Jedro

Pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 11. člena Navodila (in se torej zemljišče ovrednoti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče), je relevantno stanje parcel ob odvzemu iz posesti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. ... z dne 16. 3. 2006 se v delu, ki se nanaša na premoženje A.A. in njemu določeno odškodnino odpravi in zadeva v tem delu vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je na pritožbo B.B., C.C. in D.D. spremenila odločbo Upravne enote E., Izpostava F., št. ... z dne 9. 3. 2005 tako, da je 1. točko izreka prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na premoženje A.A. in kjer se navaja višina odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v vrednosti "6.211,11 DEM", odpravila in nadomestila z novo odškodnino, ki znaša "12.462,214 DEM"; in v delu, kjer se navaja odškodnina C.C.. in H.H. v višini "12.422,22 DEM", tako, da ta po novem znaša "24.924,428 DEM" (1. točka izreka); v preostalem delu pa odločbo potrdila in pritožbe zoper njo zavrnila (2. točka izreka). Prvostopni organ je s citirano odločbo v 1. točki za podržavljeno zemljišče parc. št. ..., travnik 2 v izmeri 7.944 m2, k.o. I., priznal denacionalizacijskim upravičencem odškodnino in sicer pok. A.A. odškodnino v višini 6.211,11 DEM (za njemu 1/5 lastni delež zemljišča), C.C. in pok. H.H. pa odškodnino v višini 12.422,22 DEM (za njuna 2/5-nska deleža istega zemljišča). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bilo zemljišče s staro parc. št. ..., travnik v velikosti 7.944 m2, podržavljeno A.A. v deležu do 1/5, J.J. in C.C. pa vsaki v deležu do 2/5 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ). V zadevi so glede na pritožbene ugovore sporne tri stvari in sicer, ali je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zemljišče vrednotil le delno kot komunalno opremljeno zemljišče, v preostalem delu pa kot kmetijsko zemljišče; ali so resnično izkazane ovire za vrnitev parc. št. ... k.o. I. v naravi ter ali je bil preračun v času podržavljenja izplačanih odškodnin pravilen, glede na dejstvo, da so bile odškodnine izplačevane v polletnih anuitetah v obdobju 50 let, prvostopni organ pa je za valorizacijo uporabil le koeficient za leto 1963. Glede prvega vprašanja je tožena stranka odločila, da je prvostopni organ pravilno vrednotil zemljišče le delno kot komunalno opremljeno zemljišče. Za določitev vrednosti stavbnih zemljišč se uporablja Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Po določbi 11. člena Navodila pa se kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče vrednoti lahko le tisti del zemljišča, ki dejansko leži v 60 metrskem obcestnem pasu, ne pa celotno zemljišče. Tako je pritrditi ugotovitvam prvostopnega organa, da se lahko zemljišče parc. št. ... kot komunalno opremljeno vrednoti v površini 1920 m2, saj je le v tem obsegu v celoti izpolnjevalo vse tri pogoje komunalne opremljenosti. Glede izkazanosti ovir za vrnitev parcele ... v naravi je prvostopni organ pravilno določil odškodnino, saj v resnici ne gre za travnik, pač pa za zelenico med dvema cestama, torej obstajajo ovire za vrnitev na podlagi 2. točke 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Utemeljena pa je pritožba tožnika, ki se nanaša na nepravilno valorizacijo ob podržavljenju izplačane odškodnine. Ob pravilni valorizaciji, ki upošteva datume izplačane odškodnine, skupni znesek v času podržavljenja izplačane odškodnine znaša 3.150,83 DEM, kar predstavlja glede na vrednost celotnega zemljišča 62.311,07 DEM, oziroma delež A.A. 12.462,214 DEM, 25,28 % vrednosti podržavljenega zemljišča in se v postopku denacionalizacije ne upošteva, torej znesek, ki pripada A.A. za 1/5 zemljišča parc. št. ..., velikosti 7.944 m2, znaša 12.462,214 DEM. Enako napako pri valorizaciji ob podržavljenju dane odškodnine je tožena stranka upoštevala pri H.H. in C.C. in odločila, da jima pripada znesek odškodnine, kot izhaja iz izreka.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke, ker se ne strinja s stališčem tožene stranke, da se del iste parcele lahko oceni kot nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, del pa kot kmetijsko zemljišče, glede na določbo 11. člena Navodila. Navodilo govori o zemljišču, ki se nahaja v 60 metrskem pasu, zemljišče pa je opredeljeno kot parcela, ki jo je šteti kot celoto. Posamezno zemljišče je enovita celota, ki je opredeljeno s pojmom parcela, zato je različno obravnavanje ter s tem vrednotenje delov zemljišča oziroma delov parcele po mnenju tožnika nemogoče in nedopustno. Tožena stranka je pri svoji odločitvi popolnoma prezrla veljavno sodno prakso in sicer sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 7. 2005, opr. št. II Ips 521/2004. Z njo je Vrhovno sodišče odločilo, da je za absolutno pravno domnevo iz 3. odstavka 11. člena Navodila dovolj, da se katerikoli del zemljišča nahaja v 60 metrskem pasu ob javni dovozni cesti. Ta pogoj je treba povezati z odgovarjajočim pogojem za opredelitev komunalno opremljenega nezazidanega zemljišča (2. odstavek 11. člena Navodila), torej s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Brez posebnega razčlenjevanja je jasno, da zadošča, da je tak priključek en sam. Vrhovno sodišče meni, da bi bilo stališče, da parcela ne predstavlja celote in da Navodilo predvideva različno obravnavanje dveh delov iste parcele ter s tem njun različen pravni položaj, v nasprotju s 7. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, po katerem je parcela osnovna enota zemljiškega katastra. Posamezni deli parcele ne morejo imeti različnega pravnega statusa, ne v pogledu stvarnih pravic, niti v pogledu kategorije oziroma pravnega statusa. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na premoženje A.A. Stranke z interesom v tem postopku SOD, C.C. in D.D. na tožbo niso odgovorili.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi v upravnem sporu ostaja med strankama sporno le še vprašanje uporabe 11. člena Navodila pri vrednotenju podržavljene parcele ... travnik 2, v izmeri 7944 m2, k.o. I. Parcela ... k.o. I. je bila podržavljena na podlagi ZNNZ, iz posesti pa bivšim lastnikom odvzeta leta 1961 (parc. ...) in leta 1963 (parc. ...). Odvzem na podlagi ZNNZ-ja zemljišču v postopkih denacionalizacije določa ob podržavljenju status stavbnega zemljišča. Iz te predpostavke sta pravilno izhajala tako tožena stranka kot prvostopni organ in ob ugotovitvi, da je bilo zemljišče po dejanski rabi njiva, štela, da je pravni status podržavljenega zemljišča nezazidano stavbno zemljišče. Nezazidana stavbna zemljišča pa se po določbi 11. člena Navodila delijo na komunalno opremljena in komunalno neopremljena nezazidana stavbna zemljišča. Vprašanje komunalne opremljenosti zemljišča v izmeri 1920 m2 med strankami ni sporno, sporno pa je vprašanje komunalne opremljenosti zemljišča izven navedenega obsega. Tožnik je namreč v denacionalizacijskem postopku dokazoval komunalno opremljenost parcele ... k.o. I. na celotnem obsegu parcele, na podlagi zbranih dokazil pa je bilo ugotovljeno, da je javno vodovodno omrežje potekalo v oddaljenosti 7 m od obravnavane parcele, nizkonapetostno omrežje je potekalo čez samo parcelo, zemljišče pa je v času podržavljenja na severnem delu mejilo na ... cesto. Po določbi 2. odstavka 11. člena Navodila se za komunalno opremljena stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe 3. odstavka 11. člena Navodila po kateri se šteje, da je bilo zemljišče možno komunalno opremiti brez večjih stroškov, če se je nahajalo v 60 metrskem pasu, ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, če je bilo oddaljeno do 100 metrov od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 metrov od možnega priključka na nizko napetostno električno omrežje. Če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je za presojo relevantno stanje ob podržavljenju (ker gre za podržavljenje po ZNNZ, tedaj stanje ob odvzemu posamezne parcele iz posesti - .... v letu 1961 in ... v letu 1963, torej v trenutku dejanskega podržavljenja, saj je to trenutek, ki se ga upošteva tako pri določitvi položaja denacionalizacijskih upravičencev pri podržavljenju po ZNNZ - odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2005 in trenutek, ki se ga upošteva pri preračunu ob podržavljenju dane odškodnine), se zemljišče ovrednoti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Da je relevantno stanje parcel ob odvzemu iz posesti, v zvezi z uporabo določbe 3. odstavka 11. člena Navodila, je odločilo v zadevi s podobnim dejanskim stanjem tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 548/2005 z dne 20. 4. 2006. Za pravno domnevo iz navedene določbe Navodila je dovolj, da se je v 60 metrskem pasu ob javni dovozni cesti nahajal katerikoli del zemljišča. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage domneve, je treba povezati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javnocestno omrežje. Glede na navedeno je torej tožena stranka v zadevi napačno uporabila materialno pravo, ker pri odločanju ni upoštevala, da je parcela osnovna enota zemljiškega katastra (7. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/2000), saj bi morala upoštevati, da posamezni deli parcele ne morejo imeti različnega pravnega položaja. Ob pravilni uporabi navedene določbe za odločitev o zadevi ni relevantno, kateri del parcele se nahaja v 60 metrskem pasu ob javni dovozni poti (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1056/2005 z dne 23. 11. 2006). Glede na navedeno je tožbeni ugovor tožnika o nepravilni uporabi materialnega prava v zadevi utemeljen ter bo morala tožena stranka v ponovnem postopku upoštevati pravno stališče sodišča, ki ga je navedlo v sodbi, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku tožnika o premoženju bivšega lastnika A.A. in v okviru njemu določene odškodnine. Torej, ker je tožena stranka kršila materialno pravo, je sodišče tožbi tožnika v delu, v katerem izpodbija odločbo tožene stranke, ugodilo in vrnilo zadevo v tem obsegu toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo potrebno upoštevati stališče sodišča in ugotoviti stanje obeh parcel ob njunem dejanskem podržavljenju ter ju v skladu z ugotovitvami ponovno oceniti z upoštevanjem razlage določb Navodila, ki jo je podalo sodišče v sodbi.

Ker je bilo v denacionalizacijski zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 - ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.