Jedro

Dogovor bivših zakoncev o prenosu stanovanjske pravice, ki je bila z odločbo nepravdnega sodišča dodeljena enemu izmed njiju, ni sporazum, ki sta ga zakonca na podlagi 1. odstavka 17. člena ZSR lahko ob razvezi sklenila o tem, kdo bo obdržal stanovanjsko pravico na skupnem stanovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je bil tožnik na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami, v nadaljevanju SZ) imetnik stanovanjske pravice na enoinpolsobnem stanovanju št. 63, s površino 52,51 m2, v VI. nadstropju stanovanjskega bloka na B. 5 v Ljubljani, ter sklenitev kupoprodajne pogodbe za navedeno stanovanje s toženo stranko, sicer naj bi pogodbo nadomestila sodba. Sodišče je še odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti 11.025,00 SIT, stranski intervenientki pa 203.490,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo dogovora, ki ga je tožnik 17.9.1991 sklenil s stransko intervenientko. Dogovor je bil res sklenjen pogojno, vendar je bil odložni pogoj realiziran v letu 1994, ko je B. M. prejela dogovorjenih 20.000 DEM. Dogovor je torej učinkoval že od sklenitve, ne pa šele od poplačila v letu 1994. Sodišče bi zato moralo datum sklenitve dogovora šteti kot datum odpovedi stanovanjski pravici s strani B. M.. Ob pravilni razlagi dogovora z dne 17.9.1991 in ob upoštevanju volje strank na navedeni dan, bi moralo sodišče zaključiti, da se je B. M. s sklenitvijo dogovora trajno odrekla uporabi stanovanja in stanovanjski pravici, katere imetništvo je na ta dan prešlo na tožnika. Tožeča stranka nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ni dovolj dokazov, da se je stranska intervenientka ob sklenitvi dogovora trajno odrekla uporabi stanovanja. Meni, da je bila njena volja tedaj takšna, šele ob uveljavitvi SZ, ko se je pojavila možnost odkupa stanovanja po bagatelni ceni, pa je tožnikova razvezana žena ponovno skušala priti do stanovanja tako, da je vložila tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe, zatem pa še tožbo na izselitev tožnika iz stanovanja. Dogovor s tožnikom je torej spoštovala do uveljavljanja pravice do odkupa stanovanja pod pogoji iz SZ. Ko se je s podpisom dogovora z dne 17.9.1991 odrekla stanovanjski pravici, je njeno imetništvo moralo preiti na tožnika. Nadalje tožnik navaja, da sodišče zmotno ocenjuje nesporno dejstvo, da se je stranska intervenientka iz stanovanja izselila že v letu 1986 in ni več poskušala priti nazaj. To pomeni, da je zaradi prenehanja uporabe izgubila imetništvo stanovanjske pravice. Njene aktivnosti zoper tožnika stanovanjske pravice niso podaljšale. Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi, da stranska intervenientka spornega stanovanja ni uporabljala zaradi nevzdržnih razmer. O tem sodišče ni izvedlo dokaznega postopka. Čeprav je tožnik priznal, da je bivšo ženo enkrat pretepel, to še ne pomeni, da si ni bila dolžna izboriti uporabe spornega stanovanja. Sodišče tudi ni ugotavljalo vzroka izselitve B. M., temveč je le povzelo obrazložitev nepravdnega sklepa, s katerim je bila stranska intervenientka določena za imetnico stanovanjske pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka tožeče stranke je določena v 117. členu SZ. Pod pogoji iz tega zakona je do nakupa stanovanja upravičena oseba, ki je bila na dan uveljavitve SZ (19.10.1991) imetnik stanovanjske pravice, s pisno privolitvijo slednjega pa tudi njegov ožji družinski član. Tožnik zatrjuje, da je bil na dan uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice na podlagi dogovora z dne 17.9.1991 (priloga A 8), ki ga je sklenil s stransko intervenientko - prejšnjo imetnico stanovanjske pravice. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik na podlagi tega dogovora ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. K pravilnim in izčrpnim razlogom izpodbijane sodbe v zvezi s tem, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, pritožbeno sodiše dodaja, da je bila določba 1. odstavka 11. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, 35/82, v nadaljevanju ZSR), na podlagi katere je treba presojati sporni dogovor, povsem jasna in je prepovedovala prenašanje stanovanjske pravice na druge osebe, razen v primerih, ki jih je določal zakon. V zvezi s tem vprašanjem je enotna tudi sodna praksa, ki je glede pravnih poslov s takšno vsebino, kot jo ima dogovor, na katerega se sklicuje tožnik, zavzela stališče, da nimajo pravnega učinka (glej 2. odstavek 11. člena ZSR). Stanovanjska pravica (razen v z zakonom predpisanih primerih) namreč ni mogla biti predmet pravnega prometa. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da dogovor z dne 17.9.1991 ni tisti (izjemen) primer, ki bi ga imela v mislih določba 1. odstavka 11. člena ZSR. Dogovora bivših zakoncev o prenosu stanovanjske pravice, ki je bila v postopku po 2. odstavku 17. člena ZSR z odločbo nepravdnega sodišča dodeljena enemu od njiju, namreč ni mogoče šteti kot sporazum, ki sta ga zakonca ob razvezi lahko sklenila o tem, kdo bo obdržal stanovanjsko pravico na skupnem stanovanju (1. odstavek 17. člena ZSR). Dejstvo, ali naj bi dogovor učinkoval že od sklenitve ali pa šele od uresničitve odložnega pogoja, pod katerim je bil sklenjen (izplačilo 20.000 DEM B. M.), zato ni odločilno. V tej povezavi je nepomembno tudi dejstvo, ali se je stranska intervenientka ob sklenitvi dogovora z dne 17.9.1991 trajno odrekla uporabi stanovanja. Tudi če bi bilo to res, imetništvo stanovanjske pravice na podlagi tega dogovora nikakor ne bi moglo preiti na tožnika. Poleg tega pa pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni mogoče zanesljivo sklepati, da se je B. M. že ob sklenitvi dogovora odrekla uveljavitvi stanovanjske pravice, ki ji jo je aprila 1988 dodelilo nepravdno sodišče. Sprejemljiva in logična je dokazna ocena njenih aktivnosti (v pravdnih in izvršilnih postopkih) zoper tožnika, enako pa velja tudi za dokazno oceno v zvezi z ugotovitvijo, da se je stranska intervenientka (že v letu 1986) iz stanovanja odselila zaradi nevzdržnih razmer. Tudi to ugotovitev sodišče druge stopnje sprejema. Ne drži namreč pritožbeni očitek, da sodišče v zvezi s tem ni opravilo dokaznega postopka. Ne le, da je vpogledalo nepravdni sklep o dodelitvi stanovanjske pravice stranski intervenientki, marveč je o tem vprašanju zaslišalo tudi tožnika, ki je sam potrdil, da so bile takratne razmere za B. M. bržkone res nevzdržne. Pritožbene navedbe v tej smeri po oceni pritožbenega sodišča zato niso le neresnične, pač pa so celo nekorektne. Tudi če bi se lahko štelo, da se je stranska intervenientka odrekla uveljavljanju stanovanjske pravice ob sklenitvi dogovora z dne 17.9.1991, to še ne bi pomenilo, da je imetnik stanovanjske pravice postal tožnik, saj ni bil izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 19. člena ZSR (glej 2. odstavek 19. člena ZSR v zvezi s 1. in 3. odstavkom te določbe). Tako se zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik na dan uveljavitve SZ zgolj uporabnik spornega stanovanja, ne pa tudi imetnik stanovanjske pravice, pokaže kot materialnopravno povsem pravilen. Posledično je takšna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena ZPP).