Jedro

Za zastopanje pred okrožnimi, višjimi in vrhovnim sodiščem veljajo strožja strokovna merila za pooblaščence. Pred navedenimi sodišči je lahko pooblaščenec zgolj odvetnik ali oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Izrek

Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo pooblaščenca tožeče stranke – pritožnika M. S. – zoper sklep z dne 6.4.2010, ker v postavljenem roku kot pooblaščenec ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu.

Pritožbo vlaga pritožnik M. S. brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Sklicuje se na svoje že vložene vloge. Sodišču očita, da ga ne zanimajo njegovi argumenti ter 48. člen Stanovanjskega zakona. V stanovanju v Velenju stanuje od 1955 leta do zdaj, njegov sin B. pa že 30 let ne. Ustno sta se dogovorila, da bo v stanovanju do smrti ostal pritožnik in žena S.. Sodišče v Velenju mu je do zdaj izropalo približno 900,00 EUR za takse in 1.210,00 EUR za plačilo tožeči stranki, sojenje še ni končano. Še pred Mednarodnim sodiščem v Haagu je dovoljeno vojnim zločincem, da se branijo sami, pritožniku pa je v postopku majhne vrednosti to onemogočeno, želijo mu onemogočiti, da se brani pred lažno obtožbo in vsoto, sina pa še pred končanjem sedemletnega sojenja ropajo z rubežem. Zahtevki pritožnika proti toženi stranki so zavrnjeni. Ni enakosti pred zakonom. Vse delovne dni je pritožnik delal pošteno in uspešno po 12 ur dnevno kot delovodja s končano delovodsko šolo v Ljubljani. Zato tak odnos do sebe občuti kot rop. Pravih kriminalcev po njegovih navedbah v Sloveniji pa ne kaznujejo. Sprašuje se, ali so še lastniki stanovanja, ali je ponovno nacionalizirano. Trdi, da tožeča stranka dela škodo na stanovanju, kar je glavni razlog, da ne plačuje računov. S takim ravnanjem so kršene njegove pravice, saj se niti braniti ne sme sam, pač pa le po dragem odvetniku. Gre za njegov in ne sinov denar, saj račune za stanovanje plačuje pritožnik in ne sin. S tem je sodišče seznanjeno. Opisuje slabo upravljanje stavbe s strani tožeče stranke in se sprašuje, po katerem zakonu ji mora zaupati svojo lastnino v uničevanje. Za slabo upravljanje in duševno mučenje njega in njegove družine v zadnjih sedmih letih zahteva odškodnino v višini 700.000,00 EUR, povrnitev zahtevka za telefonski priključek in plačilo nadur. Izraža upanje, da bo to krivično in nečloveško sojenje letos končano.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je v pritožbenem postopku pred višjem sodišču pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni oseba iz navedene odločbe, jo sodišče kot nedovoljeno zavrže (2. odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbo ponovno vlaga M. S., ki je po ugotovitvah prvega sodišča v tem postopku kot pooblaščenec zastopal svojega sina – toženo stranko. Po ugotovitvi, da pritožnik ne izpolnjuje potrebnih zakonskih pogojev iz 3. odstavka 87. člena ZPP za zastopanje tožene stranke v pritožbenem postopku, je skladno z 2. odstavkom 89. člena ZPP pravilno kot nedovoljeno zavrglo njegovo pritožbo z dne 6.4.2010 zoper sklep opr. št. P 35/2009 z dne 31.3.2010, kar pritožnik graja v sedanji pritožbi. Vendar tudi za sedanjo pritožbo velja enaka ugotovitev: namreč, da jo je vložil pooblaščenec, ki ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za zastopanje stranke v pritožbenem postopku pred višjim sodiščem. Pritožnik namreč sam v pritožbi navaja, da je bil zaposlen kot delovodja in da ima končano delovodsko šolo v Ljubljani. Takšna kvalifikacija, kot je splošno znano, ne zadošča strokovni kvalifikaciji, ki jo mora imeti odvetnik. V spisu pa tudi ni nikakršnih podatkov o tem, da bi imel pritožnik opravljen pravni izpit. Po ugotovitvah prvega sodišča v izpodbijanem sklepu pritožnik ustreznega potrdila o opravljenem strokovnem izpitu, kot je zahtevalo prvo sodišče v pozivnem sklepu, ni predložil. Zato je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da ne izpolnjuje potrebnih strokovnih kriterijev za zastopanje tožene stranke v pritožbenem postopku in posledično o nedovoljenosti njegovih pritožb. Ker v obravnavanem primeru prvo sodišče pritožbe pritožnika ni zavrglo (1. odstavek 343. člena ZPP), je o nedovoljenosti tokratne pritožbe odločilo pritožbeno sodišče (1. odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366.a člena istega zakona).

Odgovoriti je treba še na pritožbeno zatrjevanje, da je pritožnik sam stranka postopka. Njegovo naziranje, da je imel na tej podlagi pravico vložiti lastno pritožbo, je zmotno. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožena stranka pritožnikov sin kot lastnik stanovanja in ne pritožnik sam, kot stanovalec v njem, kot to zmotno navaja še v pritožbi. Iz nadaljnjih podatkov spisa in ugotovitev prvega sodišča je razvidno, da je tožena stranka za svoje zastopanje v tej pravdi pritožnika zgolj pooblastila za svoje zastopanje (pooblastilo na redni št. 7). S tem pa pritožnik še ni pridobil statusa stranke v tem postopku. Ker pritožnik ni stranka postopka, ampak le strankin pooblaščenec, je imel pravico svojega sina le zastopati v tej pravdi v mejah danega pooblastila in zakonskih določil. Ta pa dopuščajo prosto izbiro pooblaščencev le za zastopanje pred okrajnimi sodišči, kjer stranko lahko zastopa vsakdo, kdor je poslovno sposoben (1. odstavek 87. člena ZPP). Za zastopanje pred okrožnimi, višjimi in vrhovnim sodiščem pa veljajo strožja strokovna merila za pooblaščence. Pred navedenimi sodišči je lahko pooblaščenec zgolj odvetnik ali oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ker pritožnik sam ni pravdna stranka, v svojem imenu ni imel pravice vložiti ne prejšnje ne zdaj obravnavane pritožbe, čeprav za stranke velja, da smejo opravljati pravdna dejanja pred sodiščem tudi osebno brez pooblaščenca oziroma odvetnika.

Tako se izkaže, da je tudi na ta način vložena pritožba nedovoljena in jo je bilo treba tudi v tem smislu zavreči (1. odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366.a člena istega zakona).

Vse ostale pritožbene navedbe, ki grajajo vsebinsko odločitev prvega sodišča o spornem razmerju, o katerem je bilo odločeno s sodbo, in o zahtevkih pritožnika do tožeče stranke, so za ta pritožbeni postopek nerelevantne in zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča (1. odstavek 360. člena ZPP).

Višje sodišče v Ljubljani je o zadevi odločalo kot stvarno pristojno sodišče na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-63 z dne 26.7.2010.