Jedro

Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Pogosto so tudi splošni pogoji obsežni in zapleteni, kar povprečnemu bralcu otežuje ali celo onemogoča njihovo razumevanje. Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve**

1. Tožnici je 5. 11. 2012 poplavilo nepremičnino. Utrpela je premoženjsko škodo tako na objektu kot na opremi. V času škodnega dogodka je imela sklenjeno premoženjsko zavarovanje pri prvi toženki. Sklenila ga je s tretjo toženko kot zavarovalno zastopnico pri drugi toženki - zavarovalno zastopniški družbi. Glede na splošne pogoje je zavarovanje vključevalo tudi škodo za primer poplave, a največ do višine 2.000,00 EUR za škodo na objektu in do enake višine za škodo na opremi.

2. Tožnica je trdila, da jo je tretja toženka ob sklenitvi pogodbe zavedla (dala napačne podatke o višini zavarovalnega kritja škode na opremi v primeru poplave, zamolčala bistvena določila zavarovalnih pogojev, ni upoštevala tožničinih zahtev in želja glede zavarovanja, ...). Na njenem nedopustnem ravnanju je gradila tudi odgovornost prve toženke, druga toženka pa naj bi ji odgovarjala (tudi) zato, ker ni poskrbela za ustrezno znanje in usposobljenost tretje toženke.

3. Škoda, ki je tožnici nastala, je bistveno višja od prejete zavarovalnine. Zato je zahtevala solidarno plačilo toženk v višini 30.091,88 EUR. To je znesek nastale premoženjske škode, zmanjšan za prejeto zavarovalnino v višini 4.000,00 EUR.

**Dosedanji potek postopka**

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ugotovilo je, da je tožnica prejela seznam zavarovalnih vsot in Splošne pogoje tako ob ponudbi kot ob prejemu police, s katero ji je bil vročen tudi dopis, da so poleg ponudbe, splošnih in posebnih zavarovalnih pogojev del zavarovalne pogodbe tudi priložene klavzule, in opozorilo, naj vse prebere. Iz splošnih pogojev pa po njegovi oceni jasno izhaja, da je kritje škode za primer poplav omejeno, in sicer na 2.000,00 EUR za opremo in na enak znesek za objekt. Ocenilo je, da je tretja toženka izpolnila tožničino zahtevo, da želi skleniti premoženjsko zavarovanje na novo vrednost tudi za primer poplav. Zavarovanje na novo vrednost si je tožnica napačno razlagala, in sicer tako, da v primeru poplave dobi povrnjeno vrednost uničenih stvari v celoti. Zavarovanje na novo vrednost pomeni, da se ob izplačilu zavarovalnine ne upošteva zmanjšanje vrednosti zaradi starosti stvari. Povedano drugače: če bi bile v poplavi poškodovane tožničine stvari, ki zaradi obrabe ne bi dosegle vrednosti 4.000,00 EUR, bi tožnica vseeno dobila 4.000,00 EUR.

Tretji toženki po oceni sodišča prve stopnje ne gre očitati neskrbnega ravnanja, tožnica pa pri sklepanju zavarovalne pogodbe ni ravnala z zadostno skrbnostjo, saj se je imela možnost s splošnimi pogoji seznaniti. Posledično odgovornosti ni pripisalo niti prvi toženki. Ker je ugotovilo, da se je tretja toženka redno udeleževala ustrezno organiziranih izobraževanj, po oceni sodišča ni podana niti odgovornost druge toženke.

5. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo.

Kot odločilno je izpostavilo nedokazanost tožbenih trditev glede zahtevane sklenitve zavarovalne pogodbe. Ocenilo je, da tožnica ne zatrjuje pravno priznane škode in se pridružilo oceni, da je prejela splošne pogoje. Menilo je, da bi toženke tožnici sicer lahko odškodninsko odgovarjale (a ne za vtoževano, pač pa za škodo zaradi nesklenitve pogodbe), če bi tožnica to zahtevala in/ali bi ji tretja toženka izrecno jamčila, da sklenjeno zavarovanje krije vso škodo na opremi in objektu do dogovorjene zavarovalne vsote za primer poplav z neomejenim jamstvom zavarovalnice, a tega tožnica ni izkazala.

Opravilo je primerjavo z zadevo istega pritožbenega sodišča II Cp 826/2014 z dne 23. 7. 2014 in ocenilo, da zadevi nista primerljivi.

**Revizijski postopek**

6. Vrhovno sodišče je na tožničin predlog revizijo dopustilo s sklepom II DoR 271/2016 v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne presoje, da tretja toženka kot zavarovalni zastopnik v konkretnem primeru ni ravnala nedopustno.

7. Tožnica vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov vložene revizije.

Povzema razloge sodišča prve stopnje in svoje pritožbene očitke zoper te razloge, pa tudi odgovore pritožbenega sodišča nanje. Nasprotuje jim z argumentom, da sta obravnavana zadeva in zadeva istega sodišča II Cp 826/2014 povsem enaki. Pri obeh gre namreč za to, da je tožeča stranka kot šibkejša stranka toženi stranki posredovala vse podatke in izrecno izrazila svoje želje glede vsebine zavarovanja, tožena stranka (zavarovalni zastopnik) je zagotavljala, da bo takšno zavarovanje sklenila, pa se to ni zgodilo. Bistvo je po njeni oceni v skrbnosti, ki jo mora izkazati zavarovalni zastopnik. Z izpodbijano sodbo pa je po njeni oceni pritožbeno sodišče brez razlogov odstopilo od izpostavljene sodne prakse. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 217. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar), sodišče druge stopnje pa te zmote ni odpravilo. Očita mu tudi, da je zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (izpostavlja kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navedene kršitve podrobneje obrazloži. 8. Prva in druga toženka sta na vročeno revizijo odgovorili. Tretja toženka nanjo ni odgovorila.

Prva toženka opozarja, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v okviru dopuščenega vprašanja in da očitek o zavajanju s strani tretje toženke, ni bil ugotovljen.

Druga toženka izpostavlja, da revizijsko sodišče kljub dopuščenem vprašanju ne more ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, tožnica pa tudi ne more uveljavljati procesnih kršitev. Ocenjuje, da želi tožnica doseči ravno to, saj tudi zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje z razlogi, da bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, če bi upoštevalo drugačno dejansko stanje. Izpostavlja ugotovljeno, da je tretja toženka s tožnico sklenila takšno zavarovanje, kot ga je ta želela.

Zahtevata povračilo stroškov odgovora na revizijo.

**Presoja revizijskega sodišča**

9. Revizija je utemeljena.

10. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 11. Revizijski preizkus je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP osredotočilo le na konkretno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, in revizijskih navedb, ki sežejo onkraj njega, ni presojalo. Dopuščeno vprašanje je vprašanje (ne)dopustnosti ravnanja tretje toženke kot zavarovalne zastopnice.

12. Zavarovalnega zastopnika 215. člen ZZavar, ki je veljal v spornem obdobju,1 opredeljuje kot osebo, ki je na podlagi zaposlitve oziroma drugega pravnega razmerja z zavarovalnico oziroma zavarovalno zastopniško družbo pooblaščena za sklepanje zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice. Poleg sklepanja pogodb zakon med zavarovalno zastopstvo šteje tudi aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, še posebej pri reševanju odškodninskih zahtevkov, naslovljenih na zavarovalnico.2 Pogodba, ki jo sklene zavarovalni zastopnik, zavezuje neposredno zavarovalnico in drugo pogodbeno stranko.3 Zavarovalnica za ravnanja zavarovalnega zastopnika tudi odgovarja kot za svoja lastna ravnanja.4

13. Skrbnost, ki jo pravo zahteva od zavarovalnega zastopnika, je skrbnost dobrega strokovnjaka. Sklepanje zavarovalnih pogodb (vključno s pripravami na njihovo sklenitev) namreč spada v njegovo in zavarovalničino poklicno dejavnost (drugi odstavek 6. člena OZ). Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Mednje po presoji revizijskega sodišča spada tudi „zavarovanje na novo vrednost“, ki ga omenjata sodbi sodišč nižjih stopenj. Pogosto so tudi splošni pogoji obsežni in zapleteni, kar povprečnemu bralcu otežuje ali celo onemogoča njihovo razumevanje. Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze.5 S tem prepreči, da bi zavarovalec prišel oziroma ostal v zmoti o obsegu sklenjenega zavarovanja.

14. Za presojo, ali toženke oziroma katera izmed njih lahko odgovarja za plačilo v konkretnem primeru, je tako odločilno ravnanje tretje toženke kot zavarovalne zastopnice pred in ob sklepanju zavarovalne pogodbe, kot opozarja tudi tožnica. Pa tudi ravnanje tožnice same. Bistveno je torej, ali je tretja toženka tožnico spravila v zmoto glede obsega sklenjenega zavarovanja (katerega del so tudi splošni pogoji) oziroma jo pustila v njej, ali pa je ta le rezultat tožničinega neskrbnega ravnanja. Vsebine njunega ravnanja ob in pred sklepanjem zavarovalne pogodbe pa revizijsko sodišče iz izpodbijane odločbe ni moglo razbrati.

15. Pritožbeno sodišče je sicer kot odločilno izpostavilo nedokazanost tožničinih trditev glede (želene) sklenitve zavarovalne pogodbe s prvo toženko „glede premoženjskega zavarovanja tožničinega stanovanjskega objekta in opreme za primer poplav za zavarovalno vsoto 184.000,00 EUR za objekt6 in 82.500,00 EUR za opremo brez omejitve jamstva zavarovalnice“. Pri tem je del tožničinih trditev označilo tudi kot nespornih.7 V nadaljevanju izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče obrazložilo, da bi morala tožnica za uspeh z zahtevkom izkazati, da je zahtevala sklenitev pogodbe za primer poplave brez omejitve jamstva zavarovalnice do višine zavarovalnih vsot.8

16. Kot je razumeti, pritožbeno sodišče izhaja iz materialnopravnega prepričanja, da je zavarovanje do zavarovalnih vsot nekaj drugega kot (ne)omejeno jamstvo zavarovalnice.9

17. Prvi odstavek 926. člena OZ, ki določa, kaj mora biti navedeno v polici, med njene sestavine našteje „zavarovalna vsota ali, da je zavarovanje neomejeno“. Določitev zavarovalne vsote tako že sama po sebi pomeni, da je zavarovanje omejeno, oziroma povedano drugače: da ni neomejeno.

18. Ker je takšno razlikovanje sklenjenih zavarovanj izključeno in neomejene odgovornosti zavarovalnice do višine zavarovalnih vsot ne more biti, je presoja pritožbenega sodišča, ki temelji na tem, napačna.

19. Tudi razloge o pravno nepriznani škodi (6. točka obrazložitve) je sodišče druge stopnje vezalo na to zmotno izhodišče. Po njegovi oceni bi morala tožnica zatrjevati, da je „pogodbo premoženjskega zavarovanja z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote“ mogoče skleniti, s kom jo je mogoče skleniti in koliko bi znašala premija za takšno zavarovanje. Kot izhaja iz zgoraj povedanega, pa pogodbe z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote ni mogoče skleniti.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

20. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pritožbeno sodišče ni presodilo odločilnega dejstva, kako sta ob sklepanju konkretne zavarovalne pogodbe ravnali tretja toženka in tožnica.

21. Če bi tožnica izkazala, da je želela skleniti zavarovanje, po katerem sta za primer poplav objekt in stanovanjska oprema zavarovana na novo vrednost za zavarovalno vsoto 184.200,00 EUR za objekt in 82.500,00 EUR za opremo (enako kot za primer izliva vode), in to tudi naznanila zavarovalni zastopnici, pa bi se kot primerljiva izkazala tudi zadeva istega pritožbenega sodišča II Cp 826/2014, na katero je že v pritožbi opozorila tožnica. Izhaja namreč ravno iz tega, da je tožnik želel skleniti zavarovanje za primer kraje vozila in to tudi zahteval oziroma sporočil zavarovalnemu zastopniku (torej je želel zavarovalno pogodbo z drugačno vsebino), tožena stranka pa takega zavarovanja ni sklenila.

22. Ker revizijsko sodišče ni moglo presoditi, ali je na dopuščeno vprašanje o (ne)dopustnem ravnanju tretje toženke pravilno odgovorjeno, je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

23. Pritožbeno sodišče naj v ponovljenem sojenju tožničino pritožbo presodi ob gornjih izhodiščih. Šele po tem, ko bo jasno, kako sta pri sklepanju pogodbe ravnali tožnica in predvsem tretja toženka, pa bo mogoč tudi sklep o (ne)dopustnem ravnanju zavarovalne zastopnice v konkretnem primeru.

1 Nadomestil ga je nov Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1), ki je začel veljati 1. 1. 2016. 2 Prvi odstavek. 215. člena ZZavar.

3 Učinke pogodbe, sklenjene po zastopniku, opredeljuje 70. člen OZ.

4 Sedmi odstavek 217. člena ZZavar.

5 Določilo tretjega odstavka 120. člena OZ se nanaša le na vprašanje, ali splošni pogoji stranko zavezujejo, ne pa tudi na vprašanje, ali je zavarovalni zastopnik zadostil svoji poklicni skrbnosti.

6 Po presoji revizijskega sodišča je zapis „za izliv vode“ pomoten.

7 Primerjaj 5. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

8 Primerjaj konec obrazložitve v 8. točki sodbe sodišča druge stopnje.

9 Primerjaj tudi predhodno obrazložitev v 8. točki sodbe sodišča druge stopnje: Ne gre za vprašanje zavarovalne vsote niti za vprašanje zavarovanja na novo vrednost stvari, temveč za vprašanje (ne)omejenega jamstva zavarovalnice do višine vrednosti zavarovalnih vsot, pri čemer tretja toženka pri tožnici ni povzročila zatrjevana zmote s tem, ...