Jedro

Presoja višine odškodnine za posamične izmed oblik nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 15.7.1997 kot sopotnik telesno poškodoval v prometni nesreči, za katero odgovarja tožena stranka iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Tožnik je pri tem utrpel zlom dvanajstega prsnega vretenca, udarnino ledvic, številne odrgnine in razpočno rano desne rame, zaradi česar mu je bila s sodbo na prvi stopnji priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 14.396,59 EUR (7.093,97 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.043,23 EUR za strah in 6.259,39 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in odškodnina za premoženjsko škodo v višini 366,69 EUR, v presežku pa je sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo. Presodilo je tudi, da iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti tožnik do odškodnine ni upravičen.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter zvišalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.251,88 EUR, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, v preostalem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo je tožeča stranka vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi tožniku morala biti po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Revident se v podkrepitev upravičenosti svojega nadaljnjega zahtevka sklicuje na primere iz sodne prakse VS RS II Ips 299/95, II Ips 219/95, II Ips 383/2001, II Ips 282/2003 in II Ips 387/96. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se mu prisodi še nadaljnja odškodnina v višini 10.223,67 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdni stroški.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom dvanajstega prsnega vretenca, udarnino ledvic, številne odrgnine in razpočno rano desne rame. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju dr. M. W., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v tožnikovem vsakodnevnem življenju v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, starost tožnika ob času škodnega dogodka, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja. Ker se tožnik v reviziji sklicuje na nekaj primerov iz sodne prakse, mu je potrebno odgovoriti, da njegov izbor iz obilice primerov ne terja drugačnega sklepanja, ter tožnika napotiti na njegovemu bolj podoben primer II Ips 345/06. Revizija se sklicuje tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je ne konkretizira, zato revizijsko sodišče v tem delu revizije ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.