Jedro

Opredelitev delovne obveznosti obsojencev, ki so zmožni za delo, v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS - Ur. l. RS, št. 17/78 - 49/97), ne pomeni, da gre za delovno razmerje. Gre za spor o premoženjski pravici, vendar ne o premoženjski pravici iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, zato ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za razreševanje tega spora.

Pravilnik o načinu in odmerjanju plačila za delo obsojencev in o nagradah za delo mladoletnikov v prevzgojnem domu (Ur.l. RS, št. 3/79) v 13. členu določa, da se obsojenim osebam izroči obračun o plačilu, ki se obračunava mesečno za nazaj. Po 14. členu navedenega pravilnika lahko zoper obračun obsojenec vloži ugovor pri vodji gospodarske enote, ki mora odločiti o ugovoru najpozneje v petih dneh. Zoper odločitev vodje gospodarske enote se obsojenec lahko pritoži upravniku kazensko poboljševalnega zavoda. Glede na določbo 8. člena ZIKS gre za upravni postopek, tako da je možen po izčrpanju pravnih sredstev znotraj tožene stranke upravni spor in ne delovni spor.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni stvarno pristojno za reševanje zadeve po tožbi tožnika zoper toženo stranko Zavod za prestajanje kazni zapora A, zaradi nezakonitega plačila za opravljeno delo ter da se po poravnomočnosti sklepa tožniku vrne celotna dokumentacija.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik, ki se zavzema za to, da je delovno sodišče pristojno za razrešitev navedenega spora in sicer zato, ker je delo obsojencev urejeno v zakonu, kot tudi pravice in obveznosti iz dela, vključno z pravico do plačila. Meni, da je delovno sodišče pristojno za reševanje sporov, ki izvirajo iz dela. Tudi sama tožena stranka je tožnika napotila na to sodišče. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni stvarno pristojno za razsojanje v tem spornem razmerju, kar je tudi povzelo v izrek sklepa, namesto da bi v skladu z določbo 2. odst. 16. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), ki se na podlagi 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) uporablja pred delovnimi sodišča, tožbo tožnika zavrglo. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 16. člena ZPP, je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe sklep sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo in tožbo zavrglo.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sama opredelitev delovne obveznosti obsojencev, ki so zmožni za delo v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS - Ur. l. RS, št. 17/78 - 49/97), ne pomeni, da gre za delovno razmerje in s tem za pristojnost delovnih sodišč. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij namreč obsojencem, ki so zmožni za delo nalaga, da morajo delati (1. odst.) ter da imajo pravico do plačila za opravljeno delo po določbah tega zakona (4. odst.). Zakon o delovnih in socialnih sodiščih pa določa pristojnost teh sodišč v indvidualnih delovnih sporih v 4. členu, kjer določa, da so delovna sodišča pristojna odločati v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja (1. tč.), o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (2. tč.), med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami ali risbami in tehničnimi izboljšavami (3. tč.), iz pogodb o delu za opravljanje začasnih oz. občasnih del (4. tč.), med organizacijo oz. delodajalcem in učencem ali študentom v zvezi s kadrovsko štipendijo ter začasnim ali občasnim opravljanjem dela (5. tč.), v zvezi z opravljanjem volenterskega pripravništva (6. tč.) in za katere tako določa zakon (7. tč.). V konkretnem primeru gre res za spor o premoženjski pravici, vendar ne o premoženjski pravici iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delojemalcem, kajti tožnik s toženo stranko (pri čemer pritožbeno sodišče še ugotavlja, da Zavod za prestajanje kazni zapora ne bi mogel biti tožena stranka - saj je to lahko le Republika Slovenija) ni v delovnem razmerju in ta ni njegov delodajalec. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni pristojno za razreševanje tega spora.

Za razrešitev tega spora tudi ni pristojno drugo sodišče, zato se mora po določbi 2. odst. 16. člena ZPP sodišče izreči za nepristojno in tožbo zavreči. Ker tožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče to storilo ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 369. člena ZPP, v zvezi s 381. členom ZPP.

Pritožbeno sodišče tožniku glede na njegove pritožbene navedbe le še pojasnjuje, da Pravilnik o načinu in odmerjenju plačila za delo obsojencev in o nagradah za delo mladoletnikov v prevzgojnem domu (Ur. l. SRS, št. 3/79) v 13. členu določa, da se obsojenim osebam izroči obračun o plačilu, ki se obračunava mesečno za nazaj. Obračun vsebuje ime in priimek obsojene osebe, podlago in merila za plačilo, znesek in druge potrebne podatke. Po 14. členu navedenega pravilnika ima zoper obračun obsojenec pravico ugovora na vodjo gospodarske enote v treh dneh po prejemu pismenega obračuna. Vodja gospodarske enote mora odločiti o ugovoru najpozneje v petih dneh po prejemu ugovora. Zoper odločitev vodje gospodarske enote se obsojenec lahko pritoži upravniku kazensko poboljševalnega zavoda. Glede na določbo 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij gre za upravni postopek, tako da je po izčrpanju pravnih sredstev znotraj tožene stranke možen upravni spor in ne delovni spor, kot zmotno meni tožnik.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).