Jedro

Upravnik ni aktivno legitimiran za vtoževanje plačil v rezervni sklad.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (točki 2. in 4. izreka odločbe prvostopenjskega sodišča) spremeni tako, da se glasi: „2. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 88564/2013 z dne 31. 5. 2013 se razveljavi v 1. točki izreka tudi glede plačila 135,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov, ter v točki 3. izreka glede plačila 52,65 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje, do prenehanja obveznosti, in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 40,00 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 54,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88564/2013 z dne 31. 5. 2013 v 1. točki izreka razveljavi glede plačila 14,24 EUR s pripadki in postopek v tem delu ustavi (točka 1. izreka); glede plačila 135,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov od dneva zapadlosti dalje do plačila in v 3. točki izreka glede plačila 52,65 EUR izvršilnih stroškov s pripadki pa sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi (točka 2. izreka); razveljavilo sklep o izvršbi v 1. točki izreka še za nadaljnjih 35,95 EUR s pripadki (točka 3. izreka); ter toženi stranki naložilo v plačilo 47,76 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude s pripadki (točka 4. izreka).

2. Zoper ugodilni del odločbe, to je točki 2. in 4. izreka, se pritožuje toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Drugostopenjskemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naložil plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka je vložila tožbo za izterjavo vplačil v rezervni sklad v svojem imenu in na svoj račun, do česar se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo. Le pavšalno se je sklicevalo na sodno prakso. Stališče sodišča nasprotuje 48. členu Stanovanjskega zakona (SZ-1). Upravnik ima pri vtoževanju sredstev rezervnega sklada le položaj zastopnika. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Odločitev o aktivni legitimaciji tožeče stranke nasprotuje tudi določilu 3. člena Aneksa št. 1, po katerem bi moral upravnik vtoževati v korist vsakokratnih etažnih lastnikov. Iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da gre vtoževani znesek v korist rezervnega sklada in vsakokratnih etažnih lastnikov, ampak gre v korist tožeče stranke na njen račun. Tudi po stališču teorije upravnik ni aktivno legitimiran za vtoževanje sredstev rezervnega sklada. Aneks št. 1 ni bil veljavno sprejet. Člen 3 Aneksa št. 1 je ničen. Obrazloženo izpodbija tudi višino dosojenega zneska.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Je pa sodišču z dopisom z dne 5. 11. 2014 sporočila, da so etažni lastniki na naslovu U. 128 in 130 odpovedali Pogodbo o opravljanju upravniških storitev in Aneks k tej pogodbi. Odpovedni rok je potekel 30. 9. 2014, zato od 1. 10. 2014 ni več upravnik teh večstanovanjskih stavb in nima več niti pravnega interesa niti aktivne legitimacije za ta postopek. Zato predlaga sodišču, da pozove novega upravnika, da namesto nje prevzame postopek.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka, ki je upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je toženka ena od etažnih lastnikov, v tej pravdi vtožuje plačilo obveznih prispevkov v rezervni sklad za obdobje od oktobra 2010 do februarja 2013. Toženka se že ves čas postopka med drugim brani z ugovorom pomanjkanja aktivne legitimacije upravnika za vtoževanje sredstev rezervnega sklada. Sodišče prve stopnje je aktivno legitimacijo tožeče stranke temeljilo na Aneksu št. 1 k Pogodbi o opravljanju upravniških storitev (priloga A2), ki v 3. členu določa, da etažni lastniki odstopajo upravniku svoje upravičenje, da zapadle in bodoče terjatve iz naslova neplačanih sredstev v rezervni sklad izterjuje od neplačnikov v svojem imenu in v korist vsakokratnih etažnih lastnikov, to je z izterjavo na transakcijski račun rezervnega sklada za večstanovanjsko stavbo.

6. Enotno stališče sodne prakse je, da upravnik nima aktivne legitimacije za vtoževanje neplačanih prispevkov v rezervni sklad v svojem imenu.(1) Upravnik le upravlja s sredstvi rezervnega sklada, ki so skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Za izterjavo plačil v rezervni sklad so aktivno legitimirani etažni lastniki, saj so oni lastniki sredstev rezervnega sklada, plačilo pa lahko zahtevajo le na račun rezervnega sklada. Upravnik lahko v postopku sodeluje le kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov.(2) Po šestem odstavku 119. člena SPZ je naloga upravnika, da etažnega lastnika, ki ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, pisno pozove k plačilu. Vse to daje upravniku zgolj procesna upravičenja, ne pa materialnopravna. Upravnik je tako zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, ki sme v njihovem imenu vložiti tožbe, ne more pa tega storiti v svojem imenu, ker ni nosilec terjatev, ki jih uveljavlja.

7. Neenotna pa je sodna praksa glede vprašanja, ali je upravnik aktivno legitimiran za vtoževanje prispevkov v rezervni sklad v primerih, ko mu etažni lastniki s pogodbo odstopijo to upravičenje.(3) Obravnavani primer pokaže, da aktivne legitimacije nima.

8. S pogodbenim določilom, s katerim je bilo dogovorjeno, da lahko upravnik izterjuje zapadle in bodoče terjatve iz naslova neplačanih sredstev v rezervni sklad od neplačnikov v svojem imenu za račun etažnih lastnikov (če je bil Aneks pravilno sprejet, s čimer pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo), ne more biti preneseno upravičenje etažnih lastnikov. Upravnik ne more postati lastnik namenskih sredstev rezervnega sklada, zato jih tudi vtoževati ne more. Pravilno je stališče toženke, da tožeča stranka dejansko toži v svojem imenu in za svoj račun. To pokaže situacija, ki je nastala po odpovedi pogodbe o upravljanju tožeči stranki. Zakonske podlage za poziv novemu upravniku, naj stopi v pravdo namesto prvotno tožeče stranke, ni. Tožeča stranka namreč ni med pravdo odtujila stvar ali pravico, o kateri teče pravda (190. člen ZPP). Nikoli ni bila lastnik sredstev rezervnega sklada, saj etažni lastniki nanjo ne morejo prenesti lastninske pravice na skupnih delih stavbe. V primeru ugoditve tožbenemu zahtevku pa bi imela izvršilni naslov tožeča stranka; toženka bi bila torej po sodbi prvega sodišča dolžna plačati sredstva pravni osebi, ki s sredstvi rezervnega sklada večstanovanjske stavbe, v kateri je toženka ena izmed etažnih lastnikov, nima ničesar (več). Da dejansko toži tožeča stranka ne le v svojem imenu, pač pa tudi za svoj račun, dokazuje prav nastala situacija. Tožečo stranko so etažni lastniki s 3. členom Aneksa dejansko zgolj pooblastili za izterjavo (za kar ima upravičenje že po zakonu), kar pa ne spremeni stvarne legitimacije v postopku. Pooblaščenec še vedno lahko terja izpolnitev zgolj v imenu in za račun etažnih lastnikov. Dejstvo, da je v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine potrditvah tožeče stranke (toženka temu oporeka) naveden transakcijski račun rezervnega sklada predmetne večstanovanjske stavbe, ne vpliva na zaključek, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. Etažni lastniki namreč s sredstvi na računu ne morejo razpolagati, saj ne gre za njihov račun, temveč račun tožeče stranke.

9. Glede na obrazloženo je višje sodišče ugodilo pritožbi toženke ter spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek (5. točka 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Na ostale pritožbene navedbe ni odgovorilo, ker glede na sprejeto odločitev niso relevantne.

10. Ker je spremenilo prvostopenjsko odločitev, je moralo drugostopenjsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP jih nosi tožeča stranka, ki je v postopku propadla. Toženka je priglasila stroške sodnih taks, ki znašajo glede na določila Zakona o sodnih taksah (ZST-1) 40,00 EUR. Tožeča stranka mora toženki, ki je uspela s pritožbo, povrniti tudi potrebne stroške (155. člen ZPP) pritožbenega postopka. To so priglašeni stroški plačila sodne takse v znesku 54,00 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. V kolikor jih tožeča stranka v tem roku toženki ne bo povrnila, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgovala tudi zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) Gl. npr. odločbe II Cp 2673/2006, II Cp 357/2010, I Cp 3192/2011, I Cp 3130/2012. (2) prim. sodbe I Cp 3416/2011, I Cp 4170/2010, I Cp 3215/2010. (3) Aktivna legitimacija je bila v takem primeru priznana upravniku v zadevah: II Cp 4955/2010, II Cp 1178/2011, I Cp 420/2011, I Cp 2441/2012; ni pa bila priznana aktivna legitimacija upravnika za takšne zahtevke npr. v zadevah I Cp 1487/2014, I Cpg 1127/2007.