Jedro

Kadar zakoniti dedič v pritožbi uveljavlja, da je v zapisniku o zapuščinski obravnavi ugotovljeno dejstvo, da je priznal veljavnost oporoke, neresnično in za to tudi predlaga ustrezne dokaze, je potrebno pritožbi ugoditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je po izvedenem zapuščinskem postopku po pokojnem V. U. 17. 8. 2009 izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, kaj spada v zapuščino, da je zapustnik napravil lastnoročno oporoko aprila 2005, katero dediči priznavajo kot veljavno, da je občina S. priglasila terjatev iz naslova pogrebnih stroškov, kdo so zakoniti dediči zapustnika in da so se vsi odpovedali dedovanju ter da se je oporočni dedič priglasil k dedovanju in izjavil, da bo poravnal priglašeno terjatev O.S. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zakonita dedinja J.P. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da na naroku 17. 8. 2009 ni priznala zapustnikove oporoke, ampak je izrecno izjavila, da je ne priznava, enaki izjavi pa sta podala še dva zakonita dediča, F.N. in P.F. Ne ve, ali je sodnik izjave vseh treh zapisal na zapisnik, saj nihče ni prejel izvoda zapisnika, prepričana pa je, da je sodnik slišal njihove izjave glede nepriznavanja veljavnosti oporoke. Nadalje pojasnjuje, da oporoke ne priznava, ker je imel zapustnik težave z alkoholom in glede na njegovo zdravstveno stanje ni bil sposoben za razsojanje, kar izhaja tudi iz njegove zdravstvene dokumentacije. Glede na to pa bi moralo sodišče prve stopnje zapuščinsko obravnavo prekiniti in pritožnico napotiti na pravdo, ker je sporno dejstvo, ki se nanaša na veljavnost oporoke. Ker tega ni storilo, je kršilo pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga razpis obravnave in zaslišanje pritožnice ter po potrebi treh zakonitih dedičev, ki so bili prisotni na obravnavi 17. 8. 2009, ki bodo podali izjave o poteku postopka na prvi stopnji ter potrdili njene navedbe, da ni priznala oporoke. Sklep izpodbija tudi v 5. točki ugotovitvenega dela, ker sploh ni vedela, kaj pomeni izjava o odpovedi dednemu deležu. Bila je namreč v zmoti, je prava neuka, zato se ni zavedala posledic dane izjave.

Ostali dediči na vročeno pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 224. člena, ki se glede na določbo 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) uporablja tudi v zapuščinskem postopku določa, da je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in sicer v fizični ali elektronski obliki. Med te spada tudi zapisnik o glavni obravnavi, ki mora obsegati bistvene podatke o vsebini dejanja (drugi odstavek 123. člena ZPP), torej o procesnih dejanjih strank, sodišča in drugih udeležencev v postopku. Dokazna moč zapisnika kot javne listine je predvsem domneva resničnosti njegove vsebine, torej tistega, kar je v njem zapisano. Vedno pa je mogoče dokazovati, da so v zapisniku posamezna dejstva neresnično ugotovljena, oziroma da je sam zapisnik nepravilno sestavljen (četrti odstavek 224. člen ZPP), kar lahko stori tudi tista stranka, ki je sicer zapisnik podpisala.

Pritožnica trdi, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zapisniku o zapuščinski obravnavi dne 17.8.2009, da je na zapuščinski obravnavi dne 17.8.2009 priznala zapustnikovo oporoko ter izjavila, da se odpoveduje dedovanju. Nasprotno, trdi, da je izrecno izjavila, da oporoke ne priznava. Enaki izjavi naj bi podala še dva zakonita dediča, F.N. in P.F. Prepričana je, da je sodnik njihove izjave slišal, ne ve pa, ali so bile izjave zapisane na zapisnik, ker zakoniti dediči niso prejeli izvoda zapisnika. Kot dokaz svojim trditvam v pritožbi predlaga, da se zasliši njo ter na naroku prisotne tri zakonite dediče, ki bodo podali izjave o tem, kako je potekal postopek na prvi stopnji.

Ker gre pri domnevi o resničnosti dejstev, ugotovljenih v zapisniku, za pravno domnevo, ki jo je mogoče izpodbijati, pritožnica pa je za zapis odločilnega dejstva v zapisniku o tem, da je priznala veljavnost oporoke, izvedela šele iz sklepa o dedovanju, so njene trditve o tem, da je to dejstvo v zapisniku neresnično ugotovljeno, ker takšne izjave ni podala, pravočasne. Pritožnica je v potrditev svojih navedb predlagala izvedbo ustreznih dokazov. Pritožbeno sodišče je zato zaradi pravice pritožnice, da izpodbija domnevo o resničnosti dejstev, ugotovljenih v javni listini, moralo pritožbi ugoditi. Če bi se namreč izkazalo, da so njene trditve pravilne, potem bi bila odločitev prvostopnega sodišča, sprejeta v sklepu o dedovanju, nepravilna. V primeru spora o veljavnosti zapustnikove oporoke je namreč potrebno ob upoštevanju določila 210. člena ZD zapuščinsko obravnavo prekiniti in stranke napotiti na pravdo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in ga vrača prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v katerem bo moralo zaslišati pritožnico ter ostale zakonite dediče, ki jih je predlagala pritožnica ter na podlagi njihovih izjav ponovno ugotoviti, ali dediči oporoko priznavajo ali ne in posledično odločiti o tem, ali lahko izda sklep o dedovanju, ali pa je potrebna prekinitev zapuščinske obravnave.

Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb, v katerih pritožnica pojasnjuje razloge za zatrjevano neveljavnost oporoke in o zatrjuje zmoto glede pomena dedne izjave, ni opredelilo, ker je sklep razveljavljen že iz zgoraj navedenega razloga. Poleg tega pa obravnavanje navedenih trditev ni predmet zapuščinskega, pač pa pravdnega postopka, kar pritožnica v pritožbi že sama ugotavlja, saj gre za spor o dejstvu, od katerega je odvisna pravica do dediščine ter dejstva o tem, ali se je odpovedala dediščini (210. člen Zakon o dedovanju).