Jedro

Davčni organ je v ponovnem postopku ugotovitveni postopek dopolnil v skladu z napotki sodbe z dne 21. 1. 2014 in v zapisniku ugotovljeno vrednost vlaganj v nepremičnino utemeljil z obširnimi dejanskimi ugotovitvami. Tožnica, kot že navedeno, pripomb na zapisniške ugotovitve ni podala. Zato pritožbeni organ navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, tudi v tem delu kot nedopustnih utemeljeno ne obravnava. Ugotovitev, da tožnica za svoje navedbe ni predložila (ali predlagala) nobenih dokazov, ni sporna. Zato tožnica, ki navedenih trditev tudi v upravnem sporu ne dokazuje, ne more biti uspešna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je tožnici v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora z izpodbijano odločbo DT 0610-654/2012-75-09-2600-2-13,14 z dne 26. 8. 2014 za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 v I. točki izreka odmerila davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od davčne osnove 254.613,69 EUR po davčni stopnji 35,44 % v znesku 90.235,09 EUR in pripadajoče obresti v znesku 149,64 EUR; v II. točki izreka ugotovila, da je tožnica po odločbi, izdani v predhodnem postopku plačala davek v višini 84.609,06 EUR in zamudne obresti v višini 31,75 EUR in ji, v III. točki izreka, naložila v plačilo razliko med odmerjenim davkom in zneskom že plačanega davka v skupnem znesku 5.743,92 EUR.

2. Iz obrazložitve odločbe sledi, da gre v zadevi za odločanje v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora v skladu z napotki sodbe naslovnega sodišča I U 808/2013-15 z dne 21. 1. 2014, s katero je sodišče prvotno odmerno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, ker je davčni organ vrednost vlaganj tožnice v pridobitev in adaptacijo nepremičnine v A. določil na podlagi ocenjene vrednosti nepremičnine po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije. Davčni organ je zato opravil ponovni davčni nadzor davka, odmerjenega po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 30. 6. 2014, ki je bil tožnice vročen v hišni predalčnik dne 28. 7. 2014. Na ugotovitve v zapisniku tožnica v zakonsko predpisanem roku ni vložila pripomb. Zato davčni organ v celoti ponovi svoje prvotne ugotovitve, vrednost nepremičnine pa skladno z napotkom Upravnega sodišča ugotovi na podlagi podatkov o nakupu nepremičnine, podatkov o vlaganjih v nepremičnino na podlagi predloženih in uradoma pridobljenih računov izvajalcev gradbenih del ter na podlagi ocenjene vrednosti vlaganj, saj ugotavlja, da je tožnica poleg izdatkov po zbranih računih imela izdatke tudi za toplotno izolacijo fasade, izdelavo projekta in pridobitev gradbenega dovoljenja, rušenje starega objekta na prostoru sedanjega parkirišča, dogradnjo strešnih konstrukcij, s prekritjem vseh objektov s kritino Bramac (razen starega obstoječega dela gostinskega objekta, ki je ob nakupu že bil prekrit s tegolo) in strešno kleparska dela. Tožnica davčnemu organu računov za navedena dela kljub pozivu ni predložila. V odgovoru na poziv je pojasnila, da je davčnemu organu predložila račune o nabavi materiala in izvedenih del v skupnem znesku 71.444,97 EUR, da je ves material, za katerega računov ni predložila, nabavljen in vgrajen v lastni režiji, da je bil z nakupom nepremičnine kupljen tudi ves potreben material za obnovo kritine na polovici kupljenega objekta, druga polovica objekta pa je bila obnovljena že pred nakupom. Obnova v tem delu je bila izvedena v lastni režiji, postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za zidavo in rekonstrukcijo objekta pa po pojasnilu tožnice še ni zaključen. Zaradi ugotovitve stanja gostinskega objekta ob prenosu lastništva na tožnico je davčni organ pridobil tudi izjavo prejšnjega lastnika C.C., iz katere izhajajo dela, ki jih je na nepremičnini po nakupu izvedla tožnica. Zato davčni organ v nadaljevanju obrazloženo oceni vrednost materiala in storitev, in sicer (ob odštetju stroškov po predloženih računih) za toplotno izolacijo fasade v vrednosti 7.197,80 EUR, za izdelavo strehe, za izdelavo projektne dokumentacije in pridobitev gradbenega dovoljenja vključno z rušenjem in odstranitvijo objekta na sedanjem parkirišču nasproti gostinskega lokala v skupni vrednosti 40.986,00 EUR in ugotovi, da znaša skupna vrednost vlaganj v nepremičnino (kupnina, vlaganja po predloženih računih, vlaganja po uradoma pridobljenih računih in ocenjena vrednost materiala in storitev) 257.194,70 EUR.

3. Na podlagi vseh v postopku ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki v kontroliranem obdobju pričajo o razpolaganju zavezanke za davek s sredstvi in premoženjem, oziroma o uporabi teh sredstev v privatne namene, je davčni organ z metodo indirektnega ugotavljanja dohodkov, in sicer z metodo neto vrednosti premoženja, ugotovil prirast neto premoženja, ustvarjeno v inšpiciranem obdobju. Pri tem je ugotovil, da se je vrednost premoženja tožnice v kontroliranem obdobju povečala za 97.180,31 EUR, da znaša poraba, s katero se ne povečuje premoženje in ne zmanjšujejo obveznosti, 148.739,20 EUR in izguba pri prodaji osebnih avtomobilov 35.028,34 EUR ter da znašajo tožničini neobdavčljivi dohodki skupaj 26.334,16 EUR. Ugotovljena razlika znaša 254.613,69 EUR in predstavlja davčno osnovo po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, od katere davčni organ odmeri davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (35,44% ) v znesku, navedenem v izreku.

4. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-168/2014-3 z dne 17. 4. 2015 pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe. Zatrjevanih kršitev pravil postopka v zvezi s krajevno pristojnostjo in pravil o zaslišanju prič pritožbeni organ ne najde, kot nedopustno novoto pa zavrne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in davčni postopek ustavi.

6. Ponovni postopek v zadevi je v nasprotju z 71. členom ZDavP-2 in 22. členom ZUP vodil (krajevno nepristojni) Davčni urad Maribor in ne DU Celje, ki je postopek začel. Uvod izpodbijane odločbe pa sicer ne vsebuje določb o krajevni pristojnosti, vendar pa se ta, po mnenju tožnice z uveljavitvijo Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) ni spremenila, kar nedvomno izhaja tudi iz Uredbe o določitvi finančnih uradov Finančne uprave Republike Slovenije in iz 101. člena ZFU, ki določa, da se ne glede na prvi odstavek 9. člena tega zakona do 1. 1. 2015 za finančne urade štejejo dosedanji davčni in carinski uradi, katerih naloge, krajevno pristojnost, območje in sedež so določeni v aktu iz drugega odstavka 9. člena zakona. Finančna uprava Republike Slovenije ima glede na prvi odstavek 9. člena ZFU krajevno pristojnost na območju celotne države, kar pa velja šele od 1. 1. 2015. To pa pomeni, da je ponovni ugotovitveni postopek vodil in v zadevi odločil krajevno nepristojen organ in da bi tudi ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča ponovni postopek moral voditi DU Celje, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek.

7. Na 13. strani izpodbijane odločbe davčni organ navaja, da je z ogledom na terenu ugotovil, da je obnovljeni del strešnih površin prekrit s kritino Bramac. Pooblaščenec tožnice o ogledu ni bil obveščen in pri njem ni sodeloval. Iz obrazložitve tudi ni razviden datum ogleda in osebe, ki so pri njem sodelovale., kar je v nasprotju s 74. členom ZUP.

8. Ugovarja tudi višini ugotovljene izgube pri nakupu in prodaji vozil. Ta znaša 4.583,85 EUR in ne 35.028,34 EUR, kot ugotavlja davčni organ. Tožeča stranka je namreč v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011 nabavila vozila v skupni vrednosti 185.247,37 EUR, prodajna vrednost vozil v istem obdobju pa je znašala 183.585,62 EUR. Razlika med nakupi in prodajo znaša 1.661,85 EUR, ob upoštevanju vrednosti vozil v lasti tožnice na dan 31. 12. 2011, pa 4.583,85 EUR. Davčni organ je izgubo zmotno ugotovil tako, da je k nabavni vrednosti avtomobilov, nabavljenih v navedenem obdobju, prištel še nabavno vrednost vozil, nabavljenih pred 1. 1. 2007. Tudi navedba, da je tožnica v inšpiciranem obdobju opravljala neregistrirano dejavnost nakupa in prodaje osebnih vozil, ni podprta s potrebnimi dokazi.

9. Tožnica je v postopku predložila dokaze, iz katerih je razvidno, da je njen zunajzakonski partner B.B. najel kredit v avstrijski banki v znesku 94.577,59 EUR, ki je bil porabljen za nakup v A.. Navedeni znesek med prihodki neobrazloženo ni bil upoštevan.

10. V obrazložitvi odločbe tudi ni podatka o časovnem obdobju (letu), na katero se nanašajo uporabljeni ceniki, zato ocenitve vloženih sredstev v obnovo nepremičnine ni moč preizkusiti. Cenitev je sporna tudi z vidika upoštevanja tožničine izjave, da je bil z nakupom nepremičnine kupljen tudi ves potreben material za obnovo kritine na polovici kupljenega objekta, druga polovica pa je bila obnovljena že pred nakupom.

11. Posebej pa tožnica poudarja še, da je Upravno sodišče odločbo, izdano v prvotnem postopku, odpravilo. To pa pomeni, da bi moral davčni organ v ponovnem postopku odločiti o vseh strankinih zahtevah, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na krajevno pristojnost, so neutemeljene. ZFU v 9. členu določa organizacijo finančne uprave: Finančno upravo sestavljajo Generalni finančni urad in finančni uradi, ki so notranje organizacijske enote finančne uprave. Krajevno pristojnost, območje in sedež Generalnega finančnega urada ter finančnih uradov ter razmejitev nalog med njimi določi vlada z uredbo. Uredba o določitvi finančnih uradov določa območje in sedež Generalnega finančnega urada ter finančnih uradov in razmejitev nalog med njimi, glede krajevne pristojnosti pa v 8. členu določa, da Finančna uprava Republike Slovenije odloča v upravnih zadevah na območju celotne države. Iz navedenega tako izhaja, da uredba ne določa krajevne pristojnosti posameznih finančnih uradov, temveč notranja organizacijska pravila za vsako organizacijsko enoto posebej. Finančni urad tako ni organ, temveč notranja organizacijska enota. V ostalem so tožbene navedbe enake pritožbenim, pri čemer je tudi ugotoviti, da tožnica pripomb na zapisnik ni podala. Ne drži tudi tožbena navedba, da davčni organ ni presojal vseh navedb tožeče stranke. V izpodbijani odločbi je namreč presodil in obravnaval vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne organ druge stopnje. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih v celoti ponavljalo, zavrača tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

15. Stališče tožnice, da bi davčni organ v odsotnosti pripomb na zapisniške ugotovitve v ponovnem postopku moral odgovarjati na tožničine pripombe na zapisnik, izdan v prvem ugotovitvenem postopku, ni utemeljeno. Navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve davčnega organa, so bile zato kot nedopustne novote utemeljeno zavrnjene že v pritožbenem postopku in jih tožnica tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu.

16. Sodišče nadalje ugotavlja, da je davčni organ v ponovnem postopku ugotovitveni postopek dopolnil v skladu z napotki sodbe I U 808/2013 z dne 21. 1. 2014 in v zapisniku ugotovljeno vrednost vlaganj v nepremičnino utemeljil z obširnimi dejanskimi ugotovitvami. Tudi v tem pogledu tožnica, kot že navedeno, pripomb na zapisniške ugotovitve ni podala. Zato pritožbeni organ navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve tudi v tem delu kot nedopustnih utemeljeno ne obravnava in kot dopusten presodi le očitek, da pri ugotavljanju vrednosti vlaganj ni bilo upoštevano pojasnilo tožnice v zvezi s kritino kupljenega objekta, pri katerem tožnica vztraja tudi v upravnem sporu. Ugotovitev, da tožnica za svoje navedbe ni predložila (ali predlagala) nobenih dokazov, ni sporna. Zato tožnica, ki navedenih trditev tudi v upravnem sporu ne dokazuje, ne more biti uspešna.

17. Bistvene kršitve pravil postopka pa sodišče tudi ne ugotavlja v zvezi z ogledom, ki se navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Edino, kar po opravljenem ogledu ugotavlja davčni organ, je namreč ugotovitev, da je obnovljeni del strešnih površin prekrit s kritino Bramac, to pa je ugotovitev, ki jo davčni organ navede že v zapisniku in o kateri med strankama ni spora. Utemeljene pa tudi niso tožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje krajevne pristojnosti. V tem pogledu sodišče nepravilnosti, ki bi narekovale odpravo odločbe, ne ugotavlja. Ob razlogih, ki jih navede tožena stranka, sodišče dodaja le, da se vprašanje krajevne pristojnosti kot pravno relevantno lahko postavlja le v primeru, kolikor vodenje postopka pred izdajo izpodbijanega akta in izdaja izpodbijanega akta po krajevno nepristojnem davčnem uradu predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, torej kršitev, ki je ali bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, česar pa sodišče v obravnavani zadevi ne ugotavlja niti tega ne zatrjuje tožnica.

18. V ostalem tožeča stranka konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo. Zato je, glede na povedano, izpodbijano odločitev spoznalo za pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.