Jedro

Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Po presoji sodišča pa tožnik nima pravnega interesa v tem upravnem sporu, ker je bil javni razpis za podelitev koncesije, kot podlaga za dodelitev koncesije Dimnikarstvu AA s.p., razveljavljen. Ker je sodišče tožbo zavrglo, ne obstaja več procesna predpostavka o vloženi tožbi, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob uporabi določila prvega odstavka 69. člena ZUS.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže. 3. Zahteva za povrnitev stroškov postopka tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo organa prve stopnje z dne 16. 9. 2002. S to odločbo je organ prve stopnje dodelil koncesijo za izvajanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo" v občini A Dimnikarstvu AA s. p.. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je prejela zahtevek tožnika za revizijo, vendar je bil način vročitve tega zahtevka napačen. Tožnik je vztrajal pri takem načinu vročitve, tožena stranka mu je zato zahtevek skupaj z obvestilom o nepravilni vročitvi vrnila in ga hkrati ponovno poučila o pravilnem načinu vročitve tega zahtevka. Kasneje je bil zahtevek tožnika vložen prepozno, saj je bil vložen po vročitvi odločbe o izbiri koncesionarja. Tožnik je zamudil rok za vložitev zahtevka za revizijo in je bil ta zavržen kot prepozen. Tožena stranka še navaja, da ni ugotovila nepravilnosti v postopku na prvi stopnji, zato je tožnikova pritožba neutemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka razpisala javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo", tožnik je vložil revizijo zoper razpisno dokumentacijo in zoper ravnanje koncedenta pred odpiranjem javnih naročil. Tožena stranka pa je kljub temu začela postopek z odpiranjem ponudb in je istega dne tudi izdala upravno odločbo o izboru koncedenta. Nadalje navaja, da je Državna revizijska komisija z odločbo z dne 8. 10. 2002 razveljavila javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe "dimnikarstvo", objavljen v Uradnem listu RS, št. 59/2002 z dne 5. 7. 2002. Navaja, da je odločba o oddaji koncesije ob istočasni razveljavitvi javnega razpisa brez pravne in dejanske podlage, s tem je analogna uporaba petega odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Navaja, da je odločba o koncesiji zato nezakonita, ker je bil tudi prvi del postopka nezakonit. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožnik je naknadno predlagal izdajo začasne odredbe po 30. členu Zakona o upravnem sporu. V svojem predlogu tožnik navaja, da je pri toženi stranki podal zahtevo za odložitev izvršitve odločbe tožene stranke z dne 7. 10. 2002 in z dne 16. 9. 2002. Obe odločbi sta dodelili koncesijo za izvajanje gospodarske javne službe ponudniku Dimnikarstvo AA s.p.. Tožnik navaja, da je v svoji obrazložitvi navedel, da bi s sklenitvijo pogodbe nastala tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ne nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Tožnik je predložil tudi dokaz o vložitvi tožbe pred Upravnim sodiščem, predlogu pa tožena stranka še ni odgovorila. Tožnik navaja, da je s tem izpolnil vse pogoje po 30. členu Zakona o upravnem sporu za začasno odložitev izvršitve izpodbijanega akta. Tožnik navaja, da že vrsto let opravlja dimnikarske storitve v občini A in bi mu s prenehanjem dela nastala nepopravljiva škoda, odpustiti bi moral dva delavca, izgubil bi pa tudi dobro ime. Z vključitvijo Slovenije v EU pa pomeni dobro ime in strokovnost širjenje svojih uslug tudi preko meje Slovenije na področje članic EU. Za tožnika pomeni prenehanje dela dimnikarskih uslug škodo, ki se jo ne da popraviti. Navaja, da gre s strani tožene stranke za zlorabo prava, zato predlaga, da se odloži izvršitev odločbe tožene stranke Župana Občine A z dne 7. 10. 2002 in odločbe Občine A z dne 16. 9. 2002 do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da predlaga, da se predlog zavrne kot neutemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je neresnično, da bi tožniku nastala težko popravljiva škoda brez izdaje začasne odredbe. Navaja, da zaradi situacije bodo na teritoriju tožene stranke dimnikarji do oddaje koncesije za opravljanje javne službe še naprej opravljali svoje delo tako kot do sedaj in sicer neorganizirano in po izbiri strank oziroma naročnikov. Tožnik lahko zato še vedno neovirano opravlja svoje delo. Iz tega izhaja nesmiselna navedba, da bo tožnik moral odpustiti dva delavca in tožnik ne bi smel vnaprej oziroma pred dodelitvijo koncesije najemati dodatno delovno silo za območje, za katerega (še) ni izbran. Zatrjevana škoda bi tožniku lahko nastala samo v primeru, če bi bil na razpisu izbran in bi potem naročnik mimo svoje odločitve sklenil pogodbo s tretjim ponudnikom. Prav tako so nesmiselne navedbe glede dobrega imena na trgu. Dobro ime si bo tožnik zapravil s svojim lastnim ravnanjem, ko občanom tožene stranke pisno skorajda grozi, da bo proti njim uvedel določene postopke. Tožena stranka z vso gotovostjo trdi, da tožniku ne nastaja nikakršna škoda, ki bi bila vzročno povezana z izpodbijano odločbo, predvsem pa ne škoda, ki jo tožnik zatrjuje. Prav tako ni nobenega razloga za izdajo začasne odredbe, ker ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo, to je nevarnost, da bi tožniku nastala težko povpravljiva škoda. Prav tako tudi ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj. Izdaja začasne odredbe tudi sicer ne bi z ničemer pripomogla k izboljšanju stanja za tožnika. Razpis za oddajo koncesije je bil namreč razveljavljen in to pomeni, da ga bo morala tožena stranka v prihodnosti ponoviti, tožnik pa bo lahko v upravnem postopku oziroma sporu uveljavil le napake oziroma pomanjkljivosti pri formalnem izdajanju upravne odločbe ne pa po vsebini. Morebitni uspeh v upravnem sporu tožniku ne bo prinesel izbire za opravljanje javne službe in z ničemer ne bi spremenila njegovega položaja pri opravljanju dimnikarskih storitev v občini A. Tožena stranka navaja, da bo potrebno ponoviti razpis za oddajo koncesije, na katerem bo tožnik ponovno kandidiral z drugimi ponudniki. Tožena stranka predlaga, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne in mu povrnejo stroški postopka.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Tožnik tožbi prilaga sklep Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil z dne 8. 10. 2002, s katerim je razveljavljen javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe "Dimnikarstvo", objavljen v Uradnem listu RS, št. 59/2002 z dne 5. 7. 2002, to potrjuje tudi tožena stranka v svojem odgovoru. Med strankama tako ni sporno, da je bil javni razpis razveljavljen, sama tožena stranka tudi navaja, da bo potrebno razpis za oddajo koncesije ponoviti in bo tožnik lahko ponovno kandidiral. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Po presoji sodišča pa tožnik nima pravnega interesa v tem upravnem sporu, ker je bil javni razpis za podelitev koncesije, kot podlaga za dodelitev koncesije Dimnikarstvu AA s.p., razveljavljen. Sama tožena stranka poudarja, da bo morala javni razpis ponoviti, to pa pomeni, da tožnik s tožbo v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

K 2. točki izreka: Zahtevo za izdajo začasne odredbe je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 30. člena ZUS, to pomeni, da predlaga izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 69. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZUS. Po presoji sodišča ni več izkazan obstoj procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker je sodišče pod točko 1. izreka tega sklepa tožbo zavrglo. Zahteva za izdajo začasne odredbe je namreč vezana na več predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da se zahteva sploh lahko obravnava. Ker je sodišče tožbo zavrglo, ne obstaja več procesna predpostavka o vloženi tožbi, zato je sodišče zahtevo zavrglo ob uporabi določila prvega odstavka 69. člena ZUS.

K 3. točki izreka: Sodišče je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Sodišče je odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta tožene stranke, zato na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.