Jedro

Uporaba posebnih uzanc v pogodbenem razmerju med strankama ni mogoča, če se stranki zanjo nista dogovorili in če tudi iz okoliščin konkretnega posla ne izhaja, da sta hoteli njihovo uporabo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu, torej kolikor je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 1.10.1996, opr.št. Ig 96/01320, tudi za glavnico v znesku 343.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1996 do plačila, kot tudi za stroške izvršilnega postopka v znesku 36.403,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1996 do plačila, ter glede nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 12.997,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1999 do plačila, razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 1.10.1996, opr.št. Ig 96/01320, v 3. točki izreka za glavnico v višini 1.273.448,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 317.537,00 SIT od 25.1.1995 do plačila, od zneska 608.400,00 SIT od 31.1.1996 od plačila, od zneska 4.211,50 SIT od 26.7.1996 do plačila in od zneska 343.200,00 SIT od 28.3.1996 do plačila, ter v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 36.403,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1996 do plačila; hkrati je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 12.997,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Zaradi delnega umika tožbe je sodišče prve stopnje v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavilo.

Proti navedeni sodbi je v delu, kolikor je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za glavnico v znesku 343.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1996, tožena stranka vložila pritožbo, smiselno zaradi nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi priznava, da je s tožečo stranko sklenila pogodbo za izvedbo zimovanja skupine otrok v depandansi B., vendar pa tožena stranka ni nikoli plačala avansa po tej pogodbi, zaradi česar je ta nična. Poleg tega pa opozarja, da v pogodbi ni določen odpovedni rok, tožeča stranka se tudi ni sklicevala na Uzance v turizmu.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni utemeljena trditev tožene stranke, da naj bi bila nična pogodba, s katero je tožeča stranka dala toženi stranki na razpolago kapacitete za izvedbo šole v naravi v zimski seznoni 1995/96, glede na to, da tožena stranka ni nikoli plačala avansa po 3. čl. te pogodbe; gre namreč za to, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem v povsem sprejemljivi meri utemeljilo (pri čemer se je oprlo na izpovedbi prič E. in S.), da je po sklenitvi pogodbe prišlo do določenih sprememb, ki so bile v tem, da tožena stranka svojo obveznost poravna po računu, namesto z avansom.

Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi opozarja, da se tožeča stranka v zvezi s spornim poslovnim razmerjem ni sklicevala na posebne uzance (v zvezi s tem omenja Uzance v turizmu, vendar gre očitno za Posebne uzance v gostinstvu - Ur.l. RS št. 22/95); za navedene posebne uzance je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da v sporni pogodbi med strankama ni bila predvidena njihova uporaba, vendar pa iz okoliščin izhaja, da so to hotele. Pri tem pa ni navedlo, na podlagi katerih konkretnih okoliščin je to ugotovilo, zaradi česar pritožbeno sodišče meni, da je ta ugotovitev že iz tega razloga dvomljiva. Pa tudi iz določila 1107.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja uporabo običajev oz. uzanc, je mogoče zaključiti, da je možna uporaba splošnih uzanc, četudi se stranke glede njih niso dogovorile, ni pa možen takšen zaključek glede posebnih uzanc. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi navaja, da je bila tožena stranka seznanjena s splošnimi pogoji, vendar ni jasno, za katere splošne pogoje gre; če ti obstojajo in če naj bi zavezovali toženo stranko, so ji morali biti ob sklenitvi pogodbe znani oz. bi ji morali biti znani (3. odst. 142. čl. ZOR), pri čemer pa je dokazno breme glede teh okoliščin na strani tožeče stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka na podlagi 76. čl. Posebnih uzanc v gostinstvu pravilno postopala, ker je toženi stranki po računu št. 771/96 z dne 20.3.1996 zaračunala stroške v višini vrednosti neizkoriščenih storitev za tri dni; iz vsebine navedenega računa (l.št. 8) je razvidno, da je toženi stranki po tem računu zaračunana "storno rezervacija" v prej omenjenem znesku, pri čemer ni jasno, kako je ta znesek izračunan.

Glede na to je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 369. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti. V ponovljenem postopku bo tožeča stranka morala najprej pojasniti, kaj je predmet njenega zahtevka v tem delu in na kakšni podlagi ga uveljavlja, sodišče prve stopnje pa bo zatem upoštevalo, da sta pravdni stranki v obravnavanem primeru sklenili posebno obliko alotmajske pogodbe po 1. odst. 896. čl. ZOR, pri kateri je tožena stranka tožeči stranki odškodninsko odgovorna na podlagi 2. odst 896. čl. ZOR; dokazno breme glede višine odškodnine pa je seveda na tožeči stranki.

Ker je odločitev glede povrnitve stroškov postopka (tako izvršilnih kot tudi pravdnih) odvisna od končne odločitve o glavni stvari v ponovljenem postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP razveljavilo tudi stroškovni izrek prvostopne sodbe.