Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogodba je bila veljavno sklenjena, ni pa se začela izvrševati. Za to, da bi tožena stranka lahko začela z aktivnostmi, je bilo potrebno naročilo s strani tožeče stranke. Zakaj do naročila ni prišlo, ni odločilnega pomena, saj tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da s tožečo stranko po zamenjavi njenega vodstva ni poskušala aktivno sodelovati, prav tako tudi ne, da od tožeče stranke ni zahtevala izpolnitve pogodbe v smislu, da se ji izročijo kakršnikoli podatki.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke, (II) ugotovilo, da delno obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke, (III) ugotovljeni terjatvi pobotalo na dan izdaje sodbe, (IV) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 147212/2011 z dne 13.10.2011 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku tako, kot to izhaja iz IV. točke izreka izpodbijane sodbe, (V) toženi stranki naložilo plačilo zneska 8.904,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot je to navedeno v V. točki izreka izpodbijane sodbe ter (VI) toženi stranki naložilo plačilo nadaljnih pravdnih stroškov tožeče stranke.
2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje ter predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo tožeča stranka ni priglasila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, ki se nanaša na pogodbo o izterjavi z dne 1.10.2011, in sicer glede ugotovitve, da sta obe pravdni stranki podali ugovor neizpolnjene pogodbe. Ne da bi se višje sodišče spuščalo v pravna naziranja pritožnika, ki za odločitev niso bistvenega pomena, pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila glavna pogodbena obveznost tožene stranke izvajanje aktivnosti, ki so opredeljene v 4. členu navedene pogodbe. Temu tožena stranka niti ne oporeka, tako kot v postopku na prvi stopnji pa tudi v pritožbi ponavlja, da je bila upravičena do plačila, ne glede na to, ali so bile storitve opravljene ali ne. Takšno stališče je nepravilno in dokazno nepodprto.
6. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila pogodba o izterjavi z dne 1.10.2011 sklenjena, vendar se ni začela izvrševati, prav tako pa je pravilen zaključek, da je podlago za začetek aktivnosti določal 2. člen pogodbe: za to, da bi tožena stranka lahko začela z aktivnostmi, je bilo potrebno naročilo s strani tožeče stranke. Zakaj do naročila ni prišlo, ni odločilnega pomena, saj tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da s tožečo stranko po zamenjavi njenega vodstva ni poskušala aktivno sodelovati, prav tako tudi ne, da od tožeče stranke ni zahtevala izpolnitve pogodbe v smislu, da se ji izročijo kakršnikoli podatki. Še več: sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka prejela seznam dolžnikov in podatke o zneskih, na podlagi katerih bi lahko začela z nekaterimi aktivnostmi, kljub temu pa niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni dokazala, da bi opravila kakršnokoli aktivnost, določeno s to pogodbo (v nasprotju z ustnim dogovorom o izterjavi dolgov, kjer je tožena stranka dokazala, da je dogovorjene aktivnosti opravila, za kar je izstavila račune št. 176/10, 188/10 in 211/10, in glede katerih je sodišče prve stopnje obstoj terjatve nedvoumno ugotovilo).
7. Višje sodišče tudi ne sledi pritožbenemu stališču, da je tožena stranka upravičena do plačila v pavšalnem znesku v višini najmanj 2.000,00 EUR, in to ne glede na obseg dela, kar naj bi izhajalo iz 4. člena pogodbe. Pravilen je namreč zaključek izpodbijane sodbe, in sicer, da je navedeno pogodbeno določilo mogoče razumeli (le) tako, da mora tožena stranka opravljati v pogodbi navedene aktivnosti, za katere lahko nato zaračuna mesečno ceno, določeno v 4. členu pogodbe, v primeru uspešne izterjatve pa je upravičena še do 5 % od izterjanega zneska. Za sklepanje, da je tožena stranka upravičena do pavšala v višini najmanj 2.000,00 EUR, ne glede na obseg dela, v pogodbi ni najti opore, tudi sicer pa je takšno stališče - ob nedvomno ugotovljenem dejstvu, da ni opravila nobenih aktivnosti – v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), čemur pravnega varstva tudi sicer ni mogoče nuditi.
8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.