Jedro

Državni tožilec sme spremeniti obtožnico do zaključka glavne obravnave, tudi po razveljavitvi sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 1840/2010 z dne 21. 1. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 1840/2010 z dne 21. 4. 2010, V. H. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Sodišče mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dve leti in en mesec zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen štiri leta zapora, v katero mu je vštelo pripor oziroma prestano kazen od 1. 8. 2009 od 22.00 ure dalje. Sodišče je obsojencu odvzelo premoženjsko korist v znesku 60 EUR, oprostilo pa ga je povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo za poskus kaznivega dejanja posilstva v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu določeno kazen dve leti in en mesec zapora znižalo na eno leto in šest mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju kazni dve leti in en mesec zapora za kaznivo dejanje ropa izreklo enotno kazen tri leta zapora, v preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V. H. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe po 1. točki obtožnice, podredno pa razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da je do vseh navedb iz zahteve zavzelo pravilno stališče že sodišče druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje, razen glede izreka o kazni, potrdilo. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec ponavlja pritožbene navedbe, ki pa se pretežno nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zaključke sodišča v zvezi z dejanskim stanjem. Tudi procesne kršitve niso podane, saj ima sodba sodišča prve stopnje vse razloge o odločilnih dejstvih, sodba sodišča druge stopnje pa je odgovorila na vse pritožbene navedbe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločalo na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 132/2009 z dne 10. 12. 2009, v katerem je sodišče druge stopnje presodilo, da so pritožbene navedbe v zvezi s poskusom kaznivega dejanja posilstva utemeljene in opozorilo na neskladnosti pri opisih obeh kaznivih dejanj. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem postopku po skrbni analizi in oceni obdolženčevega zagovora, izpovedbe oškodovanke in izvedenih dokazov, natančno ugotovi, zaradi katerega kaznivega dejanja naj bi obtoženec na inkriminiran način vstopil v oškodovankino hišo in če oceni, da naj bi bilo to zaradi kaznivega dejanja posilstva, naj oceni tudi izpoved oškodovanke, da je obdolžencu iz hlač visel penis.

7. Državni tožilec je po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje dne 21. 1. 2010 spremenil prvotno obtožnico. Sodišče prve stopnje je tako spremembo dopustilo in na podlagi tako spremenjenega obtožnega akta nadaljevalo kazenski postopek. Vrhovno sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje, ki sta se s presojo enakih okoliščin v zvezi z zatrjevano kršitvijo prvega odstavka 344. člena ZKP že opredelili v izpodbijanih sodbah. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je državni tožilec obtožbo spremenil le glede historičnega zapisa kaznivih dejanj v izreku, tako, da je sedaj pod točko 1. obtožbe opisan poskus kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, pod točko 2. obtožbe pa je opisano kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 ter v smislu nedoslednosti prvotne obtožbe pri opisu obeh kaznivih dejanj, dopustilo spremembe obtožnice. Sodišče druge stopnje pa je poudarilo, da sme državni tožilec skladno z določili prvega odstavka 344. člena ZKP spremeniti oziroma modificirati obtožnico do zaključka glavne obravnave, tudi po razveljavitvi sodbe in ob ugotovitvi, da je državni tožilec spremenil samo opis že ugotovljenega dejanskega stanja v manjšem obsegu, zamenjal vrstni red obtožencu očitanih kaznivih dejanj in da nobena sprememba ni v škodo obtoženca in ga ne bremeni za težje kaznivo dejanje ali za težjo obliko očitanih kaznivih dejanj, utemeljeno zavrnilo pritožbene očitke v zvezi s spremembo obtožbe. Zato ne gre pritrditi zahtevi, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o dejanju, katerega izvršitev se je s spremembo obtožnice očitala povsem drugače, česar zahteva niti ne obrazloži. 8. Zahteva trdi, da sodišče prve stopnje kljub opozorilu sodišča druge stopnje, na katera vprašanja mora odgovoriti in katere nejasnosti odpraviti, tega v ponovljenem postopku ni storilo, s čimer je kršilo prvi in tretji odstavek 397. člena ZKP. Neutemeljeni so očitki sodišču prve stopnje, da ni pojasnilo, katera dejstva in okoliščine kažejo, da je obsojenec vstopil v oškodovankino hišo z namenom posilstva. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče ugotovilo, da je obsojenec na inkriminiran način vstopil v oškodovankino hišo z namenom potešitve spolne sle, ob upoštevanju dejstva, da je oškodovanko prijel za krilo, ji strgal spodnje hlačke in ji pri tem tudi zagrozil: „Kurba stara, pofukal te bom, ubil te bom“, oškodovanka pa je ležeča na tleh, zaradi obsojenčevega udarca po levi strani obraza, opazila njegov penis, ki mu je visel iz hlač. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da obsojencu dejanja ni uspelo dokončati, ker se ga je oškodovanka branila in se mu izvila iz njegovega prijema. Nasprotje, ki ga vidi zahteva med izrekom sodbe, iz katerega izhaja, da je dejanje ostalo pri poskusu, ker se je oškodovanka branila in se izmuznila obsojencu iz prijema, ter obrazložitvijo, v kateri je kot možen razlog, da je dejanje ostalo pri poskusu navedeno tudi dejstvo, da obsojenec ni doživel erekcije, ni odločilno. Sodišče je presodilo, da je bilo dejanje poskušeno in pravilno ugotovilo, da gre za poskus in ne za prostovoljni odstop, na kar nakazuje obramba. S trditvijo, da ugotovljene okoliščine ne dokazujejo storilčevega naklepa in da slednji ni izkazan, ker je spolovilo obsojenca viselo iz hlač, brez erekcije pa ni spolne želje, niti ni mogoče nikogar prisiliti k spolnemu občevanju, vložnik zahteve izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. S takšnimi navedbami utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja glede trditev, da oškodovanka ni imela možnosti obraniti se obsojenčevega napada, če bi se ta namenil dejanje storiti, saj je obsojenec imel ves čas nadzor nad njo, da so na poskus posilstva nakazovale edino izrečene grožnje, katerih namen je bil oškodovanko le prestrašiti zaradi pridobitve premoženjske koristi in da je dejanje ostalo pri poskusu zaradi prostovoljnega odstopa.

9. Zagovornik navaja, da uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prišlo samo s sabo v nasprotje in ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, vendar zatrjevanih kršitev ne obrazloži, temveč s trditvami, da ni odpravljeno razhajanje med obrazložitvijo, dokazi in obtožnico, saj je očitek iz obtožnice, da si je obsojenec odpel zadrgo na hlačah in ven potegnil svoje spolovilo v nasprotju z vsemi dokazi, do česar se sodišče ni opredelilo, ponovno graja dokazno oceno nižjih sodišč. Uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je že navedeno, ni mogoče uspešno uveljavljati. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je oškodovankina hčerka S. F. zaslišana kot priča pojasnila, da ji je oškodovanka takoj po dogodku povedala, kako ji je obsojenec grozil s posilstvom, si v nekem trenutku odpel zadrgo na hlačah in ji grozil s penisom.

C.

10. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega V. H. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenec z zahtevo sicer ni uspel, vendar ga je sodišče glede na njegove slabe premoženjske razmere v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.