Jedro

Zgolj sklicevanje na določbo prvega odstavka 138. člena ZDavP-2, katera na splošno določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje, ni zadostno. Iz opisa kaznivega dejanja mora namreč biti popolnoma jasno, na podlagi katere pravne norme je bil obdolženec dolžan voditi poslovne knjige in evidence, ki jih davčnemu organu na njegovo zahtevo ni predložil.

Izrek

Ob ugoditvi in reševanju pritožbe zagovornice obdolženega D.M. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 50963/2018 z dne 9. 1. 2020 spoznalo obdolženega D.M. za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornica utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa je pritožbeno sodišče ob reševanju njene pritožbe isto kršitev ugotovilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

4. Nerazumljiv je namreč izrek izpodbijane sodbe, saj se iz njega ne da natančno ugotoviti, v nasprotju s katerimi pravnimi normami je ravnal obdolženec. Kaznivo dejanje davčne zatajitve, kot se očita obdolžencu, je tako imenovana tiha blanketna dispozicija, saj se 249. člen KZ-1 izrecno ne sklicuje na davčne predpise, vendar je uporaba (razumevanje) davčnopravnih norm nujna za razlago kazenske norme oziroma nekaterih njenih zakonskih znakov, zato mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija tiho sklicuje.

5. Obarvani naklep (z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti) in obdolžencu očitano izvršitveno ravnanje, da na zahtevo pristojnega davčnega organa ni predložil poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, sta v nadaljevanju opisa konkretizirana z navedbami, da obdolženec kot dejansko poslovodeča oseba gospodarske družbe S.G. d.o.o. na zahtevo Finančnega urada Maribor, Finančne uprave RS, do vključno 17. 11. 2016 v Mariboru v nasprotju s 138. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni predložil poslovne dokumentacije v zvezi z obračunom in izplačilom plač delavcem, zaposlenih pri družbi S.G. d.o.o., za obdobje od 1. 2. 2016 do 30. 6. 2016, in sicer pogodbe o zaposlitvi, plačilne liste, potne naloge, liste prisotnosti, blagajniške dnevnike s priloženimi blagajniškimi prejemki in izdatki, s čimer je oviral davčni inšpekcijski nadzor.

6. Zgolj sklicevanje na določbo prvega odstavka 138. člena ZDavP-2, katera na splošno določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje, ni zadostno. Iz opisa kaznivega dejanja mora namreč biti popolnoma jasno, na podlagi katere pravne norme je bil obdolženec dolžan voditi poslovne knjige in evidence, ki jih davčnemu organu na njegovo zahtevo ni predložil. Navedba, da ni predložil poslovne dokumentacije v zvezi z obračunom in izplačilom plač delavcem (ki je nato specificirana, kot je razvidno iz prejšnje točke), sicer nakazuje, da je bil obdolženec dolžan davčnemu organu predložiti delovnopravno dokumentacijo, ni pa povsem razumljivo, natančno katere podatke in na podlagi katere pravne norme jih je bil obdolženec kot dejansko poslovodeča oseba navedene družbe dolžan predložiti davčnemu organu (kot se mu to očita z abstraktno zakonsko normo), zaradi česar je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv.

7. Pritožnici je pritrditi, ko sodišču prve stopnje očita isto kršitev z navedbami, da iz opisa ne izhaja, za katere delavce in za katero časovno obdobje za posameznega delavca naj obdolženec ne bi predložil poslovne dokumentacije. Še zlasti, ker je iz podatkov spisa razvidno, da vsi delavci pri družbi S.G. d.o.o. niso bili zaposleni celotno očitano obdobje. Čeprav je kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, javni interes, pa morajo biti podatki glede obračuna in izplačila plač, ki jih je bil obdolženec dolžan predložiti pristojnemu davčnemu organu na njegovo zahtevo, vendarle natančno določeni in konkretizirani v tej meri, da bo obdolženec lahko uresničeval svojo pravico do obrambe, sodišču pa bo omogočeno pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja. Samo splošna navedba, da za obdobje od 1. 2. 2016 do 30. 6. 2016 obdolženec ni predložil pogodbe o zaposlitvi, plačilne liste, potne naloge, liste prisotnosti, blagajniške dnevnike s priloženimi blagajniškimi prejemki in izdatki za delavce, zaposlene pri družbi S.G. d.o.o., ne nudi razumljivih zaključkov v smeri, za katerega delavca in katero dokumentacijo konkretno za posameznega delavca obdolženec ni predložil. Vse do sedaj obrazloženo tako vodi do zaključka, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Zagovornica pa neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Po njenem mnenju je bil obdolženec za očitano kaznivo dejanje že obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 21576/2017 z dne 27. 11. 2019, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Takšne pritožbene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe, pri tem pa utemeljeno izpostavilo različne pravne dobrine, ki jih varujeta kaznivo dejanje davčne zatajitve in kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev. Sicer pa že iz opisa kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, katerega je bil obdolženec spoznan za krivega s citirano sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, izhaja, da ne gre za isti kaznivi dejanji. Po navedeni sodbi obdolženec ni poskrbel za obračun in plačilo zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varnost za v sodbi navedene delavce - prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od bruto plač, ter s tem delavcem omejil pravico do plače in jih prikrajšal, da bi se jim obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo. Pravno varovana dobrina v tem primeru so torej temeljne pravice, ki jih imajo delavci, medtem ko gre pri očitanem kaznivem dejanju davčne zatajitve za varstvo javnega interesa, zaradi česar pritožnica nima prav, ko navaja, da je obdolženec za očitano kaznivo dejanje že bil obsojen.

9. Glede na navedeno in ker ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomeni razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, pa se glede na naravo ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev in presoditi pritožbene navedbe, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter o zadevi ponovno odločiti.