Jedro

Ali je neko delovno opravilo nevarna dejavnost, se ne presoja po tem, ali je bilo nevarno v konkretnem primeru. Presoja se po tem, ali je nevarno vselej, in abstracto. Merilo za presojo nevarnosti je zato abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodni dogodek. Tožeča stranka se je namreč poškodovala pri čiščenju celice transformatorske postaje, ki je bila delno pod električno napetostjo. Po stališču sodišča prve stopnje je delo na visokonapetostnih napravah v transformatorski postaji nevarna dejavnost. Tožniku je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 600.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 600.000 SIT in za pretrpljen strah 400.000 SIT, skupaj 4.100.000 SIT. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo nadaljnjih 4.400.000 SIT) je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo obrestni zahtevek za čas do izdaje sodbe. Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki povrne 170.000 SIT njenih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo ter prisojeno odškodnino zvišalo, tako da je tožniku za telesne bolečine priznalo 1.200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 600.000 SIT, za strah pa 800.000 SIT. Skupaj tako odškodnina, prisojena na drugi stopnji, znaša 5.600.000 SIT. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 1.1.2002 do 20.3.2002 po 13,5 % obrestni meri. Odločitev o stroških je prilagodilo spremenjenemu uspehu ter tožniku priznalo še 40.392 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper takšno sodbo zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava vlaga revizijo tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zniža na 1.400.000 SIT ter tožniku dosodi najmanj 40 % sokrivdo. Revident meni, da je tožnik ravnal v nasprotju z 18. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Tožnik je namreč kvalificiran elektrikar in se je že v času šolanja seznanil z varnostnimi ukrepi, ki so potrebni za delo na električnih napravah. Poleg tega naj bi tožnik kršil tudi 44. člen Zakona o varstvu pri delu (U.l. SRS 71/86), ki določa, da mora delavec delo opravljati s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih ter določbo 28. člena Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Uradni list RS, št.29/1992; v nadaljevanju - Pravilnik), ki določa pet varnostnih pravil za delo v breznapetostnem stanju. Kršil naj bi tudi interne pravilnike in navodila za delo na električnih napravah. Po mnenju revidenta že običajna skrbnost terja, da tisti, ki dela z električnimi kabli, preveri, če so pod napetostjo ali ne. V nadaljevanju se revizija sklicuje na napise o visoki napetosti in smrtni nevarnosti, ki naj bi nalagali še posebno skrbno ravnanje.

Revizija pa napada tudi odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da so tožnikove posledice, kakor jih je ugotovil izvedenec, minimalne.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O podlagi odškodninske odgovornosti: Pravno odločilna dejstva, ki se nanašajo na odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti, so naslednja: Tožnik je pričel z delom v celici 4 transformatorske postaje 12 po odredbi nadrejenega skupinovodje S. V., ki je bil prepričan, da je celica št. 4 brez napetosti. Takega prepričanja je bil, ker sta mu zjutraj delavca D. in Š. povedala, da sta izklopila vse v transformatorskih postajah 11 in 12. Ustaljen potek dela je tak, da delavci, ki opravljajo čiščenje celic, sami ne izklapljajo električne energije in ne preverjajo breznapetostnega stanja. Vklapljanje in izklapljanje električne energije je bila naloga tožnikovih nadrejenih (D., Š.). Čiščenje celice ni nevarno, če se tistemu, ki celico čisti, pred tem vse pripravi.

Takšne dejanske ugotovitve sicer ne utemeljujejo obstoja objektivne odgovornosti po drugem odstavku 154. člena ZOR, na katerega sta svojo odločitev oprli nižji sodišči, vendar pa to ne spremeni odločitve, da je za škodo v celoti odgovorna tožena stranka. Navedena dejstva namreč utemeljujejo sklep, da je podana krivdna odgovornost delavcev tožene stranke, za katero v skladu s prvim odstavkom 170. členom ZOR odgovarja tožena stranka. Navedena dejstva ne nudijo podlage za ugotovitev tožnikovega pravno relevantnega soprispevka.

Ali je neko delovno opravilo nevarna dejavnost se ne presoja po tem, ali je bilo nevarno v konkretnem primeru. Presoja se po tem, ali je nevarno vselej, in abstracto. Merilo za presojo nevarnosti je zato abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. Ob zgornji ugotovitvi, da čiščenje celice ni nevarno, če se tistemu, ki celico čisti, pred tem vse pripravi, je na dlani, da tožnik ni opravljal dela, iz katerega bi izvirala povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. Uporaba pravila 173. člena ZOR oziroma drugega odstavka 154. člena ZOR o objektivni odgovornosti je zato izključena.

Revident se je že v postopku pred sodišči prvih dveh stopenj skliceval na pravila o varstvu pri delu. Za obravnavano zadevo relevantna so pravila Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št.32/1974; ZVD) in Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Uradni list RS, št.29/1992; v nadaljevanju - Pravilnik). Ravno ta pravila pa, v nasprotju z revidentovimi prizadevanji, v celoti utemeljujejo odškodninsko odgovornost tožene stranke za krivdno ravnanje njenih delavcev. Zakon o varstvu pri delu je splošne narave, naslovljen pa je v prvi vrsti na delodajalca, ki je dolžan zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne razmere (prim. določbe III. poglavja ZVD). Cilj varstvenih določb pa je varstvo delavca (prim. prvi odstavek 4. člena ZVD). Res je sicer, da zakon tudi delavca obvezuje, naj ravna pazljivo (prim. 26 - 28. člen ZVD), vendar pa vprašanja konkretne odgovornosti ne pušča odprtega. V drugem odstavku 26. člena ZVD določa, da morajo biti v delovnem procesu določene pravice in odgovornosti, ki jih imajo vodilni delavci v zvezi z izvajanjem in zagotavljanjem varstva pri delu. Varstvo pred nevarnostjo električnega toka podrobno konkretizira Pravilnik. V 28. členu je opredeljenih 5 varstvenih pravil, ki morajo biti uporabljena pred začetkom dela v breznapetostnem stanju. Bistvo teh pravil je, da so naprave v breznapetostnem stanju. O tem, kdo je dolžan preveriti izvedene ukrepe varstva pri delu, govori 66. člen Pravilnika. Ta oseba je vodja del oziroma vodja delovne skupine. On je tudi tisti, ki je v skladu s četrtim odstavkom tega člena pristojen izdati nalog za začetek dela.

V obravnavani zadevi je bila izdana odredba skupinovodje S. V., čeprav pred tem niso bili izvršeni vsi varstveni ukrepi določeni v 28. členu Pravilnika. Ker tožnik kot delavec ni bil zadolžen za izvrševanje navedenih ukrepov, marveč se je glede na izdano odredbo za začetek del lahko zanesel na to, da je te ukrepe izvršila odgovorna oseba in da je celica transformatorja v breznapetostnem stanju, mu ni mogoče ničesar očitati. Škodni dogodek - električni udar je posledica opustitve zagotavljanja ukrepov za varstvo pri delu s strani odgovornih delavcev tožene stranke. Za takšno škodljivo ravnanje odgovarja v skladu s prvim odstavkom 170. člena ZOR tožena stranka.

O višini prisojene odškodnine: Revident napada odločitev sodišča druge stopnje glede višine prisojene odškodnine le v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Posledice, ki so bile prizadejane tožniku, imajo vzrok v različnih telesnih okvarah, ki skupaj součinkujejo in na ta način zmanjšujejo oškodovančevo življenjsko aktivnost. Gre za specifične posledice, značilne za poškodbe z elektriko. Posamične posledice (zmanjšana sposobnost psiho-emotivnih pritiskov, oslabljena moč distalnega dela desne dlani, utrudljivost desne roke, bolečinski sindromi, motnje koncentracije in spomina ter slabša telesna kondicija) na prvi pogled življenja ne prizadanejo tako hudo, kakršen pa je potem kumulativni učinek vseh vzrokov (upoštevaje tudi tiste, ki sicer niso izrecno našteti med trajnimi posledicami, so bile pa v okviru dejanskega stanja ugotovljeni ter doživljajsko sestavljajo neločljiv del oškodovančevega trajnega prikrajšanja). Prav tak celosten pogled je tudi podlaga za izvedenčevo primerjalno ugotovitev, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 10 odstotkov, kakor tudi za umestitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti. Revizijska ocena, da so tožnikove posledice minimalne, tako ne drži. Odločitve o višini na drugi stopnji prisojene odškodnine revizija sicer (razen neutemeljenega očitka, da so tožnikove posledice minimalne) ne napada opredeljeno. Revizijsko sodišče lahko zato po materialnopravnem preizkusu odločitve pritožbenega sodišča odgovori le to, da se višina prisojene odškodnine sklada z obema relevantnimi načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. To sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Sodišče druge stopnje je pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno upoštevalo obe načeli. Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. V zvezi s primerjavo velja izrecno poudariti, da niti v knjižni objavi zbrane sodne prakse (op1) niti v medmrežni bazi le-te (op2) primerljivih posledic podobnega nastanka, ni najti. V oporo je lahko le primer št. 564 v navedeni publikaciji (zadeva II Ips 178/97), kjer je bila ob sicer nekoliko hujših posledicah, prisojena tudi ustrezno višja odškodnina. Vendar pa je bila odločitev o višini odškodnine preizkušena le v zavrnilnem delu, saj je revizijo v tisti zadevi vložila tožeča stranka. Ustrezna umestitev v sodno prakso je bilo tako mogoča predvsem s primerjavo teže dejanskih stanov v zadevah, v katerih je bila prisojena podobno visoka odškodnina (39 in 40 plač). Glede na stopnjo in obseg trajnih posledic pa je mogoče ugotoviti, da se prisojena odškodnina iz tega naslova ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednotno primerljivih škodnih primerih. Sodišče druge stopnje je v tem delu torej pravilno uporabilo materialno pravo (200. in 203. člen ZOR).

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Opomba 1: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001. Opomba 2: www.sodna praksa.si (razdelek NEGM)