Jedro

Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov najemnega stanovanja ima tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno naravo subsidiarnega poroštva, kar pomeni, da je za aktiviranje subsidiarnega poroštva druge toženke zadostovalo že, če se najemnik na pisno zahtevo tožeče stranke v razumnem roku ni odzval na plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Druga toženka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 451,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 v veljavi glede druge toženke tako, da je druga toženka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.343,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila, v presežku pa je sodišče prve stopnje v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tudi druga toženka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 702,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper ugodilni del te sodbe in izrek o pravdnih stroških se je pritožila druga toženka po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedla, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do pasivne legitimacije druge toženke, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno razlagalo določbo petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki določa, da za obratovalne stroške lastnik stanovanja odgovarja subsidiarno. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pojasnila Ministrstva za okolje in prostor glede izvajanja tega člena. Iz tega pojasnila jasno izhaja, da je mogoče terjatve zoper lastnika stanovanja kot subsidiarno odgovornega za stroške obratovanja uveljavljati šele po končanih pravnih in sodnih postopkih, vključno z izvršilnim postopkom in v primeru, da terjatve v teh postopkih niso poplačane.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V tej zvezi je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba druge toženke ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do vprašanja pasivne legitimacije druge toženke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je druga toženka lastnica spornega stanovanja in je zato v skladu s petim odstavkom 24. člena SZ-1 subsidiarno odgovorna za plačilo terjatev iz naslova obratovalnih stroškov. Subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja je seveda namenjena varstvu tretjih oseb v primeru, kadar najemniki obratovalnih stroškov, vezanih na stanovanje, ne poravnajo. Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov najemnega stanovanja ima tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno naravo subsidiarnega poroštva, kar pomeni, da je za aktiviranje subsidiarnega poroštva druge toženke zadostovalo že, če se najemnik na pisno zahtevo tožeče stranke v razumnem roku ni odzval na plačilo. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v takšnem primeru potrebno uporabiti relevantna določila Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na poroštvene obveznosti (1). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6.Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo, in sicer nagrado po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 350,40 EUR ter nagrado po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22% DDV na odmerjeno odvetniško nagrado.

op. št. 1: Enako ustaljena sodna praksa: VSM sodba I Cpg 542/2012, VSL sodba I Cpg 295/2012 in VSK sodba Cp 218/2012.