Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da odločitev prvostopenjskega organa v zvezi s premajhnimi odmiki temelji na kriteriju oblikovanosti terena, vendar pa s tem v zvezi prvostopenjski organ ni preveril navedb strank z interesom, da tožnik sam ustvarja padajoči teren, v obrazložitvi pa tudi ni najti konkretne povezave med padajočim terenom in bližino novogradnje. Navedeno pomeni, da v tem pogledu izpodbijana odločba ni zadosti obrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-274/2008-13-BM z dne 22. 3. 2010 se odpravi in se zadeva temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva strank z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je v obnovljenem postopku z odločbo z dne 9. 10. 2009 tožniku izdano gradbeno dovoljenje št. 351-188/2008-7 (04067) z dne 8. 4. 2008, popravljeno s sklepom št. 351-188/2008-08 (04067), razveljavil in tožniku izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 424/12, 425/4, 425/6, 517/12, 517/14, 517/16, 518/41 in 517/15, vse k.o. …, z določenimi karakteristikami in pod določenimi pogoji. Iz njegove obrazložitve izhaja, da gre v obravnavanem primeru za obnovo postopka iz razloga, določenega v 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker strankama z interesom (A. in B.) kot lastnikoma nepremičnine s parc. št. 518/37, k.o. …, na katero po predloženem ekspertnem mnenju tudi sega vplivno območje tožnikovega objekta, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Na razpisani ustni obravnavi sta stranki z interesom zahtevali odpravo gradbenega dovoljenja. Organ ugotavlja, da je prostorski akt, ki ureja navedeno območje, Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Mestne občine Ptuj (v nadaljevanju: PUP). Tožnikova gradbena parcela je velika 903 m2, kar pomeni, da je v skladu s prostorskim aktom, po katerem mora biti gradbena parcela za gradnjo stanovanjske hiše velika najmanj 500 m. Tožnikova parcela izpolnjuje tudi pogoj iz 18. člena PUP, saj manjši odmik od 4 m od sosednje parcele, narekuje oblikovanost terena in to zahteva homogenizacija dela mesta, v katerem se lokacija nahaja. Zato tožnik tudi ne potrebuje soglasja lastnikov sosednjih nepremičnin in PUP tega tudi ne določa. V projektu pa je zadoščeno tudi sanitarnim in požarnim zahtevam. H gradnji so bila pridobljena tudi vsa predpisana soglasja. Projekt ima tako vse z zakonom predpisane sestavine. Tožnik je izkazal tudi, da ima pravico graditi, saj je iz predloženih zemljiško knjižnih izpiskov razvidno, da je nepremičnina, na kateri je predviden objekt in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo, v solasti bratov DEF., to je D. - tožnika, E. in F. Tožnik si je tudi pridobil soglasje solastnikov nepremičnin, na katerih je predviden objekt in zemljišč, potrebnih za njegovo redno rabo.

Drugostopenjski organ je po pritožbi strank z interesom s svojo odločbo izdano nadomestno gradbeno dovoljenje odpravil in zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 424/12, 425/4, 425/6, 517/12, 517/14, 517/16, 518/41 in 517/15, vse k.o. …, zavrnil. Navaja, da po pregledu spisovne dokumentacije ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno, iz katerih razlogov je bilo treba gradbeno dovoljenje (ki se je obnavljalo) razveljaviti. Kljub temu pa sam ugotavlja, da je bilo tožniku gradbeno dovoljenje št. 351-188/2008-7 (04067) z dne 8. 4. 2008, popravljeno s sklepom št. 351-188/2008-8 (04067), izdano nepravilno in nezakonito. Niso bili upoštevani odmiki od sosednjih parcel, saj so odmiki manjši od določenih 4 m. Tožnik si je za nekatere odmike, manjše od določenih 4 m, sicer pridobil soglasja, vendar pa objekta ni mogoče zgraditi bližje parcelnim mejam na podlagi pridobljenega soglasja, ker take možnosti PUP ne predvideva. Manjši odmik od predpisanega je sicer možen zaradi oblikovanosti terena, vendar v zvezi s tem prvostopenjski organ ni preveril navedb strank z interesom, da je tožnik tisti, ki sam ustvarja padajoči teren in iz njegove obrazložitve ni najti konkretne povezave med padajočim terenom in bližino novogradnje, to, da ima tožnik soglasje lastnikov parcele, ki je med njegovo parcelo in parcelo strank z interesom, pa tožnika ne razbremeni. Prvostopenjski organ pri obravnavanem objektu tudi ni sledil zahtevam homogenosti glede odmikov in ni upošteval strokovne razlage Službe mestnega arhitekta Ptuj. Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila tožniku dovoljena gradnja, med drugim, tudi na parc. št. 517/14 in 517/15, čeprav na parceli 517/14 nima izkazane pravice graditi, ker je le-ta v izključni lasti E.; za parcelo 517/15 pa si je tožnik od brata F. kot lastnika te parcele izposloval zgolj neustrezno služnostno pravico vožnje in hoje. Soglasja lastnikov k nameravani gradnji pa ne predstavljajo dokazila o pravici graditi in je že to utemeljen razlog za odpravo izdanega (nadomestitvenega) gradbenega dovoljenja. Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da niti iz izreka gradbenega dovoljenja, niti iz njegove obrazložitve, ni jasno, kateri konkretni deli parcel (izračun površine posameznih delov parcel) sploh sestavljajo gradbeno parcelo v obsegu 903 m2. Prav tako se prvostopenjski upravni organ v izreku izdanega nadomestitvenega dovoljenja ne sklicuje na nobeno projektno dokumentacijo, zaradi česar se poraja vprašanje izvršljivosti nadomestitvenega gradbenega dovoljenja. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnikov objekt enostavno prevelik, če se upošteva obseg zemljišč, s katerimi tožnik razpolaga in zato ni mogoče zadostiti določbam PUP glede predpisanih minimalnih odmikov. Ugotavlja tudi, da je pritožba strank z interesom upravičena tudi v delu, ko le-ta navaja, da jima upravni organ ni dal možnosti seznaniti se z zadnjo dopolnitvijo PGD iz septembra 2009, s čemer je prvostopenjski upravni organ kršil določilo 9. člena ZUP, to je načelo zaslišanja stranke, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in je tudi samo po sebi razlog za odpravo napadene odločbe. Zato se v preostale pritožbene ugovore drugostopenjski organ tudi ni več spuščal, saj je bilo treba že na podlagi povedanega odločiti, kot je navedeno v izreku te odločbe.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je zmotna ugotovitev tožene stranke, da nima pravice do gradnje na parc. št. 517/14 in 517/15, ker naj bi bili le-ti v lasti E. in F. V obnovljenem postopku je bilo podlaga odločanju dejansko stanje oziroma dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja; v času prvega odločanja pa je bil tožnik solastnik parc. št. 517/14 in 517/15, k.o. …, saj so bili E., D. in F. solastniki vsak do 1/3. Šele potem, ko je prvotna odločba postala pravnomočna in je bil objekt že zgrajen, so si vsi trije na podlagi delilne pogodbe - notarski zapis z dne 6. 6. 08, parcele razdelili, tako da je E. postal izključni lastnik parc. št. 517/14, F. pa parc. št. 517/15. Glede na navedeno je tožnik imel lastninsko pravico tudi za parc. št. 517/14 in 517/15, s tem pa tudi vso pravico do gradnje, saj je bil solastnik obeh zemljišč, od ostalih dveh solastnikov pa je imel tudi soglasje za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker je tožena stranka gradbeno dovoljenje zavrnila tudi zaradi domnevno premajhnega odmika od mej drugih zemljišč, tožnik poudarja, da je projektant predmetnega objekta v projektni dokumentaciji št. 31/07 ugotovil, da se projektantsko ugotavlja le odmik od prve mejne črte, to je od prvega sosednjega zemljišča in ne kateregakoli zemljišča. Po PUP so namreč potrebni 4 m odmikov najbolj izpostavljenih delov objekta do parcelnih mej sosednjih zemljišč (do prvih sosedov), v primeru, da je odmik manjši, pa je potrebno soglasje lastnikov sosednjih zemljišč. Parcela strank z interesom ni sosednja parcela, saj objekt meji s parcelo 518/42, ki se nahaja med parcelo, na kateri se nahaja objekt tožnika in parcelo 518/37. Tudi v primeru, če bi se štelo, da so sosednja zemljišča katerakoli zemljišča v določeni oddaljenosti od obravnavane parcele, je potrebno upoštevati, da PUP dovoljuje gradnjo objektov bližje parcelnih meja brez soglasja v primerih, ko gre za tradicionalno gradnjo, oblikovanost terena ali če to zahteva homogenizacija dela mesta, v katerem se lokacija nahaja. Obravnavani objekt leži na območju, ki je v občinskih prostorskih aktih opredeljeno kot območje srednje homogenosti zazidave in če se primerja odmik med parcelama 518/35 in 518/34 in odmik med parcelama 518/41 in 518/37, lahko ugotovimo, da so vse naštete parcele oziroma objekti v skoraj ravnih linijah, kar pomeni, da je objekt glede poravnanosti gradbene linije v skladu z večino oziroma da sledi zahtevam homogenosti glede odmikov. Prvostopenjski organ pa je pri presoji gradnje elementov bliže parcelnih meja od predpisanih 4 m, pravilno upošteval tudi kriterij oblikovanosti terena, na katerem objekt tožnika stoji. Prav zaradi oblikovanosti terena, to je zaradi padajočega terena proti potoku, namreč večji odmik od meje sosednje parcele ni bil možen, kot je ugotovil tudi projektant v zgoraj navedeni projektni dokumentaciji, ker objekt ni mogel biti bolj oddajen od SV meje. Zato je odmik tudi v tem delu ustrezen in je zato bila prvostopenjska odločba v vseh ozirih pravilna. Tožnik je torej v skladu z navedenim izpolnil vse pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja po projektu X. št. 31/2007 z dopolnitvami. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedenih ponujenih dokazih (med drugim, tudi z zaslišanjem ustreznega izvedenca) tožbi ugodi tako, da odločbo Ministrstva za okolje in prostor v 2., 3. in 4. točki izreka razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da se pritožba stranskih investitorjev (pravilno: intervenientov) v celoti zavrne in se potrdi odločba Upravne enote Ptuj št. 351-188/2008-69 z dne 9. 10. 2009 oziroma podrejeno, da razveljavi citirano odločbo ministrstva v 2., 3. in 4. točki izreka ter zadevo vrne v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom v odgovoru na tožbo sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Menita, da je bil postopek tožene stranke pred izdajo napadene odločbe pravilen in zakonit, prav tako je pravilna in na zakonu utemeljena napadena odločba. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da investitor nima pravice graditi tudi na parc. št. 517/14 in 517/15, k.o. …, ker ni lastnik. To, da se tožnikova brata strinjata z nameravano gradnjo, pa še ne pomeni, da jo dovoljujeta in zato tožnik ni imel nobenega dovoljenja za gradnjo na tujem zemljišču. Predmet obnovitvenega postopka so samo tiste parcele, ki so navedene v izreku gradbenega dovoljenja Upravne enote Ptuj z dne 8. 4. 2008; v tem gradbenem dovoljenju pa ni parcel št. 517/14 in 517/15, k.o. … Napačen, nepravilen in nevzdržen je očitek tožnika glede domnevno premajhnega odmika od mej drugih zemljišč. Tožena stranka je pravilno in v skladu z zakonom in PUP razložila in utemeljila svojo odločitev glede odmikov. Pravilno je ugotovila, da se odmiki računajo od najbolj izpostavljenih delov objekta do parcelnih meja sosednjih zemljišč in zato je nepravilna in neutemeljena navedba tožnika „do prvih sosedov“, saj tega ne določa nobeden predpis, niti ne PUP z obvezno razlago. Nepravilna je tudi trditev tožnika, da je za manjši odmik potrebno soglasje lastnikov sosednjih zemljišč, torej bi tudi stranki z interesom morali tožniku dati soglasje, kar pa tožnik ni zahteval, niti mu soglasja nista dala, glede na to, da je svoj stanovanjski objekt zgradil preblizu njune parcele št. 518/37, k.o. … Manjši odmik od 4 m po PUP tudi ni predviden in ne dovoljen. Tožnik tudi napačno trdi, da je stanovanjski objekt lociran v območju srednje homogenosti zazidave, za kar pa ne da nobene ustrezne obrazložitve, niti ne upošteva strokovne razlage službe Mestnega arhitekta Ptuj z dne 20. 7. 2009, po katerem obravnavani objekt ne sledi zahtevam homogenosti glede odmikov. Nepravilna in neutemeljena je tudi trditev, da manjši odmik zahteva oblikovanost terena. Sama oblikovanost terena v konkretnem primeru ni razlog za dovolitev gradnje stanovanjskega objekta bližje parcelnih meja. Gradnje bližje parcelnih meja proti SV ni narekovala oblikovanost terena, ampak odločitev investitorjevega brata E. in samega tožnika, ki vztrajata pri svojih projektih. Lokacija stanovanjskega objekta tožnikovega brata, ki se ne more bolj približati JZ potoka Grajena, je namreč povzročila gradnjo čim bolj proti SV in tako preblizu njune parcele in ne oblikovanost terena. Poudarjata tudi, da je velikost tožnikove parcele le 462 m2, kar je premalo, saj se po PUP zahteva najmanj 500 m. Etažnost objekta ni K + P, kot izhaja iz odpravljene odločbe, ampak K + P + M, kar trdi tudi tožnik - PGD dopolnitev 1. To pa je razvidno tudi iz fotografij, ki potrjujeta, da streha ni simetrična dvokapnica, ampak večkapnica nedoločljive oblike. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za številne nepravilnosti; gre pa tudi za bistvene kršitve pravil postopka, med drugim 9. člena ZUP, to je načela zaslišanja stranke. V gradbenem dovoljenju z dne 8. 4.2008 Upravna enota Ptuj tudi ni spoštovala kogentnih norm 66. člena ZGO-1 in ni preverila skladnosti projekta s PUP. Izigrala je soglasje o manjšem odmiku, ki ga PUP ne pozna. Ker je tožeča stranka v tožbi predlagala tudi zaslišanje ustreznega izvedenca, v zvezi s tem dodajata, da gre za novi dokaz, vendar brez obrazložitve zakaj ga tožnik ni predlagal že v postopku na prvi stopnji; torej gre za tožbeno novoto, ki ni dopustna. Ves čas postopka na prvi stopnji sta stranki z interesom ugovarjali kriteriju padajočega terena za gradnjo bližje parcelnih meja, kar je strokovno utemeljila tudi njuna pooblaščenka v svojem strokovnem mnenju, vendar tožnik takšnemu mnenju ni ugovarjal. Pa tudi sicer je zaslišanje izvedenca nepotrebno, saj je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in tožnik ne pove, na kakšen način naj bi se dopolnilo. Stranki z interesom sodišču predlagata, da tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno. Hkrati zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba drugostopenjskega organa, s katero je le-ta tožniku izdano nadomestno gradbeno dovoljenje odpravil in tožnikov zahtevek za gradnjo stanovanjskega objekta na navedenem zemljišču zavrnil, predvsem iz dveh razlogov, ker tožnik ni izkazal pravice graditi na zemljišču s parc. št. 517/14 in 517/15, k.o. … in ker tožnik gradi objekt preblizu parcele št. 518/37, k.o. … v (so)lasti strank z interesom.

Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila v konkretnem primeru obnova postopka dovoljena po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), to je v obsegu pritegnitve strank z interesom v postopek. Stranki z interesom sta svoj pravni interes (to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi) za vstop v postopek utemeljevali s premajhnim odmikom tožnikovega objekta od njune parcele. Tudi iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa o dovolitvi obnove postopka izhaja, da je bila obnova postopka dovoljena zato, ker iz s strani strank z interesom predloženega ekspertnega mnenja izhaja, da vplivno območje tožnikovega objekta sega tudi na parcelo strank z interesom. Obnova postopka ni bila dovoljena iz drugih razlogov. Ta sklep je tožena stranka s svojo odločbo potrdila.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila iz razloga, ker tožnik gradi objekt preblizu parcele strank z interesom, poleg tega pa tudi iz razloga, ker tožnik ni izkazal pravice graditi na zemljišču s parc. št. 517/14 in 517/15. V zvezi z zavrnitvijo iz razloga premajhnih odmikov tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da 18. člen PUP dovoljuje gradnjo v oddaljenosti 4 m in več brez posebnih pogojev; gradnjo z odmikom, manjšim od 4 m pa samo, če za to obstaja v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja utemeljen razlog; tak utemeljen razlog pa med drugim lahko predstavlja oblikovanost terena. Navaja, da odločitev prvostopenjskega organa v zvezi s premajhnimi odmiki temelji na kriteriju oblikovanosti terena, vendar pa s tem v zvezi prvostopenjski organ ni preveril navedb strank z interesom, da tožnik sam ustvarja padajoči teren in iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa ni najti konkretne povezave med padajočim terenom in bližino novogradnje. Navedeno pa po mnenju sodišča pomeni, da v tem pogledu izpodbijana odločba ni zadosti obrazložena. V postopku odločanja niso bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva v zvezi z oblikovanostjo terena, prav ta razlog pa bi bil po mnenju sodišča odločilen razlog za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. To nadalje pomeni, da presoja okoliščin, ki so bistvene za odločitev o stvari, glede na to, da je bila obnova postopka dovoljena zaradi manjših odmikov od predpisanih, ni bila celovito opravljena. Torej je bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede odločilne dejanske okoliščine obravnavane sporne zadeve in iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, kar je razlog za odpravo odločbe.

Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.