Jedro

Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ni ustrezno uskladil, je mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim ZMinP. Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti ne more biti manjša od minimalne plače. Ker toženec pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe pri delu materialnega prava ni pravilno uporabil, saj je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ uporabil tako, kot se glasi, čeprav bi moral namesto zajamčene plače upoštevati minimalno plačo, in je sporno nadomestilo odmeril od osnove, od katere so bili plačani prispevki, ki je nižja od minimalne plače, je pritožbeno sodišče izpodbijane odločbe odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „I. Odpravijo se odločbe: - št. ... z dne 29. 8. 2014 in št. ... z dne 3. 11. 2014; - št. ... z dne 18. 7. 2014, št. ... z dne 18. 7. 2014, št. ... z dne 18. 7. 2014 in št. ... z dne 16. 10. 2014; - št. ... z dne 10. 10. 2014 in št. ... z dne 18. 12. 2014; ter - št. ... z dne 2. 12. 2014 in št. ... z dne 19. 2. 2015 in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.“

II. Tožena stranka je dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic..., povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 694,06 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citiranih odločb v delu, ki se nanaša na višino odmerjenega nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe izven dela, priznanje višjega nadomestila v spornih obdobjih in povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje ter povrnitev stroškov.

Meni, da ne gre za situacijo iz 31. člena ZZVZZ, saj mu delodajalec v letu 2012 ni obračunal vseh plač in ni oddajal REK obrazcev. Informativni izračun dohodnine je izdelan le na podlagi davčnemu organu znanih podatkov. Pravica do zdravstvenega zavarovanja je ustavna pravica. Zakon ne more omogočati, da se višina nadomestila med začasno zadržanostjo z dela zaradi slabo urejenega in nedelujočega sistema zdravstvenega zavarovanja zniža. Toženec bi moral neplačane prispevke izterjati. Ker tega ni storil, je opustil dolžno ravnanje in si povzročil škodo. V letu 2012, ko je bil v delovnem razmerju, je bil upravičen do plače najmanj v višini minimalne plače. Nadomestilo bi bilo zato potrebno odmeriti vsaj od minimalne plače. 3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Sklicuje se na 31. člen ZZVZZ, 6. člen ZPSV in 130. člen ZDavP. Nadzor nad plačilom prispevkov opravlja davčni organ. Delodajalčeva obveznost plačila prispevkov je lahko le predmet delovnega spora. Opozarja na sodbo VIII Ips 46/2011. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje v sodnem niti predsodnem postopku ni bilo razčiščeno.

Predmet sodne presoje

6. V tej zadevi gre za spor o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe pri delu. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov, da je tožnik, ki je bil od 28. 8. 2013 do 14. 8. 2014 v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, upravičen do neposrednega izplačila nadomestila med začasno zadržanostjo od dela1 za februar 2014 v neto znesku 283,18 EUR, marec 2014 v neto znesku 297,41 EUR, april in maj 2014 v neto znesku 311,75 EUR, julij 2014 v neto znesku 325,91 EUR in od 1. 8. 2014 do 14. 8. 2014 v neto znesku 141,63 EUR. Osnova za odmero nadomestila je bila izračunana na podlagi zneska plač, nadomestil plač in povračil stroškov v zvezi z delom po dohodninski odločbi za leto 2012 v višini 4.778,30 EUR tako, da je bila glede na število ur 2096 izračunana urna postavka v višini 2,28 EUR bruto. Takšna urna postavka je bila skupaj z mesečnim številom ur v breme toženca upoštevana pri izračunu osnove in tožniku nadomestilo s 100 % odmero od osnove izplačano v neto znesku.

Takšen izračun osnove za odmero nadomestila, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnilo sodbo sprejelo, je v nasprotju z materialnim pravom. V okoliščinah konkretnega primera, ko od dejansko prejete plače (skupaj z stroški prevoza in malice je tožnik na transakcijski račun v letu 2012 prejel 8.458,58 EUR), prispevki niso bili v celoti plačani, stališče sodišča prve stopnje, da se v osnovo za odmero lahko vštetje le plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje niti toženec pri odmeri nadomestila nista upoštevala inštituta minimalne plače, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o odmeri nadomestila je podana v 31. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami). Po 1. odstavku 31. člena ZZVZZ je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Vendar hkrati 7. odstavek 31. člena ZZVZZ med drugim izrecno določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače. Gre za zakonsko določeno spodnjo mejo, pod katero nadomestilo med začasno zadržanostjo od dela ne sme biti odmerjeno. Namen je seveda v zagotavljanju socialne varnosti delavcem oziroma zavarovancem, ki jim zakon zagotavlja pravico do nadomestila,2 tudi v času, ko so zaradi bolezenskega oziroma poškodbenega vzroka odsotni z dela. Ta del zakonske norme pa je ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi, saj kategorija zajamčene plače sploh več ne obstaja.

Zajamčeno plačo je urejal Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD; Ur. l. RS, št. 48/1990 s spremembami). Med drugim je uredil zajamčeni osebni dohodek kot individualni znesek, ki varuje materialno in socialno varnost delavca.3 V 2. členu ZZOD je bilo določeno, da je vsakemu delavcu iz dela zajamčen osebni dohodek najmanj v višini, ki mu zagotavlja materialno in socialno varnost. Zajamčeni osebni dohodek pripada delavcu, ki dela polni delovni čas in izpolnjuje svoje delovne obveznosti. ZZOD je določil tudi način uskladitve zneska zajamčene plače, ki se je usklajeval z zakoni ali sklepi.

8. „Minimalna plača“ oziroma najnižje izplačilo mesečne plače na zaposlenega za poln delovni čas je bila zaradi zagotavljanja materialne in socialne varnosti prvič uvedena z Dogovorom o politiki plač in drugih prejemkov, zaposlenih v gospodarstvu (Ur. l. RS, št. 22/95),4 ki je bil sklenjen kot separat socialnega sporazuma. Na zakonski ravni pa je bila kategorija minimalne plače uvedena z Zakonom o določitvi minimalne plače (ZDMP; Ur. l. RS, št. 114/2006 s spremembami)5. V 1. členu ZDMP je bila opredeljena kot plača, ki pripada zaposlenemu za delo s polnim delovnim časom. Gre torej za najnižje zakonsko dopustno plačilo za delo. ZDMP je poleg zneska minimalne plače za opravljeno delo od 1. 8. 2006 in načina usklajevanja določil oziroma uskladil tudi zajamčeno plačo od 1. 8. 2006 dalje. V 3. členu ZDMP je bilo določeno, da se ob upoštevanju pričakovane rasti cen življenjskih potrebščin v letu 2006 in dogovorjenih odstotkov povečanja plač v kolektivnih pogodbah za javni in zasebni sektor za leto 2006 veljavni znesek minimalne plače za opravljeno delo od 1. avgusta 2006 do 31. julija 2007 poveča za 2 % in je 125.052 SIT. Minimalna plača je bila v letu 2008 izredno povečana in je za delo, opravljeno od 1. 3.2008 dalje, znašala 566,53 EUR.6 S 4. členom ZDMP se je za odstotek, določen v 3. členu, povečala tudi veljavna zajamčena plača, ki se je uporablja kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov, tako da od 1. 8. 2006 znaša 56.970,00 tolarjev oziroma sedanjih 237,73 EUR. Znesek zajamčene plače od takrat dalje ni bil več usklajen. Z minimalno plačo je bila tako na delovnopravnem področju nadomeščena zajamčena plača, med tem ko se je kategorija zajamčene plače še naprej uporabljala kot osnova za odmero pravic iz drugih zakonov, na primer na področju pokojninskega in invalidskega pa tudi zdravstvenega zavarovanja.

Pravico do minimalne plače, med drugim tudi njeno višino in način določanja, je nato uredil Zakon o minimalni plači (ZMinP; Ur. l. RS, št. 13/2010 s spremembami).7 Opredelil jo je v 2. členu. Delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, ima pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Minimalna plača za delo opravljeno od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi tega zakona je 734,15 EUR (4. člen ZMinP). Delavcu v Republiki Sloveniji je bila tako za delo v polnem delovnem času zagotovljena najmanj plača v višini 734,15 EUR.8 V 11. členu ZMinP je izrecno določeno, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati ZDMP, razen za obravnavano zadevo relevantnega 4. člena, ki velja do spremembe predpisa, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z ZMinP je bil na novo urejen sistem minimalne plače, zato je z njegovo uveljavitvijo prenehal veljati ZDPM. V veljavi, do nove ureditve na področju pokojninsko invalidskega zavarovanja, je ostal le njegov 4. člen, ki določa zajamčeno plačo. Iz Predloga Zakon o minimalni plači izhaja, da zato, ker se zajamčena plača uporablja kot osnova za zavarovanje za manjši obseg pravic.9 Zajamčena plača se je tako kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov uporabljala še do 1. 1. 2013, to je do začetka veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki pa zavarovanja za ožji obseg pravic, kot ga je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/199 s spremembami), več ne pozna. Z 11. odstavkom 410. člena je kot najnižjo osnovo za obračun prispevkov od plače in nadomestila plače za leti 2013 in 2014 določil prav znesek minimalne plače. Pomeni, da po uveljavitvi ZPIZ-2 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, zato tudi povsem neusklajenega dela besedila 7. odstavka 31. člena ZZVZZ ni mogoče pravilno uporabljati le ob njegovi jezikovni razlagi.

9. Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, torej znesek 237,73 EUR, kot je bil nazadnje določen v letu 2006, ni ustrezno uskladil, je mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim ZMinP. Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela,10 osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti tako ne more biti manjša od minimalne plače. Odločitev pritožbenega sodišča

10. Ker toženec pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov materialnega prava ni pravilno uporabil, saj je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ uporabil tako, kot se glasi, čeprav bi moral namesto zajamčene plače upoštevati minimalno plačo, in sporno nadomestilo odmeril od osnove, od katere so bili plačani prispevki, ki je nižja od minimalne plače, je bilo potrebno na temelju 351. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodbo spremeniti in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej izpodbijane odločbe odpraviti in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.

V ponovljenem predsodnem upravnem postopku bo potrebno slediti materialno pravnemu izhodišču iz te sodne odločbe. Namesto zajamčene plače bo potrebno upoštevati minimalno plačo in sporno nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela v spornih obdobjih odmeriti od osnove v višini minimalne plače (v primeru poškodbe pri delu znaša 100 % osnove) ter tožniku izplačati še razliko med že izplačanimi zneski nadomestila in na novo odmerjenimi zneski sporne denarne dajatve.

11. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je bilo potrebno hkrati z II. točko izreka sodbe odločiti o stroških celotnega postopka. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel, zato mu je toženec v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji. Ker je uspel tudi s pritožbo, mu je po 165. členu ZPP dolžan povrniti še stroške pritožbe. V postopku pred sodiščem prve in druge stopnje je tožnika zastopala odvetnica, dodeljena z odločbo o brezplačni pomoči.11 Zato je toženec za tožnika dolžan na račun sodišča prve stopnje povrniti stroške celotnega postopka v znesku 694,06 EUR, kot so bili že odmerjeni s sklepom pristojne službe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ... z dne 29. 4. 2016.