Jedro

V zaostrenih medsebojnih sosedskih odnosih, ugotovljenih realnih in verbalnih groženj obdolženca ni mogoče opredeliti drugače kot resnih in objektivno zmožnih, da dosežejo ogroženost drugega, kot take pa jih je sprejela tudi oškodovanka.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega L. C. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka 300,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 5.940,00 SIT in 80.000,00 SIT povprečnine, oškodovanko pa je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Predlagal je njeno spremembo in izrek obdolžencu oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi 2. odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je zagovornik vztrajal pri pritožbenih navedbah in pritožbenih predlogih.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato, ker obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanjih prič in samimi temi zapisniki. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje zagovornik, je podana le v primeru, če sodišče v razlogih sodbe v zvezi z odločilnimi dejstvi povzema vsebino izvedenih dokazov v nasprotju z dejansko in na taki podlagi sklepa na obstoj oziroma neobstoj pravno pomembnih dejstev. Zagovornik v pritožbi ne navaja, da bi sodišče prve stopnje v sodbo povzelo izpovedbo zaslišanih prič v nasprotju z dejansko. Obstoj zatrjevane kršitve utemeljuje s tem, da iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje izpoved priče E. Š. sploh dokazno ocenjevalo in kakšno dokazno oceno je izpeljalo v zvezi z njegovo bistveno različno izpovedbo z izpovedbo oškodovanke, kakor tudi izpovedbo priče C.. Nadalje isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi še v oceni sodišča prve stopnje o tem, da je priča C. dogodek enako opisala kot oškodovanka in njen mož. Na opisan način zagovornik izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej dejansko uveljavlja v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe in ni pribavilo pri Okrožnem državnem tožilstvu v Celju spis št. Ptk 01151/06, obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe kot to trdi zagovornik. Iz zagovora obdolženca namreč izhaja, da se v predmetni zadevi obravnava fizični napad oškodovanke in njenega moža nanj dne 31.3.2006, torej dejanje, ki naj bi bilo storjeno po sedmih mesecih od obravnavanega dogajanja dne 1.8.2005. Ker iz tega sledi, da s časovnega vidika z obravnavano zadevo nima nobene neposredne zveze, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je ta dokazni predlog obrambe zavrnilo in svojo odločitev tudi povsem sprejemljivo obrazložilo s tem, da k razjasnitvi dejanskega stanja v predmetni zadevi ne bi mogel nič doprinesti. Zato smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Ob preizkusi izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb zagovornika, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, ko je po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje na način kot izhaja iz izreka sodbe z direktnim naklepom. Svojo dokazno oceno o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, v katerem je očitano mu kaznivo dejanje zanikal in izpovedbi njegove hčerke, ki je tak zagovor obdolženca potrjevala, pač pa izpovedbam oškodovanke in prič E. Š. in M. C., je v sodbi utemeljilo dovolj natančno in za vsako odločilno dejstvo navedlo tudi primerne razloge.

Zagovornik neutemeljeno trdi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje nepopolna zato, ker iz obrazložitve sodbe izhaja, kot da priča E. Š. sploh ne bi bil zaslišan, oziroma bi bil zaslišan le glede posledic, ki bi jih naj oškodovanka utrpela. Za tako trditev ni podlage v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč na tretji strani izpodbijane sodbe v tretjem odstavku določno navedlo, da ne verjame zagovoru obdolženca, da z električno kosilnico ni zamahoval proti oškodovanki, saj so nasprotno, torej, da je s kosilnico zamahoval proti oškodovanki, izpovedali oškodovanka, njen mož in priča M. C.. Tudi iz razlogov sodbe na isti strani, kjer sodišče prve stopnje obrazlaga svoj zaključek o tem, proti kateremu delu telesa oškodovanke je obdolženec zamahoval z električno kosilnico, se da razbrati, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do izpovedbe priče E. Š. o tem, da je obdolženec zamahoval z električno kosilnico proti oškodovankini glavi. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da glede na umikanje oškodovanke po neravnem terenu dopušča možnost, da je obdolženec zamahoval najprej proti prsnemu košu oškodovanke, ko pa se mu je le-ta umikala, pa je bilo lahko obdolženčevo zamahovanje usmerjeno že proti oškodovankini glavi. S tem v zvezi pa je zavzelo stališče, da niti ni toliko pomembno ali je obdolženec zamahoval proti oškodovankini glavi ali proti njenemu prsnemu košu in je kot odločilno štelo, da je bilo zamahovanje usmerjeno proti oškodovankinemu telesu. Iz tega sledi, da je sodbo oprlo na izpovedbo priče E. Š. le v delu, ko je zatrjeval, da je obdolženec proti oškodovanki zamahoval z rezilom električne kosilnice in presodilo, da se v tem delu sprejeta izpovedba priče sklada z izpovedbo oškodovanke in priče M. C. Neutemeljene pa so tudi navedbe, s katerimi skuša zagovornik prikazati, da je sodišče prve stopnje zmotno poklonilo vero izpovedbam oškodovanke, njenega moža in priče M. C. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da so medsosedski odnosi med C. in Š. že dlje časa popolnoma porušeni in močno zaostreni. Prav tako je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec pri obrezovanju žive meje stal na parceli last Š. in da je bila prav ta okoliščina vzrok za oškodovankino približanje obdolžencu in temu sledečo njeno prepoved obdolžencu, da žive meje tam ne bo rezal. Ker v spisu ni nobenega indica, kaj šele dokaza, ki bi potrjeval trditev zagovornika, da sta se oškodovanka in njen mož, oborožen s palico, obdolžencu približala z namenom izzvati oziroma celo napasti ga, njegovo opisovanje, kakšno ravnanje oškodovanke da bi bilo pričakovano, še zlasti v zvezi z njeno trditvijo, da se je obdolženca bala že pred obravnavanim dogajanjem ne vnaša prav nobenega dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so oškodovanka, njen mož in priča C. sicer različno opisali razdalje med obdolžencem in oškodovanko v času, ko je obdolženec proti njej zamahoval z električno kosilnico. Različna ocena razdalj je posledica njihovega subjektivnega zaznavanja, za katero pa je splošno znano, da je pri ljudeh različno. Ker je obdolženec v zagovoru sam povedal, da se mu je oškodovanka približala na razdaljo dveh metrov, ta razdalja pa se celo popolnoma sklada z izpovedbo priče M. C., zagovornik neutemeljeno trdi, da je ocena sodišča prve stopnje o tem, da je priča C. dogodek opisala enako kot oškodovanka in njen mož, zmotna zato, ker sta slednja govorila o razdalji enega oziroma treh metrov in tudi zato, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da priča nima občutka za razdalje.

Neutemeljeno je tudi stališče zagovornika, da četudi bi obdolženec zamahoval proti oškodovanki z električno kosilnico na način, kot je zatrjevala oškodovanka, to ne predstavlja resne grožnje, ki bi bila objektivno sposobna doseči ogroženost drugega. Ni dvoma, da predstavlja električna kosilnica za rezanje žive meje, z rezilom dolgim 60 cm, s katero je obdolženec oškodovanki grozil z zamahovanjem proti njej, nevarno sredstvo, s katerim bi oškodovanko lahko resno telesno poškodoval. V pritožbi izpostavljena subjektivna ocena izpovedbe obdolženčeve hčere B. C. o tem, da kosilnica ni nevarna zaradi njene strukture, ki je namenjena le žaganju tankih vejic, ne more biti upoštevna, saj je oškodovanka jasno povedala, da se je bala, da ji bo obdolženec z rezilom kosilnice prerezal vrat. Obdolženec pa oškodovanki ni grozil le s tem sredstvom, ampak ji je tudi verbalno zagrozil, da jo bo počil (mišljeno ustrelil). V zaostrenih medsebojnih sosedskih odnosih, ugotovljenih realnih in verbalnih groženj obdolženca ni mogoče opredeliti drugače kot resnih in objektivno zmožnih, da dosežejo ogroženost drugega. Kot take pa jih je brez dvoma sprejela tudi oškodovanka, kar je jasno manifestirala že v času njihovega izvrševanja z umikanjem pred obdolžencem, po dokončanem kaznivem dejanju pa tudi s takojšnjo telefonsko prijavo policiji, o čemer ne more biti dvoma tudi na podlagi zagovora obdolženca, ko je povedal, da so bili policisti pri njem že po treh minutah, ko je prišel domov. Zato četudi zdravstvene težave, ki jih je opisovala oškodovanka in jih pripisala obravnavanemu obdolženčevemu ravnanju, niso objektivno izkazane, ne more biti nobenega dvoma o tem, da se je oškodovanka zaradi obravnavanega obdolženčevega ravnanja čutila resno ogroženo in da je obdolženec pri njej vzbudil hud občutek prestrašenosti. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da naj bi oškodovanka in njen mož obdolženca fizično napadla po obravnavanem dogajanju (po navedbi obdolženca dne 31.3.2006) ne more zato v ničemer vplivati na ugotovljeno ogroženost oškodovanke v obravnavanem dejanju.

Zagovornik neutemeljeno izpodbija tudi ugotovljeno kazensko odgovornost obdolženca. V izreku sodbe opisanem kaznivem dejanju in v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni nikakršne podlage za sklepanje o kakršnemkoli malomarnostnem odnosu obdolženca do dejanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je obdolženec dokazano mu kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, ki ga je v sodbi tudi povsem primerno obrazložilo tako glede zavestne kot voljne sestavine. Zagovornikovo izvajanje, da ODT ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, ki bi kazal na obdolženčev naklep, niti sodišče takega dokaza ni izvedlo, ne da bi konkretiziral, kakšen dokaz v tej smeri bi bilo potrebno še izvesti v zvezi z na izpovedbo obdolženčeve hčere oprto trditev češ, da električna kosilnica za rezanje žive meje ne predstavlja sredstva, s katerim bi bilo moč ogroziti življenje ali telo drugega, zato ne more biti upoštevno. Glede na obrazloženo pritožba zagovornika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena.

Zagovornik trdi še, da je sodišče prve stopnje prekršilo tudi kazenski zakonik in sicer v vprašanju ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje domnevna grožnja resna in objektivno zmožna doseči ogroženost drugega. Ker iz tega sledi, da kršitev kazenskega zakona vidi v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona pa je podana le v primeru, če sodišče dejansko stanje ugotovi pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi določbo kazenskega zakona ali če ne uporabi določbe, ki bi jo moralo, tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji po določbi 386. čl. ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo prav vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolžencu, ki pred sodiščem še ni bil kaznovan, je z izrekom pogojne obsodbe izreklo primerno kazensko sankcijo. V pogojni obsodbi določena kazen zapora je primerna teži kaznivega dejanja, ugotovljeni krivdi obdolženca ter po sodišču prve stopnje ugotovljeni obteževalni in olajševalni okoliščini. Preizkusna doba pa je bila obdolžencu tako določena v najkrajšem možnem zakonskem trajanju. Zato niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe tudi v tem delu v obdolženčevo korist. Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obdolženca s pritožbo ni uspel, zato mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ta je bila glede na nezapletenost zadeve in z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, odmerjena na 300,00 EUR.