrite ali ene in druge) za posledico zmanjšanje življenjske dobe jadrnice, izvedenec V.B. pa je še pojasnil, da so napake funkcionalne in da onemogočajo redno rabo plovila. Vse to kaže, da je bil tožnik morda vendarle upravičen zahtevati izročitev druge jadrnice ter da je zato prenagljen zaključek prvostopnega sodišča, da je škoda posledica njegovih neupravičenih zahtev, ne pa toženkine kršitve pogodbenih obveznosti.

Ker je torej dejansko stanje tudi v tem pogledu zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena in 3. točka 380. člena ZPP).

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je tožena stranka glede na to, da je bila tudi proizvajalec jadrnice, vedela, ali vsaj mogla vedeti za skrite napake. V ta namen naj opravi ustrezne poizvede pri toženi stranki, zlasti glede kontrole njenih izdelkov ter oceni tudi tisti del mnenje izvedenca V. B., ki se nanaša na udrtino v kobilici (5. stran pisnega mnenja), pri iskanju vsebine skrbnosti (oz. dolžnosti) proizvajalca glede kontrole takih plovil, kakršna je sporna jadrnica, pa po potrebi angažira ustreznega izvedenca ladjedelniške stroke. Če se bo prepričalo, da toženi stranki skrite napake niso mogle ostati neznane, naj razišče, ali je tožnik toženo stranko sploh obvestil o teh napakah in če je, kdaj. To je pomembno za oceno, ali je tožnikovo sklicevanje na te napake med samo pravdo pravočasno (500. člen ZOR). Če se bo sodišče prepričalo, da se je tožnik med pravdo pravočasno skliceval na skrite napake in s tem glede teh napak uveljavljal pravico iz jamčevanja (seveda le glede teh napak) bo moralo ugotoviti vrednost jadrnice brez skritih napak in njeno vrednost s temi (skritimi) napakami (glede očitnih napak je tožnik bržkone izgubil pravice iz jamčevanja). Če se bo sodišče prepričalo, da so podane vse predpostavke za uveljavitev pravic iz jamčevanja, naj ugotovi, ali je škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi (zgolj) skritih (in ne tudi očitnih) napak res posledica njegovega neupravičenega vztrajanja pri zahtevi za izročitev druge jadrnice, ali pa je nastala zaradi toženkine kršitve pogodbenih obveznosti. V ta namen naj oceni mnenje izvedenca V. B. in okoliščine, ki so omenjene v prejšnjem odstavku. Ker bi šlo v konkretnem primeru za poslovno odškodninsko odgovornost, bo moralo sodišče pri oceni izgubljenega dobička upoštevati 1. in 2. odstavek 266. člena ZOR, prav tako pa tudi 4. odstavek 266. člena ZOR.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.