Jedro

Postopek revizije lastninskega preoblikovanja se opravi pod pogoji iz prvega odstavka 48. člena ZLPP že pred začetkom lastninskega preoblikovanja. Toda, če se pri tem ugotovi oškodovanje družbene lastnine, potem gre za oškodovanje družbene lastnine iz drugega odstavka 48. člena ZLPP, ki pa se ne domneva, kot v primerih oškodovanja iz 48.a člena. V takšnem primeru bi moral po določilu drugega odstavka 50. člena ZLPP sprožiti ustrezen postopek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti spornih dejanj ali pogodb družbeni pravobranilec na podlagi revizijskega poročila; to pa je drug in drugačen postopek z drugačnim procesnim položajem strank kot postopek po dol. petega odst. 48.b člena ZLPP.

Za oškodovanje družbene lastnine gre tudi tedaj, ko se oškodovanje nanaša na posamezno pravno osebo v družbeni lasti, pa čeprav v razmerju do druge pravne osebe v družbeni lasti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti in revizija se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Tožena stranka je v postopku revizije po 48. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, kratko ZLPP) izdala na podlagi določila 48.b člena ZLPP odločbo z dne 23.12.1993, da mora tožeča stranka P., p.o., zaradi odprave oškodovanja družbene lastnine, ugotovljenega po 10. točki 48.a člena ZLPP, uskladiti lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja tako, da poveča razne terjatve iz poslovanja ter istočasno začetni družbeni kapital za 1,004.876,30 SIT po stanju na dan 1.1.1993 pred pričetkom lastninskega preoblikovanja.

Proti tej odločbi je tožeča stranka v skladu z določilom petega odstavka 48.b člena ZLPP vložila tožbo, s katero zahteva njeno razveljavitev.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in naložilo tožeči stranki v plačilo 117.912,00 SIT toženkinih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je citirano odločbo tožene stranke razveljavilo in naložilo toženi stranki plačilo 180.045,00 SIT tožničinih pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka pa vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga enako kot zahteva za varstvo zakonitosti in še, da se ji povrnejo stroški postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na zahtevo in revizijo predlaga zavrnitev obeh izrednih pravnih sredstev ter povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti in revizija nista utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti (kratko ZVZ) meni, da je pri tožeči stranki prišlo do oškodovanja družbe in da je zato spodbijana odločba tožene stranke pravilna. Meni, da je tožeča stranka dne 30.3.1992 ustanovila in 22.4.1992 pri sodišču registrirala podjetje P., d.o.o. z neodplačnim prenosom svojega družbenega kapitala in brez pravice upravljanja ustanovljenega podjetja in to po določilu drugega odstavka 145.b člena Zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ, št. 77/88 do 61/90, kratko ZPod), čeprav to ni bilo dopustno, ker tožeča stranka ob uveljavitvi ZPod dne 1.1.1989 ni bila sestavljena delovna organizacija. Namreč po sklepu ustavnega sodišča U I 108/91 z dne 28.11.1991 (Ur. list RS, št. 28/91) je bilo začasno do sprejetja končne odločitve o ustavnosti določbe drugega odstavka 145.b člena ZPod zadržano izvajanje posamičnih aktov in dejanj, sprejetih oziroma začetih na podlagi citirane določbe, kar pa je bilo po dopolnilnem sklepu ustavnega sodišča številka U I 108/91 z dne 10.9.1992 (Ur. list RS, št. 52/92) izjemoma dovoljeno le znotraj holdingov v družbeni lastnini. Ustavno sodišče je z interpretacijsko odločbo št. U I 108/91 z dne 13.7.1993 (Ur. list RS, št. 42/93) sicer ugotovilo, da drugi odstavek 145.b člena ZPod ni bil v nasprotju z ustavo, vendar le, "če se je uporabljal za prenos družbenega kapitala med pravnimi osebami, ki so bile ob uveljavitvi ZPod povezane v sestavljene organizacije združenega dela ali delovne organizacije, in to za tak prenos, s katerim je krovno podjetje v družbeni lastnini pridobilo v vključenem podjetju v družbeni lastnini trajno vlogo ali delnice v višini prenesenega kapitala, prenos pa je bil dogovorjen z namenom koncentracije družbenega kapitala in kapitalske povezave znotraj sestavljene oblike v smislu V.a poglavja ZPod". Končno je ustavno sodišče z odločbo št. U I 133/93 z dne 31.3.1994 (Ur. list RS, št. 32/94) razveljavilo določilo tretjega odstavka 51. člena ZLPP, da so "izvedeni neodplačni prenosi družbenih sredstev iz enega podjetja na druge pravne osebe nični", ker bi ničnost lahko posegala tudi v tiste pravne naslove, ki so ob nastanku in realizaciji imeli podlago v veljavni zakonodaji, kar pa tudi pomeni, da niso veljavni posli, ki so bili nični po predpisih, veljavnih v času njihove sklenitve.

Na podlagi gornjih izvajanj, da je v času ustanovitve P. d.o.o., (kratko P.) dne 30.3.1992 že veljal sklep ustavnega sodišča o začasnem zadržanju izvajanja določbe 145.b člena ZPod in da je tudi šlo med tožečo stranko kot ustanoviteljem in P. za holdinško povezavo, ZVZ povzema, da je tožeča stranka ob ustanovitvi brez pravne podlage prenesla družbeni kapital na P., ki je s tem neupravičeno pridobil sredstva v smislu 210. člena ZOR (v zvezi z drugim odstavkom tretjega člena ZOR), kar bi bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati kot materialnopravni predpis po uradni dolžnosti po določilu drugega odstavka 365. člena ZPP, in da je zato s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke pravilna. Pri tem po mnenju ZVZ nima prav sodišče druge stopnje, da svojo odločitev z razveljavitvijo odločbe tožene stranke utemeljuje tudi na določilu 10. točke 48.a člena ZLPP, da se domneva oškodovanje družbene lastnine v primerih zmanjšanja družbenega kapitala v procesu lastninskega preoblikovanja, tožeča stranka pa s tem postopkom še ni pričela. ZVZ meni, da je bila tožena stranka dolžna opraviti postopek revizije pri tožeči stranki zaradi določila prvega odstavka 48. člena ZLPP, da se "opravi finančni, računovodski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja (revizija) pred pričetkom preoblikovanja v podjetjih ali v od njih odvisnih ali povezanih podjetjih, ki so se v času od 1.1.1990 do uveljavitve tega zakona kakorkoli statusno preoblikovala, reorganizirala, brezplačno prenašala družbeni kapital ali ustanavljala in vlagala v nova podjetja ali so prenašala posamezne poslovne funkcije na druga podjetja." Revizijsko sodišče ugotavlja, da se ZVZ neutemeljeno sklicuje na določila 145.b člena ZPod in s tem v zvezi na spredaj citirane akte ustavnega sodišča. Namreč določba 145.b člena ZPod spada v V.a poglavje ZPod z marginalnim naslovom "Združevanje in organiziranje podjetij v sestavljene oblike" in po osnovni določbi prvega odstavka 145.a člena ZPod se lahko združijo oziroma organizirajo v sestavljene oblike na podlagi pogodbe oziroma samoupravnega sporazuma o združitvi le dve ali več podjetij (oziroma delovna organizacija, ki opravlja družbeno dejavnost), pri čemer po določilu drugega odstavka 145.b člena ZPod nastopa sestavljena oblika v pravnem prometu v imenu in za račun združenih podjetij ali v svojem imenu in na njihov račun ali v svojem imenu in za svoj račun v skladu s pogodbo. Iz takih določil tedaj izhaja, da konkretno obravnavanih pravnih razmerij med tožečo stranko in P. ni mogoče podrediti pod združevanje in organiziranje dveh podjetij v sestavljeno obliko. Iz nesporno ugotovljenih dejstev oziroma dejanskega stanja sledi, da je tožeča stranka samo ustanovila novi gospodarski subjekt - P., d.o.o., kar je bilo (in je) zakonito dejanje. Po določilu prvega odstavka 6. člena ZPod so lahko ustanovila tudi podjetja v družbeni lastnini druga podjetja v družbeni lastnini, pri čemer ustanovitelj po določilu prvega odstavka 7. člena sprejme akt o ustanovitvi in zagotovi sredstva za ustanovitev. V aktu o ustanovitvi se po določilih 7. točke in 5. točke prvega odstavka 9. člena ZPod določijo tudi pravice in obveznosti med ustanovljenim podjetjem in ustanoviteljem. Tožeča stranka je tedaj ravnala zakonito, ko je ustanovila P. in določila, da slednji zanjo upravlja finančne posle, za kar so se pri njem tudi zbirala sicer njena finančna sredstva (plačila terjatev, avansi, posojila itd). Popolnoma pravilen in zanesljiv je pri tem glede na tako njuno medsebojno razmerje zaključek sodišča druge stopnje, da prehajanje denarja od tožeče stranke na P. ne predstavlja posojila, saj tožeča stranka in P. nista imela namena sklepanja posojilnih pogodb v smislu 557. člena ZOR, kar je osnovni pogoj za nastanek pogodbe sploh.

S takim stališčem se strinja tudi ZVZ, da namreč ni šlo za posojilne pogodbe. Toda pri tem vendarle meni, da bi bila tožeča stranka dolžna obračunati in zahtevati od P. z odločbo tožene stranke ugotovljene obresti, ker je P. uporabljal tuj denar brez pravnega naslova. Že spredaj je obrazloženo, da to ne drži, ker je tožeča stranka zakonito ustanovila P., in ker je ta po njenem nalogu zanjo iz prilitih denarnih sredstev plačeval njene denarne obveznosti. ZVZ sicer opozarja, da P. ni bil sodno registriran za opravljanje takih finančnih opravil. Toda ne glede na to in četudi bi to predstavljalo eventualni gospodarski prestopek ali prekršek, s tem ni podano oškodovanje družbene lastnine saj je, kot že povedano, P. samo upravljal z denarjem tožeče stranke za poplačilo njenih dolgov.

Tožena stranka ne trdi, da bi naj P. razpolagal z denarnimi sredstvi tožeče stranke za svoj račun, za izvajanje kake svoje registrirane dejavnosti. Zato ni mogoče trditi, da je uporabljal tuja sredstva brez pravnega naslova zase in da bi bil zato dolžan plačevati obresti po 214. členu ZOR (v zvezi z 219. členom ZOR).

Nikakor ne drži nadaljnje izvajanje ZVZ, da bi naj bila nezakonita ustanovitev P. v smislu določila 10. točke 48.a člena ZLPP tudi zato, ker se je s tem brezplačno prenesel družbeni kapital od tožeče stranke na P. Namreč tožeča stranka je kot edini ustanovitelj bila 100 % lastnik P. in je s tem pridobila v njem vse korporacijske pravice, ki temeljijo na njenem vloženem deležu, s katerim je tudi razpolagala (v dovoljenih okvirih). Ta delež je predstavljal in še predstavlja njeno premoženje.

Glede na vse navedeno ni odločilnega pomena zaključek sodišča druge stopnje, da do oškodovanja družbene lastnine že načeloma ni moglo priti pod pogoji iz 10. točke 48.a člena ZLPP, ker se tožeča stranka še sploh ni ob času revizije lastninsko preoblikovala. V tem oziru ima sicer načelno ZVZ prav, da se postopek revizije mora opraviti pod pogoji iz že citiranega določila prvega odstavka 48. člena ZLPP že pred začetkom lastninskega preoblikovanja. Toda, če bi se pri tem v konkretni situaciji ugotovilo oškodovanje družbene lastnine pri tožeči stranki, potem bi šlo za oškodovanje družbene lastnine iz drugega odstavka 48. člena ZLPP, ki pa se ne domneva, kot v primerih oškodovanja iz 48.a člena. V takšnem primeru bi moral po določilu drugega odstavka 50. člena ZLPP sprožiti ustrezen postopek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti spornih dejanj ali pogodb družbeni pravobranilec na podlagi revizijskega poročila; to pa je drug in drugačen postopek z drugačnim procesnim položajem tudi sedanje tožeče stranke.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti.

Gornja izvajanja veljajo tudi za revizijo tožene stranke. Zato nima prav tožena stranka, da bi bila morala tožeča stranka zaračunavati P. obresti za njena sredstva in to že samo zaradi dejstva, da je P. z njimi razpolagal in ne glede na dejstvo, ali je sredstva potreboval zase ali ne: tožeča stranka ni bila dolžna kot skrben gospodar z družbenimi sredstvi zahtevati obresti, ker je P. po njenem nalogu iz prilivov od tožničinih komitentov oziroma dolžnikov opravljal finančno funkcijo zanjo, ne pa zase, pri čemer ni odločilno, ali je bil za to P. registriran ali ne. Iz tega dejstva revizija neutemeljeno izvaja, češ da sodišče druge stopnje ne priznava lastne pravne subjektivitete P., če namreč njegova registracija spornega poslovanja ni bila potrebna. Kot že povedano, sta se tožeča stranka kot ustanovitelj in P. načelno lahko dogovorila v smislu določbe 7. točke 9. člena ZPod, da bo slednji zanjo opravljal določene posle (kar je dovoljeno tudi sedaj po določilu četrte alinee tretjega odstavka 409. člena ZGD, da se v družbeni pogodbi družbe z omejeno odgovornostjo določijo tudi morebitne obveznosti družbe do družbenikov), kar je razumljivo, saj se s tem sploh izraža interes ustanovitelja za določeno usmeritev oziroma investiranje lastnih finančnih sredstev v nov subjekt. V sprednji obrazložitvi je že tudi dan odgovor na očitek revizije sodišču druge stopnje glede zaključka, da obravnavanega oškodovanja družbene lastnine pri tožeči stranki že načelno ni mogoče podrediti pod 10. točko 48.a člena ZLPP, ker se tožeča stranka še sploh ni lastninsko preoblikovala. Če bi oškodovanje sploh obstojalo, bi predstavljalo oškodovanje iz drugega odstavka 48. člena ZLPP, ne pa iz 48.a člena, za kar bi bil moral biti sprožen in izveden drugačen sodni postopek, kot je že navedeno.

Revizija sicer upravičeno očita sodišču druge stopnje zaključek, da gre za oškodovanje družbene lastnine le takrat, ko le-ta preide nezakonito iz družbene v zasebno last. Za oškodovanje družbene lastnine gre namreč tudi tedaj, ko se oškodovanje nanaša na posamezno pravno osebo v družbeni lasti, pa čeprav v razmerju do druge pravne osebe v družbeni lasti, saj je tudi družbena pravna oseba subjekt, ki samostojno razpolaga s "svojim" družbenim premoženjem, samostojno nastopa na trgu in s tem v svojem okviru ustvarja oziroma dosega gospodarski efekt (obseg premoženja pri posamezni pravni osebi v družbeni lastnini je pomemben tudi v sledečem obveznem postopku lastninskega preoblikovanja).

Toda ne glede na vse to očitano razlogovanje sodišča druge stopnje ne vpliva na pravilnost njegovega zaključka, da zatrjevano oškodovanje družbene lastnine iz 10. točke 48.a člena ZLPP iz drugih razlogov ni podano.

Revizija sicer uveljavlja tudi revizijski razlog "bistvenih kršitev določil pravdnega postopka", vendar pri tem niti izrecno niti smiselno ne uveljavlja nobene formalne kršitve. Glede na to in ko tudi po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba tudi revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka trpi sama stroške za svoj odgovor na revizijo, ker je v njem le povzela svoja dotedanja izvajanja.